Slavoj Žižek: V resnici si ne želimo biti srečni

Kaja Kovič
Slavoj Žižek je napolnil dvorano na festivalu Zlati boben. Foto Kaja Kovič

Slavoj Žižek je eden najbolj objavljenih filozofov zgodnjega 21. stoletja. Združuje klasično nemško filozofijo z lacanovsko psihoanalizo, njegova misel sega od najzahtevnejših filozofskih višin do radikalne kritike sodobnega kapitalizma. Na festivalu Zlati boben je pojasnil, zakaj si v resnici ljudje ne želimo biti stoodstotno srečni.

Slovenski filozof je na 26. ediciji Zlatega bobna predaval o tem, kaj lahko naredimo v tako depresivnih časih, ko se zdi, da sanje bledijo? Kako močno si želimo biti srečni? Ali si v resnici sploh želimo biti srečni?

Žižek na predavanju pove, da ima vsaka družba svoje strahove, ki jih žene naprej. Danes je to za nekatere ekološka katastrofa, za druge je to digitalna revolucija, prihod robotov, potem je tu za nekatere ljudi strah pred migranti, pred razcvetom feminizma, ipd.

Družbo ta strah nekako poganja naprej, kar pomeni, da jih na nezaveden način osrečuje. Ker ne stagnirajo. Ko so ljudje popolnoma srečni, se zgodi, da stagnirajo in zato kaj kmalu poiščejo nove težave, ki jih delajo proaktivne.

Priznani filozof pove, da so bili po njegovem mnenju ljudje v Evropi nazadnje srečni v 70. in 80 letih prejšnjega stoletja, in sicer na Češkoslovaškem. Bili so ekonomsko precej potešeni, vseeno pa niso imeli na razpolago povsem vsega, kot ima večina Evropejcev danes, ko stopi v supermarkete. Na ta način so bili hvaležni za vse, kar so kadarkoli dobili, to pa ni bilo tako poredko. Vedno so imeli za vse slabe stvari dežurnega krivca, komuniste, in Žižek pove, da je v življenju lažje, če imaš nekoga, ki ga lahko okriviš za vse slabo, kar se ti zgodi. Med govorom pove anekdoto, da je obiskal v tistih časih svoje slovaške prijatelje in da so slednji še za vremensko nepriliko, dež in neurje okrivili komuniste. Poleg dežurnega krivca pa za srečo potrebujemo tudi ideal, ki predstavlja gonilo, in to so našli v Zahodni Nemčiji. Bila je dovolj blizu, da se jim je zdela dosegljiva, po drugi strani pa vseeno dovolj daleč, da niso uvideli vseh napak v tej t.i. idealni državi. 


image
Ne želimo si sreče, temveč skoraj sreče. Foto Kaja Kovič


Teorijo je podprl s primerom iz politike, ko pojasni, da je stranka najbolj zadovoljna, kot za las zgreši zmago. Takrat ima veliko možnosti govoriti ljudem, kaj vse bi oni lahko naredili, če bi zmagali, po drugi strani pa jim tega ni treba storiti, saj to breme nosijo zmagovalci. Aktualen primer? Letošnje volitve v Grčiji - politična zmaga upornikov ni bila v resnici tako zaželjena in ko so uporniki prišli na politični vrh, se jim je začela celotna politična zgodba (od programa do kadrov) sesuvati.
Gremo vzhodneje? Ko je leta 1968 Sovjetska zveza uničila politično gibanje Praška pomlad, ki je iskalo liberalizacijo na Češkoslovaškem, je politikom in ljudstvu naredila uslugo. Tam po Žižkovem mnjenju ni bilo veliko možnosti za pravo demokracijo. Ali bi postali še ena zahodna država (ta sistem Čehoslovakom ne bi ustrezal na njihovo nacionalno identiteto) ali pa bi morali sami pritisniti na zavoro. Sovjetska zveza pa je ohranila sanje žive. Vprašanje, če bi lahko lahko živeli demokratičen socializem, kot so ga sanjali...

Tu pa se njegovo nizanje primerov ni končalo. Poslušalcem predavanja je povedal, da je bila smrt Jacka iz filma Titanic nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo njegovi izvoljenki Rose. Ravno, ko sta se popolnoma zaljubila in odkrila čare zgodnje ljubezni, je njuno romanco pretrgala tragedija s potopitvijo ladje ter smrtjo Jacka, in potemtakem jima nikoli ni bilo treba spoznati manj zanimivih plati skupnega življenja, ni se jima bilo treba soočiti s kritikami o njunih razrednih razlikah, konec koncev tudi ne z drugimi gršimi razvadami in navadami. Končalo se je ravno takrat, ko se je moralo, pove Žižek pred polno dvorano.

"Najbolj smo srečni, ko smo skoraj srečni," zaključi.




 
Več iz rubrike