Thomas Piketty: »Mi smo bogati, vi pa ste revni in tako bo tudi ostalo«

V petek, 13. marca, tik preden se je Avstrija zaradi sars-cov-2 zaprla v karanteno, so v dunajski Delavski zbornici pripravili srečanje z uglednim francoskim ekonomistom Thomasom Pikettyjem (rojen 1971), profesorjem na pariških fakultetah za ekonomijo in družbene vede (École d'Économie de Paris in École des Hautes Études en Sciences Sociales).

S knjigo Kapital v 21. stoletju je zaslovel po vsem svetu. Delo, ki je prvič izšlo leta 2013 in je prevedeno že v 40 jezikov ter prodano v več kot 2,5 milijona izvodih, je sprožilo živahno globalno razpravo o družbeni porazdelitvi bogastva, davkih na dediščino in premoženje ter socialni pravičnosti na splošno. Zdaj je Piketty napisal še eno knjigo, Kapital in ideologija, ki je izšla konec preteklega leta v francoščini, letos marca pa v angleščini in nemščini. Po srečanju z avtorjem smo prebrali nemško izdajo, ki ima dobrih 1300 strani.

Piketty piše v razkošnem, rokokojskem slogu, s številnimi primeri in podrobnostmi opisuje več različnih tem. V Kapitalu in ideologiji se naprej osredotoči na ideološko utemeljitev neenakosti dohodka in bogastva v zgodovini, od srednjega veka v Evropi, francoske revolucije in Evrope po letu 1789, suženjstva in kolonializma v Evropi in Ameriki do prvih desetletij 20. stoletja. Nato analizira kastni sistem v Indiji, pa tudi druge ideologije o lastnini, na Kitajskem, Japonskem, v Braziliji, Južni Afriki ... ter najpomembnejše takšne ideologije v 20. stoletju, vključno z ideologijami lastnine v komunističnih državah.



Sledijo opisi spreminjanja volilnih preferenc na Zahodu v zadnjih desetletjih (intelektualci se vse bolj nagibajo levo, delavci desno) in diskusija o naraščajoči neenakosti v današnjem svetu. Piketty knjigo konča s konkretnimi političnimi predlogi, usmerjenimi v vzpostavitev »demokratičnega in participativnega socializma« – za katerega poudarja, da nima nobene zveze s prejšnjimi poskusi izgradnje socializma.

Kritiki mu skoraj soglasno priznavajo sposobnost natančnega analiziranja kompleksnih vsebin, predstavitev relevantnih dejstev in argumentov pri opisovanju ideologij družbene neenakosti. Ostrejši pa so tam, kjer piše kot politični aktivist, z idejami, kako sistematično omiliti naraščajočo neenakost pri razporeditvi družbenega bogastva.

Vsakemu prebivalcu 120.000 evrov za 25. rojstni dan

Kakor smo pričakovali, je Thomas Piketty prijeten sogovornik. Na vprašanja odgovarja natančno in svoja stališča poda jasno in razumljivo. »Ideologija ni nekaj, kar avtomatično mora biti negativno. Vsaka družba potrebuje neko ideologijo. Ni družbe, v kateri vladajoči razred pravi: 'Mi smo bogati, vi pa ste revni in tako bo tudi ostalo.'Vsaka družba potrebuje neko utemeljitev za svojo družbeno organiziranost, opravičilo za določeno stopnjo neenakosti med družbenimi razredi. Seveda pa je to vprašanje zelo široko in zapleteno. Nanj ni mogoče v celoti odgovoriti. Vsaka družba nenehno išče odgovore na to vprašanje, pri čemer izhaja iz spoznanj iz svoje zgodovine in svoje razvojne trajektorije. Vsaka družba si prizadeva organizirati lastninske odnose, izobraževalni sistem, davke, gospodarski sistem, trgovino s sosednjimi in drugimi državami ... To je vse zelo zapleteno. V knjigi poudarjam, da imajo vsi sistemi mejnike, bifurkacijske točke, zlasti v kriznih časih – na primer v času velike gospodarske krize v zgodnjih tridesetih letih prejšnjega stoletja ali zdaj, ko se soočamo s podnebnimi spremembami in morajo vlade temeljito premisliti o svojih načinih proizvodnje, gospodarstvu in družbeni ureditvi kot celoti. Zdaj je čas, da sodobne družbe v temeljih reorganizirajo družbene odnose na splošno in zlasti svoj odnos do neenakosti,« meni Piketty.

Pravi tudi, da zmanjšanje neenakosti ni samo moralno in politično vprašanje. »Družbe z manj neenakosti so uspešnejše družbe,« je prepričan.

