Severna Koreja s tihotapljenjem peska služi na desetine milijonov

Že maja lani sta Lucas Kuo in Lauren Sung v okviru svojega dela v Washingtonskem centru za napredne obrambne študije (C4ADS), neprofitni organizaciji, ki analizira in preiskuje varnostne težave z uporabo velikih podatkov, opazila nekaj nenavadnega - več kot 100 ladij se je zbralo v vodah blizu Haejuja v Severni Koreji.
 
Kuo in Sung v okviru svojega dela opazujeta predvsem promet v severnokorejskih vodah in v severovzhodni Aziji. Zakaj? Ker je bil Pjongjang obtožen prodaje premoga in drugih dragocenih dobrin, včasih v zelo velikih količinah.
 
Prodajo so opravili kar na odprtem morju, s čimer so se izognili radovednim očem carinikov, ki morajo uveljaviti sankcije Združenih narodov proti Severni Koreji.

Namesto da bi blago prepeljali v pristanišče, naj bi se Severnokorejci na morju le preselili z ene ladje na drugo in lagali o svojem izvoru.
 
Z »medladijskimi transferji« lahko režim Kima Jong Una kljub sankcijam zasluži več deset milijonov dolarjev, odvisno od tega, kaj se prodaja. Tak posel se je večinoma izvajal z manjšim številom ladij. 

Milijon ton peska iz Pjongjanga v tujino

 
Sung in Kuo pa sta naštela 279 ladij, ki so kršile mednarodne sankcije. In niso prevažale premoga ali orožja, ampak pesek. To se morda zdi neškodljivo, vendar Severna Koreja ne sme izvažati zemlje in kamna v skladu s sankcijami Združenih narodov (ZN), sprejetimi decembra 2017. Trgovanje s severnokorejskim peskom je namreč kršitev mednarodnega prava.
 
Kljub tem ukrepom je Severna Koreja lani z »veliko operacijo izvoza peska zaslužila najmanj 22 milijonov dolarjev,« so v poročilu, objavljenem aprila letos, zapisali preiskovalci ZN.

 
Pjongjang naj bi od maja 2019 do konca leta poslal v tujino milijon ton peska. Podatke o tem je ZN posredovala neimenovana država. Poročilo ZN ni citiralo podatkov C4ADS, saj so osnutek poročila zaključili preden sta Kuo in Sung objavila izsledke svoje raziskave.
 

Vse poti vodijo na Kitajsko

 
Kuo in Sung sta več tednov opazovala ladje, preden sta našla vzorec, kaj se dogaja. Vse ladje so imele povezave s Kitajsko. Nekatere ladje so imele celo kitajsko zastavo, druge - kitajska imena.
 
Vse to sta ugotovila s pomočjo satelitskih posnetkov, na katerih sta videla oblake peska, kar je dokaz, da z dna morja Severna Koreja nabira pesek. To sta primerjala z zgodovinskimi raziskavami prodaje peska in izkopavanja v Severni Koreji.
 

Pomen peska

 
Sodobna civilizacija je zgrajena na različnih vrstah peska. Je ključna sestavina betona, stekla in celo procesorjev, ki napajajo elektronske naprave. Človeštvo porabi približno 53 milijard ton peska in proda na leto. Ali približno 7,5 tone na vsakega Zemljana oziroma okoli 20 kilogramov na dan.

 
Njegova dobava se morda zdi neomejena, a ni tako. V Svetu Kapitala smo že pred tremi leti pisali, da je pesek takoj za vodo – povprečni Slovenec je porabi 117 litrov na dan – najbolj uporabljan naravni vir. In da vsakič ko Kitajska zgradi novo mesto duhov, nekje izgine – plaža, otok ali naravno življenjsko okolje katere od živalskih vrst. Več o tem preberite TUKAJ.

