Trajnostno poročanje – strateška priložnost ali zgolj zakonska obveza?

Resnejše onesnaževanje okolja se je pričelo že pred več stoletji, industrijska revolucija 18. in 19. stoletja pa je negativni vpliv na okolje eksponentno povečela. Danes se zaradi uporabe fosilnih goriv, prekomerne izrabe gozdnih površin, medicinskega napredka in uporabe nerazgradljivih materialov spopadamo z onesnaženo zemljo, zrakom in vodo, neoporečnost teh pa je ključna za nadaljevanje in razvoj zemeljskega ekosistema.

Okoljska onesnaženost ni edina posledica, ki jo je povzročil razvoj industrije in človeštva. Medčloveška neenakost, zanemarjanje človekovih pravic, izkoriščanje delovne sile in korupcija še danes veljajo za bolj pereče problematike. Čeprav se na videz zdi, da se stanje v zadnjih letih precej izboljšuje, ostaja dejstvo, da so  te problematike še vedno prisotne, le v drugačni obliki in morda ne tako izrazito.

Zametki ozaveščanja o varstvu okolja in družbenega razvoja so se začeli že vrsto let nazaj, a koncept trajnostnega razvoja kot trend, ki ga poznamo danes, se je vzpostavil šele pred nekaj več kot 30 leti z izdajo Brundtlandskega poročila »Our common future«. Od tedaj pa do danes je nastalo mnogo tako lokalnih in globalnih iniciativ, društev in institucij, ki se zavzemajo za trajnostni razvoj družbe in gospodarstva, prav tako pa vedno več držav in zvez držav implementira trajnost v svoj pravni red.

Podjetja in organizacije se morajo kot ključni akter v gospodarstvu bolj kot kdaj koli prej zavedati pomembnosti trajnostne naravnanosti in razvoja, saj lahko le s tem pripomorejo k varstvu okolja, stabilnejši rasti, povečanju zaupanja v trg in zmanjševanju družbene neenakosti. K večji transparentnosti glede izvajanja trajnostnih ukrepov pripomore ravno nefinančno poročanje, s katerim podjetja deležnikom (kot so vlagatelji, potrošniki in drugi) razkrijejo, kako se spoprijemajo s to problematiko.


Zaradi slednjega sta leta 2014 Evropski parlament in Svet Evropske unije izdala Direktivo o razkritju nefinančnih informacij in informacij o raznolikosti, ki se neposredno prenaša v pravni red držav članic in omogoča njihovo razkrivanje znotraj letnega poročila ali kot ločeno, samostojno poročilo. Slovenski državni zbor je marca 2017 sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1J) in s tem uvedel novosti glede razkrivanja podatkov o nefinančnem poslovanju. Te veljajo za velike družbe, ki so subjekti javnega interesa ter katerih povprečno število zaposlenih je na bilančni presečni dan večje od 500 in za vse družbe, ki so zavezane k pripravi konsolidiranega letnega poročila z več kot v povprečju 500 zaposlenimi na konsolidirani ravni. 

Vsa podjetja, ki ustrezajo kriterijem iz ZGD-1J, morajo v svoja letna poročila znotraj poslovnega dela vključiti tudi izjavo o nefinančnem poslovanju, ki mora vsebovati vsaj informacije o okoljskih, socialnih in kadrovskih zadevah, spoštovanju človekovih pravic ter o zadevah v zvezi z bojem proti korupciji in podkupovanju, opis politik glede navedenih zadev in njihove rezultate. Podjetja morajo v letna poročila prav tako vključiti kratek opis poslovnega modela trajnostnega poslovanja in predstaviti glavna tveganja trajnostnih elementov. Opisati morajo tudi načine, kako tveganja zmanjšujejo oziroma jih rešujejo v primeru, da bi imeli resno škodljiv vpliv na družbo in okolje.

V družbi EY Slovenija si prizadevamo za čim višjo raven trajnostne naravnanosti tako naših strank kot tudi vseh podjetij v slovenskem gospodarskem in javnem prostoru. V ta namen smo izvedli interno analizo za potrebe EY glede ustreznosti in zadostnosti trenutne ravni trajnostnega poročanja. Na podlagi rezultatov skušamo podjetja ozavestiti in spodbuditi, da v svoje strateške usmeritve vpeljejo vse trajnostne vidike.

Pri analizi nismo ocenjevali le vključitve zakonsko predpisanih elementov v trajnostno poročilo, temveč tudi njihovo vsebino, jasnost sporočila deležnikom, inovativnost, obliko poročila in pridobitev neodvisnega mnenja glede ustreznosti poročila. Ravno slednji dejavniki ločijo trajnostno naravnana in odgovorna podjetja, ki stremijo k optimizaciji družbe in okolja od tistih, ki zgolj izpolnjujejo zakonske predpise.

