Peter Kraljič: Ideja, kako bi Evropa premagala ZDA in Kitajsko

»V državah, kjer vse sem živel, se tudi prepirajo, ampak na malo višji ravni. Tudi naši novinarji v primerjavi s tujimi pišejo na način, ki je pod popkovino. Z resnično nizko stopnjo dostojnosti. Naši kulturniki in politiki bi morali razmisliti, v kakšnem slogu komunicirajo. Oni so zgled.«
Fotografija: Foto Mavric Pivk
Odpri galerijo
Foto Mavric Pivk

Dr. Peter Kraljič je starosta slovenskega menedžmenta. Je eden redkih, ki je večji del svoje kariere preživel v tujini. Od leta 1970 do 2002, ko se je upokojil, je bil zaposlen v družbi Mc Kinsey & Co., Inc., kjer je bil od leta 1982 tudi direktor. Pred tem je bil zaposlen v družbah La Continentale Nucleaire v Luxembourgu in TH v Hannovru. Velja za mednarodnega strokovnjaka za prestrukturiranje, med drugim je sodeloval pri reorganizaciji nemškega javnega zavoda za zaposlovanje. Objavil je več znanstvenih in poslovnih člankov v uglednih revijah, do nedavnega je bil edini Slovenec s člankom v Harvard Business ​Reviewu. Bil je član nadzornega sveta Gorenja, SID, družbe Lek in Severstala. Predsedoval je IEDC Poslovni šoli Bled in bil član Mc Kinsey Global Advisory Councila. V javnosti je bil večkrat omenjen kot tehnični mandatar slovenske vlade.

Prvotno sem želela njegovo mnenje v zvezi s prispevkom, ki sem ga pripravljala o dobavnih verigah vrednosti. Je namreč avtor t. i. Kraljičeve matrike, ki se še danes uporablja za optimalno vodenje nabave. Zaradi njegove redke uporabe elektronske pošte in mojih v tistem času povečanih obveznostih sva se z datumom pogovora lovila toliko časa, da je bilo za članek že prepozno. Naposled si dogovorjenega telefonskega pogovora nisem niti drznila niti želela odpovedati. Na dogovorjeni termin sem ga poklicala in ga povabila na daljši intervju. Priznam, nisem bila pripravljena, da ga bova opravila kar tisti hip po telefonu, verjetno niti on ne, zato morda vse skupaj zveni kot pogovor kar tako mimogrede. A ravno v takšnih se marsikdaj skrivajo zanimivi uvidi v današnji duh časa.


Slovenija praznuje svoj 28. rojstni dan. Kaj vam, v tujini živečemu Slovencu, to pomeni?

Pomeni mi veliko, tako kot vsem Slovencem, praznujemo namreč svojo samostojnost in lastno državo. Vsi smo lahko ponosni, da jo imamo, vprašanje pa je, kako smo zadovoljni z njo. Predvsem z načinom, kako deluje. Zdaj smo na svojem in ne moremo se več pritoževati nad drugimi, Dunajem ali Beogradom. Vse kar je dobrega in slabega, gre na naš račun. Želim si, da bi v prihodnosti delali čim več dobrega in čim manj slabega.


Kako ocenjujete trenutno stanje v državi?

Že petdeset let živim in delam v tujini, a se še vedno čudim, kako na političnih ravneh delamo s svojo državo. Strah me je, kaj bo z mojimi otroki, če bodo rasli v takem okolju. Moj stari oče je bil kmet, iz ruševine je naredil lepo kmetijo. Zakaj naši politiki ne znajo narediti lepe in konkurenčne države? Puberteta običajno ne traja trideset let. Slovenci se moramo bolje razumeti med seboj in se prenehati prepirati. Naša družba je tako raztrgana. Ko berem tedenske revije, me je strah in groza, kako udrihajo drug čez drugega in v kakšnem slabem duhu določeni v levo ali desno stran opredeljeni tedniki pišejo drug o drugem. To ni stil demokracije, za katerega bi rad videl, da bi ga bil deležen naš narod. Saj ne veš, na kateri strani bi bil.


Kot da bi živeli v paralelnih svetovih, kajne? Ampak po drugi strani je močna opozicija osnova demokracije.

V državah, kjer vse sem živel, se tudi prepirajo, ampak na malo višji ravni. Tudi naši novinarji v primerjavi s tujimi pišejo na način, ki je pod popkovino. Z resnično nizko stopnjo dostojnosti. Naši kulturniki in politiki bi morali razmisliti, v kakšnem slogu komunicirajo. Oni so zgled. Kot majhen narod moramo kljub razlikam v mišljenju medsebojno sodelovati. Zavedati se morajo, da smo vsi Slovenci. Razcepljenost, ki jo nekateri forsirajo, nam škoduje tako navznoter kot navzven.



