Odkrivamo talente: Ana Podobnik
Bliža se najlepši čas v letu, čas daril, dobre hrane, in prijetnega druženja z najdražjimi. Čas, ko so dovoljene pregrehe, tudi tiste najbolj sladke. Zato naj bo brez slabe vesti na praznični mizi tudi kakšna dobra sladica.
Ana Podobnik je mlada slaščičarka, ki se je v peko zaljubila že kot otrok. Resneje je o slaščicah začela razmišljati med šolanjem na Višji strokovni šoli za gostinstvo in turizem. Za diplomsko nalogo se je posvetila izdelavi sladic za alergike in pripravila vrsto receptov brez glutena, brez živil živalskega izvora in brez aditivov.
Danes rada peče vse vrste sladic in kot pravi sama, bolj kot je stranka zahtevna, večji izziv ji to predstavlja. Uživa v eksperimentiranju in ustvarjanju kreativnih in unikatnih sladic s katerimi razveseljuje svoje stranke.
Za Svet kapitala nam je Ana povedala kdo je poskusil njeno prvo sladico, kdaj se je odločila za samostojno podjetniško pot in kakšen je bil začetni kapital. Zaupala nam je tudi koliko sladic speče na teden, kdo je njen vzornik in katera sladica ne sme manjkati na praznični mizi.
Katera je bila prva sladica, ki vam je popolnoma uspela in kdo jo je prvi poskusil?
Prve sladice, ki mi je uspela se res ne spomnim, pečem namreč že od osnovne šole dalje. Se pa spomnim veliko tistih, ki mi prvič niso uspele. Nekako so mi te bolj ostale v spominu, saj sem se iz napak marsičesa naučila. No, kakorkoli, prepričana sem, da tudi če sem tedaj mislila, da mi je neka sladica res uspela, bi mi bilo danes ob njej po vsej verjetnosti nerodno.
Moji preizkuševalci so seveda moji najbližji, ki morajo še danes degustirati in deliti svoje mnenje, najraje pa se za to nalogo »žrtvuje« moj mlajši brat. Domači me spodbujajo od vsega začetka, čeprav postajajo vse bolj zahtevni in hkrati konstruktivni kritiki.
Kdaj ste se odločili, da je čas za samostojno podjetniško pot?
Prve zamisli o samostojni poti segajo kakšnih šest let nazaj. Takrat sem ravno zaključila študij in še nisem imela redne zaposlitve, zato sem sklenila stvari prijeti v svoje roke.
S pomočjo očeta sem si uredila prostor za ustvarjanje in naročila kuhinjo. Ironično, prav na dan, ko so prišli mojstri montirat kuhinjo, so me klicali iz Klinike za male živali in mi ponudili delo veterinarskega tehnika.
Po tehtnem premisleku sem sklenila, da je verjetno bolj smiselno imeti redno službo, kot pa se podajati na negotovo samostojno pot. Slaščičarsko kariero sem za nekaj časa dala na stranski tir.
Kuhinja pa je čakala, kar mi ni dalo miru, zato sem letos končno zbrala pogum in odprla popoldansko dejavnost. Še vedno pa sem zaposlena na Kliniki za male živali, saj je tudi ta poklic ena mojih velikih ljubezni.
Kakšen je bil začetni kapital?
Začetni kapital je predstavljal vse prihranke, ki sem jih imela. Vse sem vložila v opremo kuhinje, ki sem jo postopoma opremljala in temu namenila še kar nekaj naslednjih plač.
Koliko sladic na teden spečete?
Zelo odvisno, iz tedna v teden je drugače. Pride vikend, ko ne spečem nič. Pride pa tudi teden, ko se ne vidim iz dela. Ker je to za enkrat moja dejavnost ob rednem delu tudi ne čutim pritiska. Je bolj moj hobi, v katerem neskončno uživam. Počasi pa prerašča te okvire in se razvija v vse bolj resno dejavnost.
Kateri je bil vaš zadnji kuharski eksperiment?
Res veliko ustvarjam. Prav ustvarjanje je hrana za mojo dušo. Uživam v eksperimentiranju. Veliko strank ima svoje posebne želje in vsakič znova iščem rešitve s katerimi jih lahko zadovoljim, navdušim in celo presežem pričakovanja. Poleg tega zelo rada sestavljam enostavne in praktične recepte, da lahko pri izvedbi pomagajo tudi otroci.
Ustvarjate zelo kreativne in unikatne sladice. Od kod črpate navdih?
Hvala. Veliko znanja mi je dala višja šola, kjer sem zagovarjala diplomsko delo s področja priprave sladic brez alergenov. Pa tudi razni tečaji in delo pri nekaterih slaščičarskih mojstrih.
Seveda pa je neskončno pomembno tudi znanje do katerega prideš sam. Veliko časa brskam po internetu, revijah, oddajah. Če mi je kaj všeč, skušam to narediti po svoje, nekaj spremeniti, dodati neko dodano vrednost, popraviti itd.
Velikokrat nastane povsem nekaj drugega od tistega iz česar se je ideja začela razvijati. Všeč mi je, da se s sladico »nekaj dogaja«. Da piškot ob čaju ni samo piškot, pač pa piškot v obliki čajne vrečke ali slastna in estetska dekoracija ob robu skodelice, piškot dekoriran s cvetjem, sporočilom, sadjem, oreščki, da je tudi paša za oči z veliko detajli. Najbolj mi je bil všeč komentar stranke »prelepi za pojest in predobri za gledat«.
Ker sem velika ljubiteljica narave in gora, je to nedvomno kraj kjer si misli uredim, se spočijem in takrat se razvijejo najboljše ideje. Pridejo kar same od sebe.
Katera sladica ne sme manjkati na vaši mizi za praznike?
Za praznike mora biti malce drugače, zato navadno ustvarim nekaj, česar še nisem pekla. Nekaj, kar mi predstavlja poseben izziv. Pogosto si prav ob takih priložnostih naložim preveč stvari. Nikoli pa ne manjkajo Sweetly piškoti za uvod ob prvi kavici. Ti so tudi sicer stalni spremljevalec mojih pohodniških izletov v hribe »S piškoti na poti«.
Kdo je vaš vzornik?
Kot življenjska vzornika sta to zagotovo moja starša. Sicer nimam posebnega vzornika, sledim svojim mislim in idejam. Ustvarjam svojo pot in res me zanima kam me bo ponesla. Seveda spremljam Emo iz Amazing creations in Petro iz Pcakes in nekatere tuje ustvarjalce. Ob tem sem se seznanila tudi z različnimi sladicami svetovne slaščičarske kulinarike in vrsto različnimi tehnikami.
Več iz rubrike
Joc Pečečnik prijatelju Franciju Pliberšku v spomin
Gradnja skupnosti je bila Francijevo poslanstvo. Verjel je v sodelovanje, izmenjavo idej, znanost in napredek.
Zgodba avtomobilskega dobavitelja v postopku transformacije
Zapleten proces prehajanja iz klasičnih montažnih postopkov v nove proizvodne procese