Tam zunaj se svet ni ustavil. In vojne se niso končale

Zaradi že skoraj globalne karantene in dejstva, da smo novinarji, ki po navadi v živo spremljamo vsa ključna svetovna dogajanja, prav tako umaknjeni v klavstrofobijo štirih sten, se – spremljajoč medije – lahko hitro ustvari vtis, da je covid-19 edina svetovna zgodba: da se je svet v celoti ustavil.

Kar seveda ni res: a brez prinašalcev novic in zgodb, brez nas, ki v vojnah, krizah, revolucijah, prevratih in seveda tudi v miru zaradi svoje prisotnosti in stika s ključnimi akterji našega časa (ne)hote in v realnem času pišemo prvo verzijo zgodovine, je svet le prazen kalup, ki ga v času agresivne dominacije (a)socialnih omrežij in patološko razpršene pozornosti zapolnjujejo do obisti toksične teorije zarote, epidemija mnenj na podlagi ničesar in propagandni aparat(čik)i vse bolj totalitarnih oblasti. Lokalno, regionalno, globalno.

To je izjemno nevarno. Ne le zaradi stopnjujoče se etno-egocentričnosti ter posledične samoviktimizacije, ki brez kančka empatije do drugih lastne težave na relativni hierarhiji bolečini postavlja na sam vrh, pač pa tudi zaradi vse bolj dobesednega omejevanja (občinskega) sveta okoli nas. Ko se svet (s)krči, se (s)krči tudi percepcija: zdravstveno nesporno nujna karantena, v kateri je že več kot štiri milijarde ljudi po svetu, bo brez dvoma katastrofalno vplivala na (odprto) družbo. Posluh za trpljenje drugega se je – najbolj tragičen in razčlovečen primer je odnos do beguncev in migrantov – v zadnjih nekaj letih že tako ali tako skoraj izgubil. Zdaj pa, ko s(m)o sami v prvem svetu preobčutljivih in vase zagledanih snežink občutili morda tisočinko promila resnične travme, pa za bolečino in trpljenje drugega ni ostalo več skoraj nič prostora. Tudi zato, ker so novice, zgodbe, poročila, reportaže in intervjuji iz sveta tam zunaj, ki niso povezani s pandemijo novega koronavirusa, skoraj povsem izginili.

Epidemija ni ena, epidemij je sto, tisoč ...

Nekoga, ki je zadnjih petindvajset let prebil »na terenu«, to globoko frustrira: ko ljudje, ki nismo mi, ne postanejo le v vzdušju strahu sistematično ustvarjena grožnja, ampak tudi neprepoznavna, skoraj fiktivna eksotika, se svet konča. Zato je tako prekleto pomembno, da kljub karanteni in statiki zunanjepolitični in krizni novinarji, ne glede na morda drugačna uredniška navodila, po svojih najboljših močeh – s kontakti! – še naprej brez zapika sledimo dogajanju v najbolj občutljivih, najbolj izpostavljenih delih sveta, kjer že leta … desetletja prestajajo epidemije vojn, konfliktov, kriz, nasilja, totalitarnosti, revščine, begunstva in iz dneva v dan vse bolj uničujočih posledic podnebnih sprememb. V zadnjih ted­nih so tudi te, daleč najhujša srednjeročna in dolgoročna pretnja (ne le) človeštvu in v celoti rezultat človeškega delovanja, povsem izginile z menijev naše tako zlahka okužene pozornosti. Zato smo se odločili tukaj in zdaj opozoriti – da ne pozabimo! – na najhujše globalne krize, ki zaradi pandemije covid-19 niso prav nič manj kritične. Nasprotno.

Sirija: deseto leto najbolj krvavega konflikta našega časa

Prejšnji mesec je sirska (svetovna) vojna, v katero je bilo na vrhuncu spopadov vpletenih prek sedemdeset držav, vstopila v deseto leto. V tem času je bilo v Siriji ubitih najmanj 600.000 ljudi, okoli 12 milijonov (polovica prebivalstva) pa jih je bilo primoranih zapustiti svoje domove.

Tik pred izbruhom pandemije novega koronavirusa so sirske vladne sile skupaj z ruskim vojaškim letalstvom in pomočjo šiitskih paravojaških enot iz Libanona in Irana oblegale provinco Idlib, še zadnjo, ki je pod nadzorom različnih uporniških skupin in kjer živi okoli tri milijone beguncev iz drugih predelov opustošene države. Idlib je že vrsto let pod nadzorom skrajnih sunitskih milic, toda največjo ceno bombardiranja – tako je bilo že vso sirsko vojno – je plačevalo civilno prebivalstvo. Milijon ljudi – polovica med njimi je bila po podatkih Združenih narodov otrok – je zbežal proti že dolgo zaprti turški meji. Sredi zime so umirali od lakote in mraza. V spopade v Idlibu se je resno vmešala tudi sosednja Turčija, ki je za vsako ceno želela preprečiti nov begunski eksodus: zdelo se je, da bo severozahod Sirije razneslo.