Skupine, ki vladajo, vedno poskušajo »naturalizirati« neenakost in jo predstavljajo kot nekaj naravnega za človeško družbo in predvsem državo, v kateri vladajo, dodaja Piketty. Čeprav se v zadnjih štirih desetletjih spet veča neenakost, je knjiga Kapital in ideologija prežeta z upanjem. Spominja nas, da se je od konca 18. stoletja do poznega 20. stoletja v Evropi in mnogih drugih delih sveta močno zmanjšala neenakost zaradi naložb v splošno izobraževanje, splošne volilne pravice in mnogih drugih naprednih družbenih sprememb.



Ta razvoj ni premočrten, še posebno ne v zadnjih desetletjih. V osemdesetih in devetdesetih letih 20. stoletja se je začelo nazadovanje v smeri večje neenakosti. Porast neenakosti se je okrepil v času predsednika Ronalda Reagana v ZDA in premierke Margaret Thatcher v Združenem kraljestvu – in se po padcu komunizma še stopnjeval. »Takrat je veljalo, da je trg sposoben regulirati absolutno vse, kar je povzročilo poveličevanje tržne konkurence in zasebnega lastništva,« se spominja Piketty.

Prepričan je, da sta za zmanjšanje neenakosti pri razporeditvi družbenega bogastva potrebna večje sodelovanje delavcev in progresivno obdavčenje. ZDA so imele na primer progresivno dohodnino od tridesetih do zgodnjih osemdesetih let prejšnjega stoletja, pri čemer je najvišja stopnja dohodnine znašala 81 odstotkov.

V Reaganovem času so se vrnile k sorazmerni davčni stopnji in takrat se je neenakost močno povečala. Leta 1980 je deset odstotkov najbogatejših Američanov pridobilo približno 32 odstotkov skupnega dohodka; do leta 2018 se je ta delež povečal že na 55 odstotkov. Tudi v vseh drugih večjih gospodarstvih se je neenakost od leta 1980 znatno povečala: na območju današnje EU in Rusije, na Kitajskem in v Indiji je leta 1980 delež najpremožnejših 10 odstotkov prebivalstva znašal 25–35 odstotkov celotnega družbenega dohodka; v letu 2018 je delež, ki pripada najbogatejšim, dosegel že 34–55 odstotkov, s tendenco rasti. V EU se je ta kazalnik neenakosti relativno in absolutno najmanj povečal, in sicer s približno 28 na 34 odstotkov.



Glavna ideja za ponovno uvedbo proporcionalne stopnje davka na dohodek v osemdesetih letih je bila spodbuditev inovacij in večje splošne gospodarske rasti, poudarja Piketty. Vendar je realnost, da stopnje rasti v ZDA (tudi pred koronavirusno krizo) niso bile zelo visoke. »Prepričan sem, da imata rast družbene neenakosti in pomanjkanje alternativnega razmišljanja, ki bi ponudilo drugačno rešitev organizacije družbenega sistema, pomembno vlogo pri rasti populizma, trumpizma in brexitizma,« nam pove Piketty. »In s to novo knjigo poskušam pokazati ljudem, da je gospodarstvo mogoče organizirati drugače.«

Piketty zagovarja t. i. participativni socializem, za katerega morajo biti izpolnjeni trije pogoji. Prvi je enakost v izobraževanju. Ta zdaj obstaja v teoriji, vendar je v resnici izobraževalna politika polna hinavščine, saj otroci iz revnejših okolij nimajo enakih možnosti šolanja kot tisti iz premožnejših slojev. Drugi steber participativnega socializma je povečana participacija delavcev, soodločanje zaposlenih pri upravljanju podjetij. Tretji pogoj za zmanjšanje neenakosti je progresivno obdavčenje.

Delavska participacija, udeležba zaposlenih v upravljanju podjetij, ima tradicijo v nekaterih zahodnoevropskih državah, ne pa povsod v EU, opozarja Piketty. »Delničarji v Franciji ne marajo delavske participacije. Pravijo mi, da bo to povzročilo propad gospodarstva in podobno, vendar kolikor vidim, se v Nemčiji to ne dogaja – tam imajo delavci 50 odstotkov sedežev v nadzornih svetih – niti na Švedskem, v Avstriji in nekaterih drugih zahodnoevropskih državah.«

Po njegovem bi z davčnimi prihodki (po progresivnih stop­njah) zlahka financirali njegovo najbolj socialistično zamisel: da vsak prebivalec na svoj 25. rojstni dan prejme 120.000 evrov. »To bi znašalo le približno 10 odstotkov celotnih sedanjih davčnih prihodkov Francije oziroma le približno pet odstotkov celotnega družbenega dohodka. Ta ukrep ne bi nadomestil naložb v temeljni osebni dohodek prebivalstva niti naložb v državno izobraževanje, pokojnine, zdravstvene sisteme,« poudarja.