Severnokorejski pesek je poniknil na Kitajskem

 
Pjongjang že leta služi na račun peska. Pred leti, ko sta Severna in Južna Koreja veliko poslovali, je pesek predstavljal največji del izvoza - Severna Koreja je južni sosedi leta 2008 prodala za 73,35 milijona dolarjev peska, čeprav je slednja kmalu zatem prenehala kupovati severnokorejski pesek.
 
Daleč najpomembnejša stranka pa je Kitajska, ki porabi vsako leto nepredstavljive količine betona. Za kakšne številke gre, najbolje ponazori podatek, da je Kitajska med letoma 2011 in 2014 vlila več betona, kot so ga ZDA v celotnem 20. stoletju.

 
Kitajsko sladkovodno jezero Pojang, ki se razteza več kot 3500 kvadratnih kilometrov, je trenutno največji posamezni vir peska na svetu. Kitajci domnevno z njegovega dna vsako leto dvignejo približno 360 milijonov ton peska, kar je več kot tretjina celotnega njihovega uvoza. Količina peska, ki jo Kitajci jemljejo iz jezera, je kar 30-krat večja od pritoka novih sedimentov, zaradi česar se drastično poglablja in razširja odtočni kanal.
 
Sung in Kuo ne vesta, kaj se je zgodilo z milijonom ton peska, ko je bil odposlan v različna kitajska pristanišča iz Severne Koreje.
 

Uradni Peking preiskuje ilegalno trgovino, ampak…

 
Tihotapljenje peska je glavno vprašanje na Kitajskem. Kitajsko ministrstvo za javno varnost, ki se ni odzvalo na prošnjo CNN Business za komentar te zgodbe, je v začetku lanskega leta začelo kampanjo, da bi odpravili nezakonite operacije s peskom ob reki Jangce.
 
Do oktobra lani so oblasti preiskovale 90 skupin v 10 različnih provincah in zasegle 251 milijonov dolarjev, 305 plovil za rudarjenje peska in 2,88 milijona kubičnih metrov peska, poročajo kitajski državni mediji.
 
Peking je doslej zanikal obtožbe o kakršnih koli kršitvah, ko gre za posle s severnokorejo. Kitajsko ministrstvo za zunanje zadeve je v izjavi za CNN povedalo, da država “vedno izpolnjuje svoje mednarodne obveznosti” in se drži sankcij ZN.

 
Kitajska je odgovorila na obtožbe v poročilu ZN, rekoč, da je država »pripisala velik pomen namigovanjem v zvezi s tihotapljenjem peska«, vendar oblasti v državi »niso mogle potrditi, da je bil pesek prepeljan v kitajska pristanišča«.
 
Severna Koreja se javno ni odzvala na te obtožbe, a sankcije pogosto označuje kot »sovražna dejanja« in dvomi v njihovo legitimnost.
 

Več vprašanj kot odgovorov

 
Še vedno tudi ni jasno, kdo je kopal pesek in zakaj. Nobena od 279 ladij, ki jih je identificiral C4ADS, ni imela IMO številke - edinstvenega identifikatorja, ki je vezana na sledilno napravo na krovu. Ladjam, ki jih zakrijejo ali jih ujamejo brez njih, v matični državi pogosto odvzamejo registracijo, zaradi česar je skoraj nemogoče pripluti v pristanišče. Toda brez IMO številk je težko povezati ta plovila s posebnimi podjetji ali ljudmi.

 
Možno je, da je Severna Koreja drenažne pravice prodala kitajskim podjetjem, trdita Sung in Kuo. Pesek ni posebej težaven, vendar je logistična nočna mora. Stroški za pranje oceanskega peska, njegovo skladiščenje in prevoz se hitro seštejejo.
 
Obstaja pa še ena možnost: da se je Pjongjang manj zanimal za pesek in je namesto tega hotel poglobiti ali razširiti pristanišče Haeju. Severna Koreja bi lahko naročila družbo s floto ladij s sedežem na Kitajskem, ki bi opravila drenažo in jim pustila pesek kot plačilo.