Po zadnjih javno dostopnih podatkih v času izdelave analize je kriterijem za obvezno vključitev nefinančnih podatkov ustrezalo približno 90 slovenskih podjetij oziroma skupin. Kljub dejstvu, da so elementi poročila zakonsko jasno predpisani, poleg tega pa so na voljo tudi smernice o metodologiji za poročanje o nefinančnih informacijah, je bilo v skladu z ZGD-1J pripravljenih le 33 pregledanih poročil. 6 podjetij v svoje poročilo ni vključilo niti enega zakonsko predpisanega trajnostnega elementa, več kot polovica pa je imela pomanjkljiva razkritja. Podjetja so največ pozornosti namenila poročanju o okoljskih in kadrovskih zadevah, pa tudi družbenemu vidiku, medtem ko informacij o spoštovanju človekovih pravic in boju proti korupciji podjetja v večini niso razkrivala ali pa je bilo razkritje skopo.

Zakonodaja in smernice Evropske komisije dopuščajo, da lahko podjetja razkrivajo elemente nefinančnega poročanja tudi v različnih okvirih poročanja, pri tem pa morajo navesti za kateri okvir so se odločila. Na voljo jih je nekaj več kot 20; medtem ko se eni nanašajo na specifično področje trajnostnega poročanja, so drugi splošni in jih zajemajo več. V pregledanih letnih poročilih so bili najbolj uporabljeni standardi GRI (Global reporting iniciative). Standardi GRI o trajnostnem poročanju so prvi in ​​najpogosteje uporabljeni globalni standardi za poročanje o trajnosti. Njihova modularna, medsebojno povezana struktura predstavlja najboljšo svetovno prakso za poročanje o različnih gospodarskih, okoljskih in družbenih vplivih. Leta 2017 je po GRI standardih o trajnosti poročalo 93% od 250 največjih svetovnih podjetij.Za poročanje v tem okviru se je odločilo 21 slovenskih podjetij.

V kolikor se družba odloči, da bo o trajnosti poročala po GRI ali drugih mednarodnih standardih trajnostnega poročanja, kot je na primer standard ISO 260000, Kodeks upravljanja javnih delniških družb nalaga  izvedbo zunanjega neodvisnega preverjanja trajnostnega poročanja oziroma poročila. »Realnost je, da se bomo morali v prihodnje navaditi, da trajnostno poročilo za različne deležnike lahko nosi enako težo kot finančno poročilo in, da je to potrebno ustrezno preveriti, saj s tem poslovodstvo širi zavedanje o pomenu trajnostnega razvoja in sledi mednarodnim dobrim praksam na področju poročanja o trajnostnem razvoju«. Neodvisno mnenje zunanje institucije o zakonski ustreznosti poročila, kot to nalaga Kodeks upravljanja javnih delniških družb, so pridobila le štiri  podjetja iz našega pregleda.

Evropska slika glede pridobivanja neodvisnih mnenj o ustreznosti trajnostnih poročil podjetij je po podatkih združenja Accountancy Europe različna. V večini evropskih držav z izjemo Francije, Italije in Španije kjer je revizija teh obvezna, regulatorji še ne zahtevajo pregleda ustreznosti njihove vsebine. V enajstih državah kot so Velika Britanija, Danska, Finska, Norveška, Slovaška in še nekaterih drugih zakonodajalec zahteva, da poleg pregleda vključenosti poročila, neodvisna zunanja institucija pregleda tudi konsistentnost podatkov trajnostnega poročila s podatki v finančnem poročilu. Za prostovoljne preglede, večinoma po standardu ISAE 3000, se znotraj EU odločajo velika podjetja v Srednji, Zahodni in Severni Evropi.


Kljub temu, da zakonodaja podjetjem dopušča, da o nefinančnem poslovanju poročajo bodisi znotraj letnih poročil ali izdelajo ločeno trajnostno poročilo, je pomembno, da podjetje svojo trajnostno naravnanost, ukrepe in cilje komunicira tudi prek drugih kanalov. Pri nekaj podjetjih je že moč opaziti virtualno dostopne podatke o trajnosti, ki omogočajo informiranje interesnih skupin, kot so na primer potrošniki, ki jim branje letnih poročil ni v navadi.

Kljub globalnemu trendu trajnostne naravnanosti rezultati analize kažejo, da se slovenska podjetja še vedno premalo zavedajo pomembnosti trajnostne strateške usmeritve, kar se posledično odraža tudi pri načinu poročanja. Pri več kot polovici podjetij iz pregledane populacije se na primer ni moč izogniti občutku, da o trajnostnih dejavnikih poročajo zgolj zato, ker jih v to zavezuje zakonodaja in ga ne uporabljajo kot orodje za lažje doseganje trajnostne rasti, ki jo bomo kot družba dosegli le z ozaveščanjem vseh družbenih deležnikov. To lahko podjetja storijo ravno s pomočjo trajnostnih poročil in komunikacijo o njihovih vplivih prek alternativnih sodobnih kanalov, kot to pri nas že izvajata eden od tujih trgovcev z živili  in naša največja bančna skupina.