Hkrati je turški predsednik Recep Tayyip Erdogan iz Turčije, ki gosti več kot štiri milijone beguncev, proti s turške strani odprti grški (in tudi bolgarski) meji konec februarja poslal več tisoč ljudi na begu. Na mejah in na grških otokih je zavladal silovit kaos, odprle so se zgodovinske rane, krepil se je neonacizem. Potem pa je koronavirus udaril tudi po Grčiji in Turčiji ter vstopil v Sirijo. Meje so se spet zaprle, spopadi v Idlibu so začasno »zamrznjeni«. Podobno kot so že nekaj časa – a iz povsem drugih razlogov – zamrznjeni spopadi na vzhodnem bregu reke Evfrat na pretežno kurdskem severovzhodu države, kjer je turška vojska s pomočjo podizvajalcev lani jeseni z invazijo poskušala razbiti kurdsko avtonomno območje Rožava (»zahodni Kurdistan«).
Turška invazija je močno spremenila razmerja – in razmere – v Siriji, saj je Kurde po dolgih letih porinila proti naročju režima v Damasku, hkrati pa še dodatno okrepila ruski in iranski vpliv v državi, v kateri je predsedniku Bašarju al Asadu, velikemu sokrivcu za peklensko vojno, zaradi geostrateških malverzacij uspelo preživeti na čelu države, ki jo je tako uspešno pomagal uničevati.

Jemen: pozabljena vojna

Pred dvema tednoma je minilo pet let od trenutka, ko so nad Sano, fantastično lepo prestolnico najbolj revne in najbolj podnebno opustošene arabske države, poleteli prvi bombniki iz Savdske Arabije, ki so jim ob strani zalivsko-sunitski zavezniki iz Združenih arabskih emiratov ter orožarji iz Združenih držav in Velike Britanije.

Savdski krvoločni napad na Jemen, kjer so hutijevski šiitski uporniki z nesporno podporo Irana, velikega savdskega tekmeca v spopadu za ideološki in energetski nadzor nad regijo, je sovpadal z agresivnim naskokom kronskega princa Mohameda bin Salmana, lažnega reformatorja in morilskega manipulatorja, na vrh savdskega dvora.



V jemenski vojni, ki se komaj kdaj – zdaj pa zaradi globalnega »koronitisa« sploh ne več – znajde na naslovnicah svetovnih časopisov in v špicah televizijskih poročil, je umrlo že več kot 100.000 ljudi. Po podatkih Organizacije združenih narodov, sicer botre vseh modernih genocidov, je od humanitarne pomoči (močno omejen dostop!) neposredno odvisno življenje 24 milijonov od 28 milijonov Jemencev.

Tukaj in zdaj je zaradi lakote – epidemije lakote! – ogroženih več kot dva milijona otroških življenj.
Če je ob koncu preteklega leta kazalo, da lahko začasna prekinitev ognja počasi preide v mirovni proces, v trenutnih razmerah – in geostrateških razmerjih (silovite napetosti med Riadom in Teheranom, vključujoč Washington) to žal ni mogoče. Spopadi v Jemnu so se v zadnjih tednih spet zaostrili.

Afganistan: štiri desetletja stalne vojne

Konec preteklega leta je minilo štirideset let od začetka (brutalne) sovjetske okupacije Afgani­stana. Če se je v času sovjetske vojaške prisotnosti pod Hindukušem, ki se je za Moskvo končala z umikom leta 1989 in ne dolgo zatem razpadom ene izmed svetovnih velesil, zdelo, da je trajala neskončno dolgo, jo ameriška pošteno prekaša.

Ameriško-koalicijska invazija na Afganistan, le nekaj tednov po 11. septembru 2001 namenjena obračunu z Osamo bin Ladnom in Al Kaido, ki sta v državi, kamor hodijo umirat imperiji, »uživala« v gostoljubju srednjeveškega talibskega režima, je hitro zrušila talibe, a nikakor ni prinesla miru.



Mednarodna vojaška navzočnost – vključujoč Slovensko vojsko – ni v Afganistanu zgradila ne države ne družbe. Agresivno vojaško delovanje, zanemarjanje civilne sfere (in kulture), zanašanje na do obisti skorumpirane politične elite in zlivanje desetin milijard dolarjev v nepovrat je vzpostavilo idealne razmere za ponovni vzpon talibskega gibanja. Ker imajo Američani ure, talibi pa čas, so ti – seveda z nasilnimi kampanjami in terorističnimi napadi – poldrugo desetletje »betonirali« svojo vrnitev na oblast in počasi prevzemali nadzor nad provincami po vsej državi.

