Trgovci promovirajo slovenske dobavitelje, a jih tudi stiskajo s cenami

Po zgledu dobre novice oplajajo nove je varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano Jože Podgoršek v predstavitvi letnega poročila najprej izpostavil pozitivne prakse sodelovanja trgovcev in dobaviteljev, čeprav se je pozneje pri naštevanju nepoštenih praks, ki jih uporabljajo večinoma trgovci, pomudil precej dlje.
Fotografija: Igor Zaplatil
Odpri galerijo
Igor Zaplatil

Dobre primere delovanja verige preskrbe s hrano je podkrepil z imeni trgovskih podjetij, medtem ko jih je pri slabih izpustil. Med vrsticami je nakazal le, da trgovska veriga, ki je sumi največ primerov nepoštenih praks v odnosu do dobaviteljev glede na podatke iz poročil za leti 2015 in 2016, dosega tudi največjo rast indeksov. Gre za klasičnega trgovca, ne diskonterja, je povedal, podrobnosti pa ni razkril, saj kot varuh za kaj več kot ugotovitev suma nepoštene prakse nima pooblastil.

Slovensko meso se dobro prodaja

Kot primer dobre prakse je navedel trgovsko verigo Hofer, ki je skrajšala plačilni rok dobaviteljem na 33 dni. Najdaljši plačilni rok za hitro pokvarljivo blago je 45 dni. Za povečanje zaupanja potrošnikov glede porekla živil je poskrbela z internimi analizami izotopov vode v sadju in zelenjavi, s katerimi je mogoče precej natančno preveriti, od kod sadje in zelenjava prihajata.

Kot prakso, ki bi jo bilo dobro širiti in posnemati, je Podgoršek omenil Mercatorjev projekt Radi imamo domače, s katerim je ta nadaljeval intenzivno promoviranje slovenskih dobaviteljev. Mercator je nadaljeval tudi s prodajo rdečega mesa slovenskega porekla in »pri pretežnem delu dobaviteljev« uveljavljal neto neto nabavno ceno, čemur se trgovske verige sicer poskušajo izogibati.

Med več pozitivnimi primeri je varuh izpostavil tudi nadaljevanje prodaje rdečega mesa slovenskega porekla pri Sparu, njegov projekt Štartaj Slovenija kot »inovativen način vključevanja novih slovenskih dobaviteljev« ter »pošten obračun dogovorjenih akcij z nekaterimi dobavitelji, ki temelji na dejansko prodanih izdelkih,« oziroma nižja dobaviteljeva cena velja le za v akciji prodane izdelke.

Neto neto nabavne cene pri širokem spektru izdelkov poleg Mercatorja uporablja Engrotuš, medtem ko je ta politika pri Hoferju in Lidlu uveljavljena pri vseh skupinah živil. Pozitivna zgleda sta še mlekarna Planika, ki je vzdrževala »dokaj pošteno« odkupno ceno mleka v obdobju mlečne krize, in boljši dogovor žitne verige o dvigu cen pšenice v primerjavi z lanskim letom.

Več na Delo.si

Več iz rubrike