Zakaj bi nekdo to forsiral, kakšno korist ima od tega?

Na desnem polu imamo izjemno inteligentne ljudi, pametne in sposobne. Ne razumem pa, zakaj nekateri ne želijo priznati, da so bili in se še vedno obnašajo kot komunisti. Če pogledamo njihovo komentiranje na twitterju, se lahko čudimo, kako lahko tako inteligentni ljudje kaj takšnega čivkajo. Enake ljudi najdemo na levi strani. Ljudje, ki imajo kapaciteto, da bi iz Slovenije nekaj naredili, ščuvajo k sovraštvu. Še vedno se po 70 letih kregamo, kdo je bil domobranec in kdo partizan. Če ne znamo premostiti razcepljenosti, se nam obeta čudna bodočnost. Prepiri in kvačkanja posameznih strank, ki si ne zaslužijo, da bi se imenovale stranke …


Nekateri so prepričani, da dokler ne bomo razrešili pretekle ali polpretekle zgodovine, ne bomo dosegli sprave.

Kako lahko razrešiš zgodovino ali polpreteklost?Tistega, kar je že minilo, ne moremo rešiti, lahko rešimo le svojo bodočnost. Namesto da bi govorili o naši skupni prihodnosti, se prepiramo o polpreteklosti in preteklosti. Kdor brska po preteklosti, po mojem mnenju uničuje možnosti Slovenije v prihodnosti.


Pogledi na zgodovino so različni, veliko je osebnih prizadetosti, ki onemogočajo sodelovanje.

Kdo je prizadet, od česa so prizadeti? Problem je, ker niti sami ne vedo, kaj jih je prizadelo. Naj se že enkrat razjasnijo, kako so prizadeti. Če bi bil jaz prizadet, ker je bil moj oče partizan in nato v Dachauu, potem pa še v komunističnem zaporu, na koga naj bom hud? Na koga, povejte mi?


Politiki imajo publiko, na katero se s svojimi temami osredotočajo, njej pa tovrstne debate očitno ustrezajo.

Ljudje bi morali bolj kot preteklost spremljati sedanjost in pripravljati bodočnost. Slovenija bi v okviru Evrope morala pomeniti več. Zakaj se ne pripravljamo na prihodnost v Evropi? Zakaj naši politiki tega ne postavijo v prvi plan, ampak raje brskajo po preteklosti, da že spominjajo na tiste egipčanske skarabeje, ki valijo pred seboj kroglice govna.


Imajo res le politiki to moč, da spremenijo našo državo?

Ampak politiki so tisti, ki ustvarjajo kulturo in okolje. Kdo od njih je kaj pomembnega naredil? Kdo je bil v tujini, tam študiral, se tam dokazoval, prinesel kaj za Slovenijo uporabnega iz tujine? Poglejte njihove pedigreje in izobrazbo. Premalo ljudi imamo, ki bi se zavedali, v kakšnem svetovnem okviru je Slovenija, koliko možnosti za uspešen razvoj ima in kako te možnosti lahko izkoristi. Namesto tega ves čas brskamo po svoji popkovini. Tem skarabejem pravimo vodilni politični kadri. Žalostna ugotovitev. Najsposobnejši pa odhajajo in ostajajo v tujini. Čeprav bi se marsikdo rad vrnil; tako kot v tujini visoko izobraženi vnuk mojega bratranca – pri nas ni prostora zanj, v ZDA pa so mu ponudili profesuro. Vi, mediji, bi morali politike večkrat vprašati, kaj želijo spremeniti s tem, ko brskajo po preteklosti. Kako nam bodo s tem zagotovili lepšo prihodnost?



Čeprav, erozija politične srenje se dogaja po celotni Evropi.

Nismo edini, povsod tonejo. Če pogledamo vodilne ljudi na Madžarskem, Poljskem, v Veliki Britaniji in Italiji. A zakaj bi se Slovenci pridružili splošnemu propadu? Smo majhna država in majhna dežela, kjer bi s pravimi ljudmi na pravih položajih ter s pravimi idejami veliko lahko hitro spremenili. Nismo velika francoska ali nemška ladja, ki ji je zelo težko na hitro spremeniti smer. Mi bi to lahko storili.


V kakšno smer bi morali obrniti?

