V ozračju odkrili sumljive vrednosti prepovedanega plina

Triklorofluorometan je eden od klorofluoroogljikovodikov oziroma freonov s kemijsko formulo CFC, ki so se pred časom med drugim uporabljali kot hladilno sredstvo in potisni plin v aerosolnih razpršilcih. V 70. letih prejšnjega stoletja so znanstveniki ugotovili, da lahko poškodujejo zaščitni sloj ozonskega plašča v višjih plasteh atmosfere. Potem ko so leta 1985 nad Antarktiko odkrili še ozonsko luknjo, se je mednarodna skupnost dve leti pozneje z Montrealskim protokolom in dodatnimi sporazumi dogovorila o občutni omejitvi freona. Od leta 2010 je proizvodnja plinov iz te skupine prepovedana po vsem svetu.

Ta prepoved se odraža tudi v meritvah triklorofluorometana v ozračju. Potem ko so ga sredi 90. let namerili skoraj 270 delcev na 1000 milijard delcev, so se te vrednosti po prepovedi proizvodnje začele vztrajno zniževati. Da po prepovedi proizvodnje niso takoj padle na ničlo, je med drugim povezano z dejstvom, da lahko razgradnja snovi v ozračju traja tudi desetletja. Poleg tega se majhne količine tega plina še vedno sproščajo, kadar denimo razpadejo zavrženi stari hladilniki ali porušijo stare zgradbe.

Vendar pa od leta 2012 krivulja ni več usmerjena tako zelo strmo navzdol, kot je bilo pričakovati, je skupina znanstvenikov z Nacionalne uprave za oceane in ozračje iz Boulderja v ameriški zvezni državi Kolorado zapisala v znanstveni reviji Nature.

Opazili so tudi, da se povečujejo razlike v meritvah tega plina na severni in južni polobli. Poleg tega je oblika krivulje izmerjenih vrednosti gibanja triklorofluorometana sumljivo podobna krivuljam dveh drugih klorofluoroogljikovodikov: klorodifluorometana in diklorometana. Zato znanstveniki domnevajo, da se vse tri snovi sproščajo iz istega vira.

Znanstveniki so na podlagi teh meritev z različnimi atmosferskimi modeli simulirali širjenje triklorofluorometana. Vendar samo s kroženjem zraka v ozračju, tudi če bi upoštevali neobičajne oblike, izmerjenih vrednoti ni bilo mogoče pojasniti. Zato so prišli do domneve, da se je pojavil nov vir tega prepovedanega plina - da se je torej v nasprotju z mednarodnimi sporazumi spet začel izdelovati.

Po teh ocenah naj bi šlo za proizvodnjo v obsegu 13.000 ton plina na leto, vir pa naj bi bil po vsej verjetnosti v vzhodni Aziji.