Pred dvema mesecema je bil njihov trud »poplačan«. Združene države so pod taktirko vse kaj drugega kot protivojnega predsednika Donalda Trumpa s talibi sklenile mirovni dogovor in Afganistan vrnile v grozljivo brezno točke nič: večna vojna tako že dobiva novo nadaljevanje. Geostrateška norost bi bila težko bolj – popolna.

Libija: krvavi kaos v padli državi

Pred devetimi leti je varnostni svet Združenih narodov odobril vojaško posredovanje za zaščito civilistov v Bengaziju, središču libijskega poglavja tako imenovane arabske pomladi. Polkovnik Moamer Gadafi je grozil, da bo množično obračunal z na krilih arabskih revolucij prebujenimi nasprotniki njegovega diktatorskega, a »funkcionalnega« režima. V Libiji so tedaj že potekali spopadi med vladnimi plačanci in (lokalnimi) uporniškimi enotami.

Natova letala so zavarovala civilno prebivalstvo na vzhodu z nafto bogate države, toda namesto da bi se tedaj mednarodna skupnost odločila za pomoč pri gradnji miru in obnovi državi, je močno pripomogla najprej k zrušitvi režima (in grozljivi eksekuciji Gadafija), potem pa še k izbruhu državljanske vojne, ki – v taki ali drugačni obliki – traja še danes.



Libija je zdaj padla država, ki že dolgo ne deluje več kot celota. Posledica njenega »padca« je bila širitev konflikta v Sahel, eno najbolj podnebno in varnostno občutljivih območij na svetu, tudi eno izmed žarišč globalnih migracij. V teh dneh mineva natanko leto dni, odkar je nekdanji Gadafijev general in pozneje agent Cie Kalifa Haftar prav iz Bengazija s pomočjo Egipta, Združenih arabskih emiratov, Francije in (vse bolj) tudi Rusije sprožil osvajalni pohod proti Tripoliju, kjer je sedež vojaško in politično impotentnih prehodnih oblasti, ki jih, med drugim, podpirajo Združeni narodi, Italija in Turčija. Spopad za libijsko prestolnico traja že pol leta.

»Postransko škodo« državljanske vojne seveda plačujejo civilisti. Najhuje je – libijske obale so že vrsto let izhodiščna točka begunsko-migrantskih poti proti Evropski uniji – za begunce, ki jih libijska mafija (gre za iste ljudi, ki vodijo z denarjem EU plačano libijsko obalno stražo) meče v suženjska taborišča. Po libijskih puščavah se kopičijo neoznačeni grobovi. Tako kot se trupla ljudi na begu še naprej kopičijo v Sredozemlju, množičnem grobišču.

Irak: hoja po robu dokončnega razpada

Na začetku letošnjega leta se je zdelo, da bo Irak razneslo. Ameriška zunajsodna eksekucija iranskega generala Kasima Sulejmanija, ki je v Iraku skupaj s svojimi neposrednimi podizvajalci organiziral in vodil koalicijo šiitskih milic in tako obvladoval vlado v Bagdadu, je – skupaj z iranskim raketnim napadom na ameriško-koalicijska vojaška oporišča v Iraku – močno zaostrila odnose med Združenimi državami in Iranom, dejanskim vladarjem velikega dela Iraka. Ker je bilo vnaprej jasno, da je neposredni konflikt med Washingtonom in Teheranom nemogoč, so se Iračani, utrujeni od zgodovine in sedanjosti hkrati, močno bali novega kroga (državljanske) vojne.



In to ravno v času, ko so Iraku že več mesecev potekali množični in protisektaški, kolikor je le mogoče enotni protesti proti nekompetentnim, podkupljenim in podizvajalskim oblastem. Tem je izbruh epidemije novega koronavirusa prišel kot naročen: ulice so se, podobno kot v Hongkongu, Čilu, Franciji, Iranu, Kolumbiji, Venezueli in še marsikje drugod, izpraznile. Lokalne, regionalne in globalne proteste je zatrla »višja sila«.

Toda v Iraku, ki je vse od ameriško-koalicijske invazije leta 2003, največje geostrateške katastrofe našega časa, v stanju stalne vojne (najprej spopad z brutalnimi okupacijskimi silami, nato celostna sektaško-državljanska vojna, potem strašna vojna s samooklicano Islamsko državo), je še naprej napeto. Komaj še obstaja kot enotna država in bo, brez dvoma, v prihodnjih mesecih in letih še naprej ena najbolj nevralgičnih globalnih točk. Ne le zaradi enormnih zalog nafte in velike vodne krize, ki prihaja.