Za mlade bi bila to le dodatna spodbuda, da bi se šolali, ustanovili podjetje ali kupili stanovanje. »Imeli bi tudi boljši pogajalski položaj na trgu dela, saj ne bi bili prisiljeni sprejeti vsakega dela. V nekaterih medijih so me napadli, pravijo, da bi s temi 120.000 evri razvajali mlade ljudje, ki ne bodo vedeli, kaj z denarjem, nehali bi hoditi v šolo in tako naprej – in hkrati se nobeden od teh kritikov sploh ne vpraša, kaj bodo otroci bogatih naredili s svojo dediščino.«

Po njegovem predlogu za progresivno obdavčenje bi dediču od milijona evrov dediščine po plačilu davka ostalo 620.000 evrov. »To je veliko več od mojega predloga, da bi vsak mlad človek prejel 120.000 evrov. Seveda je ta moj predlog uresničljiv le dolgoročno. »Jutri zjutraj ga je nemogoče izvesti.«

Piketty ima tudi pripravljen odgovor na vprašanje, kako bi bilo sploh mogoče obdavčiti milijarderje z 90-odstotno davčno stopnjo (kar bi rad videl kot najvišji davčni razred), če vemo, da najbogatejši posamezniki nimajo premoženja v gotovini ali zlatu, ampak ogromen delež v delnicah in drugih vrednostnih papirjih. Eden znanih primerov je Jeff Bezos, čigar bogastvo so delnice Amazona.

»Davke je mogoče pobirati tudi v delnicah in jih razdeliti prebivalcem. Amazon bo še naprej posloval. Podjet­ja ne vodi osebno Bezos, ampak na tisoče inženirjev in drugih strokovnjakov. Ali res mislite, da je Mark Zuckerberg edini človek na svetu, ki zna voditi Facebook, in edini, ki ve, kaj je najboljše za Facebook?« Tukaj takoj poudari, da ni naklonjen popolni uravnilovki, ker se zaveda, da smo ljudje različni, po naših interesih, sposobnostih, izobrazbi, željah ... »V družbi je veliko sposobnih ljudi in zaželena je zdrava ekonomska diferenciacija prebivalstva. Nimam nič proti milijonarjem, ampak ali res potrebujemo vse več milijarderjev?«

Ali so vojna, revolucija ali pandemija nujne za zmanjšanje družbene neenakosti?

Avtor teh vrstic je Pikettyja vprašal, kaj misli o mnenju kolega, Avstrijca Walterja Scheidla, zdaj rednega profesorja na sloviti ameriški univerzi Stanford v Kaliforniji. Pred tremi leti je Scheidel izdal knjigo The Great Leveler – Violence and the History of Inequality from the Stone Age to the Twenty-First Century, v kateri opisuje, da se je do zdaj v človeški zgodovini družbena neenakost včasih zmanjšala šele po obdobju šokov, bodisi družbenih bodisi naravnih. Takšni pretresi so vojna z množično udeležbo prebivalstva, revolucija, razpad države ali pandemija, piše Scheidel.



Piketty odgovarja, da knjigo dobro pozna, vendar je bolj optimističen od njenega avtorja. »Obstaja tudi nekaj držav, ki jim je uspelo občutno zmanjšati neenakost brez vojn ali revolucij,« pravi in to argumentira s primerom Švedske. Švedski, pravi, od konca 19. stoletja z močno socialdemokratsko stranko, je uspelo v več desetletjih na evolucijski način preiti iz stanja velike neenakosti v stanje širše socialne pravičnosti in razmeroma nizke neenakosti. Na Švedskem ženske do leta 1921 niso imele volilne pravice, vendar tudi glasovi vseh moških že desetletja prej niso bili enaki. Glas bogatejših, tistih, ki so plačevali več davkov, imeli v lasti večje nepremičnine in drugo premoženje, je bil vreden veliko več kot glas tistih, ki niso premogli omembe vrednega posestva ali druge lastnine.

»Švedska niti v prvi niti v drugi svetovni vojni ni sodelovala. Po uvedbi volilne pravice, v drugi polovici 19. stoletja, je bil do leta 1911 v mnogih občinah glas enega bogatega človeka vreden toliko kot glasovi vseh drugih prebivalcev skupaj. Potem so to spremenili. Švedski je uspelo sistem, utemeljen na lastništvu, mirno spremeniti v socialdemokratskega. V knjigi podajam veliko primerov, ki kažejo, da so ideje, nove napredne ideologije lahko tudi glavno gonilo takšnih sprememb. Mnogi pravijo, da sem idealist, vendar sem prepričan, da imajo ideje v zgodovini veliko vlogo. Seveda jih lahko kriza pospeši. Verjamem, da bosta finančna in podnebna kriza pomagali krepiti dojemanje, da je treba sistem spremeniti. Kljub temu se mi zdi, da čakanje na novo krizo ni najboljša strategija za spodbujanje razmišljanja o spremembi gospodarskega sistema. Ne sanjam o absolutno pravični družbi, ker vem, da je to nemogoče. Samo poskušam sprožiti miselne procese, ki nas bodo peljali v to smer. Trenutna epidemija koronavirusa je tudi situacija, ko ljudje razumejo, da svet lahko deluje drugače – in da mora delovati drugače, ne le na ustaljen način.«