Potrebujemo politiko, ki razume razvoj svetovnega gospodarstva in slovensko ekonomijo razvija v konkurenčno. S tem bi zagotovili bodočo rast, nova delovna mesta in prehod na nove tehnologije, vse v dobrobit našega naroda.


Kako?

Enostavno. Vlagati moramo v konkurenčnost, predvsem v inovacije in šolanje, ne pa da se ukvarjamo s tem, kdo je koga ubil v Kočevskem Rogu. Če bi želeli koga dohiteti ali prehiteti, bi morali začeti vlagati pet odstotkov BDP v raziskave in razvoj. Zakaj to ni naš cilj in zakaj ne najdemo tega denarja? Tega nihče noče slišati. Denar zapravljamo za razne traparije, ki ne prinesejo dolgoročno tega, kar bi investicije v raziskave in razvoj. Imamo dobre univerze, na srečo, in zelo sposobne mlade ljudi. Zakaj tega nimamo dovolj, me boste zdaj vprašali. Poglejte si, kdo so bili slovenski ministri. Imamo na odgovornih položajih ljudi, ki imajo kvalifikacije za vodenje ministrstev, predvsem s področja izobraževanja, znanosti, razvoja in gospodarstva? So imeli kakšne patente, da bi razumeli, kaj pomeni razvoj novega produkta ali tehnologije? Ima kdo izkušnje v globalnem svetu ali na svetovno najboljših univerzah? Naredimo analizo in poglejmo, kdo je odgovoren. Zakaj nimamo te transparentnosti?
Niste zadovoljni z mojimi odgovori.


Sem, sem, le razmišljam …

Vprašajmo se, katere države naj nam bodo vzor. Avstrija je zelo dobro vodena na področju razvoja in raziskav. Že pred tridesetimi leti sem dejal, da bi Slovenija lahko postala evropski Singapur, pa so se mi smejali. Poglejmo, kje je Singapur danes, kje je Slovenija, v kaj vlagamo mi, v kaj oni, kako oni ustvarjajo gospodarsko politiko, kako mi. Zakaj je Luksemburg tako uspešen?

Foto Mavric Pivk
Foto Mavric Pivk


To je zanimivo vprašanje, verjetno povezano z mentaliteto naroda, ki stoletja ni imel lastnega razreda vladajočih …

Postavite to vprašanje politikom. Me zanima, kaj bodo odgovorili.


Verjetno bodo odgovorili, da vlagajo, kolikor lahko.

Zakaj potem ni rezultatov? In če jih ni, zakaj jih ni in kako to lahko spremenijo, jih vprašajte. Denar je. V tridesetih letih bi lahko že marsikaj naredili in pokazali. Potencial je ogromen in veliko smo zamudili, v razvoju bi lahko bili že bistveno dlje, kot smo. Cilj Evrope je vlagati tri odstotke BDP v raziskave in razvoj, slovenski bi moral biti še višji, da bi ujeli zamujeno.


Poglejva še malo stanje v gospodarstvu. Izvozno se usmerjamo le na nekaj držav, večji del izvoza, ki je paradni konj slovenskega gospodarstva, pa odpade na nekaj vodilnih podjetij.

Naš izvoz je zasluga naših malih in srednje velikih podjetij, ki jih pa ne podpiramo dovolj. Vprašanje je, kako stabilna je njihova vključenost v dobavne verige. Če se karkoli spremeni na svetovnih trgih, je naš izvoz zagotovljen? Smo pomemben del verige ali njen zanemarljivi člen? Tega odgovora ne morem podati kar tako, ampak je treba pogledati vsako posamezno podjetje.


Kateri so pokazatelji, ali smo dobro integrirani ali ne?

V Idriji imamo dve uspešni podjetji, Hidrio in Kolektor. Obe sta izjemno napredni. Sprašujem se, ali ju dovolj hvalimo in se učimo od njiju. V medijih berem le, kako udrihajo po Petriču, da je tajkun, ampak nihče se ne zaveda, kaj Kolektor pomeni v tujini in kakšen položaj ima na svetovnem trgu. Isto velja za Hidrio. Namesto da bi ju postavili na piedestal, ju stalno kritiziramo. Slovenska nevoščljivost ali neumnost, drugega ne morem reči. Vi se odločite, kaj boste zapisali. Slovenci imamo ogromen intelektualni potencial, ne razumem, zakaj ga ne znamo izkoristiti v polni meri.


Kje je največ potenciala?

