Plastična embalaža bo še večji problem razvitih držav

Prebivalci Evrope na leto odvržemo 25 milijonov ton plastičnih odpadkov. Manj kot 30 odstotkov se je reciklira, od tega velik delež v tretjih državah, kjer veljajo drugačni okoljski standardi. Do vključno lani je velik del naše odpadne plastike končal na Kitajskem. Razmere so zdaj drugačne, saj je Kitajska od 1. januarja prepovedala uvoz plastičnih (in še nekaterih) drugih odpadkov.

Ukrep ponazarja spreminjanje gospodarske strukture azijske velikanke, ki že dolgo ni več poceni tovarna sveta, še manj pa želi biti njegovo smetišče. Uvoz plastike so omejevali že od leta 2013, kljub temu je na Kitajskem končala v predelavi kar polovica plastičnih odpadkov, ki so potovali po svetu.

Škoda uvoza večja od koristi

Gotovo je imela v preteklosti tudi Kitajska korist od uvažanja odpadkov. Predvsem plastiko je bilo namreč mogoče reciklirati in tako pridobiti material, ki so ga nato uporabljala domača podjetja. Vendar so zdaj oblasti presodile, da so težave nepremišljenega »razvoja« precej večje od koristi.

Kitajski ukrep bo največje države izvoznice odpadkov najbrž prisilil, da se začnejo spopadati s svojimi težavami. Ena največjih je gotovo odvisnost od plastike, ki smo ji lahko priča na vsakem koraku. Tudi izdelovalci plastičnih izdelkov bodo morali prevzeti svoj delež odgovornosti za škodo, ki jo utrpi okolje.

Evropska komisija tako želi omejiti plastiko za enkratno uporabo, namerno uporabo mikroplastike in odpadke z ladij. Le pet odstotkov vrednosti plastične embalaže ostane v gospodarskem ciklu, preostalo se izgubi po zelo kratki prvi uporabi, kar po izračunih komisije na leto stane od 70 do 107 milijard evrov. Tako se večina plastike v Evropi, okoli 70 odstotkov, znajde na odlagališčih in v sežigalnicah, tudi zaradi težavnosti in velikih stroškov za recikliranje.

Več na Delo.si