Usoda slovenske politike vedno bolj odvisna od Tonina

Novo izvoljeni poslanci so se v petek 22. junija zbrali na ustanovni seji osmega sklica državnega zbora. Ne Miro Cerar, ne Dejan Židan nista prepričala in poenotila poslancev, ki so z veliko večino kar 80 glasovi za predsednika državnega zbora potrdili Mateja Tonina, predsednika NSi. En glas je bil neveljaven, proti pa so bili vsi poslanci Levice, ki zavračajo Toninovo "amerikanizacijo zdravstva", "razprodajo državnega premoženja" in "izpraševanje pravice do splava".

Stranke so se zadnje tedne usklajevale o predsedniku državnega zbora in o potencialnih mandatarjih ali mandatarki. Znano je, da je premier v odhajanju Miro Cerar želel položaj predsednika državnega zbora, ponujen pa mu je bil položaj pravosodnega ministra v morebitni Šarcevi vladi. Stranke glede na enotno dosežen kompromis o predsedniku državnega zbora z oblikovanjem koalicije očitno mislijo resno, a ta brez požiranja obljub ne bo mogoča.

Levasredina mora izbrati med SDS ali Toninom 

Kandidat za mandatarja mora za uspešno delovanje vlade imeti zagotovljeno večinsko podporo v parlamentu, kjer pa sedi devet različnih strank. SDS z Janezom Janšem in zgolj 25 poslanci ne more sestaviti vlade, prav tako ne Šarec s trinajstimi. Janša bi se moral povezati z vsaj štirimi strankami, Šarec s petimi, a prav vsak v tej kombinatoriki potrebuje tudi Novo Slovenijo (NSi). Brez njenih poslancev ni možna ne levo sredinska, ne desno sredinska vlada, ki bo v kakršnikoli sestavi terjala veliko usklajevanja in kupčkanja.

Kljub temu, da ta kombinacija po našem vedenju ni v diskusiji, pa bi se še najmanj prelamljanja volilnih obljub zgodilo v trojčku Janša, Šarec in Tonin, kjer bi Šarec lahko pri pomembnih vprašanjih za levosredinski pol prevesil odločitve vlade na levo. Tako bi   lahko levosredinske stranke oblikovale tiho koalicijo s Šarcem v koaliciji in ostalimi v opoziciji. V začetku bi lahko pogojevali (ne) vstop Nacionalne Slovenije v koalicijo. A Šarec je že večkrat zavrnil sodelovanje s SDS. Možno je tudi, da se Tonin pridruži levi koaliciji, s čimer se koalicija v edinem primeru lahko znebi Janše. Kaj bi Tonin želel v zameno in ali so stranke pripravljene na zares velike kompromise, bo znano v naslednjih tednih. Predsednik republike Borut Pahor mora zdaj najkasneje v 30 dneh od petkove seje, to je do 23. julija, predlagati mandatarja, ki mora na svojo stran pridobiti vsaj 46 poslancev.

Dejstvo je, da ne leva in ne desna stran brez velikega prilagajanja ne bosta zmogli sestaviti vlade, saj obe potrebujeta glasove drugega pola. Sestavo naslednje slovenske vlade je tako iluzorno pričakovati, če se pri strankah ne pojavi ogromno konstruktivne drže in se s tem konča obdobje pogajanja s figo v žepu. Vprašanje je, kaj bi levosredinske stranke, ki so zavrnile sodelovanje z Janšo želele v zameno, da bi obljubo prelomile ali obratno. SDS bi se verjetno morala zavezati proti kakršnemukoli vmešavanju v socialno, pravno in begunsko problematiko, leva stran pa se odpovedati pristojnosti nad davčnim, finančnim, izobraževalnim in gospodarskim področjem. Za zdravstvo je soglasje verjetno nerealno pričakovati, zato bi bilo še najbolje izbrati zunanjega ministra s kriminalističnim znanjem, ki bi imel podporo vseh strank.

Karte se ob vnovičnih volitvah ne bi premešale

Anketa, ki jo je Agencija Mediana opravila za POP TV, kaže, da če bi volivci šli še enkrat na volitve v nedeljo, bi največ glasov osvojila zmagovalka predčasnih volitev SDS. Ta prepriča 24,7 odstotka sodelujočih v anket, Lista Marjana Šarca (LMŠ) pa dva in pol odstotka manj kot na volitvah. LMŠ podpira 10,1 odstotka anketiranih.

Na tretjem mestu je Levica z 8,4 odstotka. Sledijo SD z 8,2 odstotka, SMC s 5,6 odstotka in NSi 4,6 odstotka. Za SNS pa se je opredelilo 3,8 odstotka vprašanih. Nad dvema odstotkoma podpore sta še Stranka Alenke Bratušek in Desus.

Rezultati opozarjajo, da se ob morebitnih vnovičnih volitvah karte bistveno ne bi premešale, zato je vprašanje, ali so sploh smiselne. Se bo Slovenija ujela v zanko politične krize in zamudila optimalen čas za razvoj ali pa bo premogla prebroditi neskladja in se osredotočiti na bistvene stvari za razvoj države, z drugimi besedami ustvariti podlago za čim večjo blaginjo čim večjega števila Slovenk in Slovencev tudi v prihodnosti?

Vlada v odhodu ima visoko podporo

Kontradiktoren rezultatom volilnih preferenc je podatek iste ankete, da vlado v odhodu podpira več kot tretjino vprašanih (36,8 odstotka), kar SMC daje daleč največjo prednost v rezultatih javne klime in pomeni največje poenotenje volilnega telesa v merjenju političnega mnenja. Zanimivo bi bilo videti, kako bi se volivci odločili o vprašanju, ali bi želeli, da vlada Mira Cerarja ostane na oblasti, ali pa da v dani situaciji stranke sestavijo novo vlado.

Kdo je še priljubljen?

Na lestvici popularnosti politikov so volitve precej premešale vrstni red. Prvo mesto je tudi tokrat rezervirano za predsednika republike Boruta Pahorja, na drugem mestu je evropska komisarka Violeta Bulc.

Na tretje mesto je skočil zdaj že nekdanji predsednik državnega zbora Milan Brglez, za njim je njegov naslednik in prvak NSi Matej Tonin. Predsednik LMŠ Marjan Šarec je zdrsnil na peto mesto. Sledijo še prvak SD Dejan Židan, koordinator Levice Luka Mesec, poslanka NSi Ljudmila Novak in Alenka Bratušek.

Premier v odhodu Miro Cerar je dvanajsti, predsednik SDS Janez Janša štirinajsti, lestvico pa zaključuje Franc Kangler.

Mediana je anketo izvedla na vzorcu 743 anketiranih med 13. in 20. junijem, šlo pa je za kombinacijo spletnega in telefonskega anketiranja, še piše STA.