Kar nekaj vlakov smo zamudili, recimo farmacevtskega. Krka in Lek se dobro držita, a nimata še kritične mase. Že pred časom, ko je bil Lek še slovenski, sem predlagal njuno združitev, pa tega nihče ni hotel. Zdaj se lahko pozicioniramo samo še v nišah, tako kot sta se Kolektor in Hidria ali pa Akrapovič in Pipistrel. Teh niš je še nekaj ostalo, ki bi jih slovenska podjetja še lahko zasedla.


Zaradi tehnološkega nacionalizma pa se tudi boj za niše močno zaostruje, delež izmenjanih polizdelkov medregijsko od leta 2007 pada …

Svetovno gospodarstvo še vedno raste, toda Evropi preti zaostanek v primerjavi s Kitajsko in ZDA. Kitajska ima jasno smer. Iz nerazvite države je odločena postati svetovna velesila. Pod diktaturo komunističnega režima – ki razume, kako komunizem predstaviti kot luštno idejo, ampak se istočasno zaveda, da mora nahraniti Kitajsko in jo vzdigniti – vodi močno gospodarsko politiko.
To jim v nasprotju z Rusijo, ki je zapustila komunizem, ampak se ni dovolj vrgla v gospodarstvo, da bi ga izboljšala in naredila bolj konkurenčnega, zelo dobro uspeva. Potem imamo ZDA, največjo gospodarsko in politično velesilo, ki vodi izolacijsko politiko pod taktirko Trumpa, ki bo predsednik zagotovo še naslednja štiri leta. Oni se lahko zaprejo, oni ne potrebujejo svetovnega trga, njihov izvoz je le okoli 10 odstotkov. Nemški je 45 odstotkov.
 

Foto Mavric Pivk
Foto Mavric Pivk


Zdi se, da v tem boju Evropa, ki je tako močno soodvisna od vseh, lahko največ izgubi, se strinjate?

Kaj je Evropa? Če mislite na evropsko gospodarsko skupnost, je ta že ekonomska velesila, ki pa, kot rečeno, zaostaja. Velika Britanija izstopa iz skupnosti, razcepljeni smo glede pogleda na migracije. Vsaka država na žalost vleče v svojo stran, Evropi pa manjka lastna gospodarska strategija. EU bi se morala združiti z Ukrajino, Belorusijo in Rusijo ter pridobiti njihovih 300 milijonov prebivalcev in njihove naravne resurse. Le s tem bi se lahko evrazijski kontinent postavil na konkurenčno raven ob bok Kitajski in ZDA. Dokler tega ne naredimo, bomo capljali za obema velesilama.


Vidite pozitivne indice, ki kažejo, da bi bilo to mogoče?


Trumpa. Če nas bo kdo združil, nas bo on.

Pa se to lahko sprevrže v kakšne …

Vojne?


Morda spopade, čeprav v zadnjem času v mednarodnih revijah berem o vzporednicah našega časa s časom pred stoletjem vojne …

Imamo več potencialnih sodov smodnika, od Palestine preko Iraka do Venezuele, ampak upam, da so vodilni politiki po svetu še dovolj razumni. Nova (svetovna) vojna je najslabša možnost, ki ne bo koristila nikomur. A če pogledamo nekatere vodilne figure, me niti lokalna vojna ne bi presenetila. Ti ljudje ne vzbujajo zaupanja. Ne zdi se mi, da razmišljajo dovolj o pozitivni skupni prihodnosti.


Ste že kupili hišo na Novi Zelandiji?

Ne (smeh).

pija.kapitanovic@delo.si

Več iz rubrike

aktualno

Od 345 milijonov, unovčenih za 13,5 milijona evrov turističnih bonov

Prebivalci Slovenije so doslej unovčili 100.000 turističnih bonov v skupni vrednosti 13,5 milijona evrov, je sporočila Finančna uprava RS (Furs).

aktualno

Novo stanovanje v Avstriji stane deset letnih plač

V mednarodni primerjavi so najemnine na Dunaju še vedno razmeroma nizke, kaže Deloittova študija.

aktualno

Nemška aplikacija »covid-19« že prvi dan s 6,5 milijona uporabnikov

Nemci so aplikacijo za sledenje stikom vpeljali že junija, zagon aplikacije pa je bil izredno uspešen; v le 24 urah jo je uporabljalo 7,8 odstotkov prebivalstva.

aktualno

Hude posledice za milenijce in generacijo Z

Deloittova raziskava razkriva »odporno generacijo«: covid-19 prinaša hude posledice za milenijce in generacijo Z, a ti v njej vidijo priložnost za razmislek in ukrepanje.

Komentarji: