Umrl ustanovitelj Ikee Ingvar Kamprad

"Njegovo dediščino bomo občudovali še mnogo let in še naprej nas bo vodila njegova vizija ustvariti boljši vsakdan za mnoge ljudi," je poudaril predsednik skupine Ikea Jesper Brodin.

Ikea danes po svetu zaposluje skoraj 190.000 ljudi, njen letni promet pa znaša okoli 38 milijard evrov. Ikea ima po svetu skoraj 400 prodajnih centrov.

Kamprad se je rodil v kmečki družini na jugu Švedske in je že v starosti 17 let ustanovil svoje podjetje. Za ustanovitev je porabil denar, ki mu ga je dal oče, ker je bil v šoli kljub disleksiji uspešen.

Kampradovo podjetje je sprva prodajalo prte, ure, okraske, nakit in okvirje za slike, od leta 1947 pa tudi pohištvo. To je zaradi dostopnih cen in priročne embalaže sčasoma preplavilo domove v Skandinaviji in kasneje povsod po svetu. Danes ga je mogoče kupiti v več kot 40 državah.

Ime Ikea je sicer akronim, prvi dve črki predstavljata ime in priimek Ingavrja Kamprada, črka E ime družinske kmetije - Elmtaryd, zadnja pa ime vasi, iz katere je prihajal - Agunnaryd.

Na zamisel o ploščati embalaži za pohištvo je prišel, ko je enega od zaposlenih videl, kako je z mize odstranil noge, da bi jo stranka domov lahko peljala v avtomobilu.

Že pred več kot štirimi desetletji se je zaradi previsokih davkov izselil iz Švedske, kamor se je vrnil šele marca 2014.

Da bi plačal manj davkov, je Kamprad leta 1982 tudi sedež družbe preselil na Nizozemsko, nato pa je koncern razdelil na več podjetij, ki so registrirana v Liechtensteinu, Luksemburgu, na Švedskem in Nizozemskem.

Lani je Evropska komisija začela preiskavo proti Ikei zaradi davčnega poslovanja na Nizozemskem. V koncernu sicer trdijo, da delujejo v skladu z zakonodajo in predpisi.

Kamprad je bil kljub bogastvu znan po skromnosti, vozil je starega volva, na letalih pa je vedno potoval v ekonomskem razredu. Delal je še v pozno starost.

Iz uprave podjetja se je poslovil šele leta 2013, vodenje družbe je predal trem sinovom.

Na starost se je moral soočiti tudi z očitki na račun povezav z nacisti. V knjigi, objavljeni leta 1988, je priznal, da je bil tesen prijatelj švedskega fašističnega aktivista Pera Engdahla in med letoma 1942 in 1945 član njegovega gibanja. To je označil za mladostno neumnost in obenem največjo napako, ki jo je storil v življenju.