Na kosilu: Slobodan Milunović, lastnik in organizator festivalov MetalDays, Punk Rock Holidays, Overjam, Bluesland …

Najbrž ste slišali za tega moža, ki je od leta 2007 večini verjetno poznan kot lastnik in organizator največjega slovenskega festivala MetalDays (in Punk Rock Holidays, zadnja leta pa tudi reggae festivala Overjam), kjer je odgovoren za celoten menedžment in booking. A v glasbeni industriji je že vse življenje. Bil je tonski tehnik. Imel je glasbeni studio, v katerem je skrbel za mastering in produkcijo – njegovo ime je zato še danes mogoče zaslediti na ovitku albumov iz široke palete žanrov. Še vedno igra v bendu – brez kitare ne more že od malih nog. Prvo akustično kitaro je dobil v sedmem razredu osnovne šole, in če ga spomin ne vara, je bila od Melodije Mengeš. Potem je kupil japonsko kopijo Gibson Les Paul Hondo, kasneje pa mu je babica dala denar za »resno kitaro – Gibson SG«, razlaga v smehu. Še danes je aktiven glasbenik v heavy blues rock zasedbi Stray Train, ki veliko koncertira po Evropi; oder so tresli tudi v Rusiji s skupino Nickelback, jeseni pa jih čaka evropska turneja s skupino The New Roses.

 Je vegan. In velik oboževalec Nikole Tesle. Čeprav živi brez mobilnega telefona, mu je všeč sodobna tehnologija. »Podpiram jo. Vse razen telefona imam,« pravi v smehu in dodaja, da mobitela nima zaradi načina uporabe. V času festivalov ga tako nihče ne more nadlegovati. »Če te nekdo potrebuje v času festivala, je to znak, da je bilo nekaj slabo narejeno.« Tudi pri hčerah poskuša s pametno rabo telefona, a priznava, da mu ne uspeva najbolj. »Sta klasični predstavnici današnje generacije brez fokusa. Sta pa ljubiteljici glasbe, mlajša posluša glasbo s poudarkom na vokalu in je članica gledališke skupine. Starejša pa je bolj v metalcore in hiphop vodah,« pove.

Milunović, rojen sicer v Malem Lošinju, je največji ljubitelj blues rocka. A ga to ne ovira pri organizaciji festivalov MetalDays, Punk Rock Holidays, Overjam, Winter Days of Metal in Bluesland (nekoč MotörCity). Trije izmed petih domujejo v Tolminu. Želel si je, da bi tudi tedanji MotörCity zaživel tam, a je bila ideja neposrečena. »Očitno sem izhajal iz svoje romantične predstave o bajkerjih, kot sem jih kot mulc doživljal v filmih. Ampak to ne obstaja več. To je skupina ljudi, ki želi striptiz in 'joške' ter eno skupino, ki preigrava znane komade.« Tako bluzerji, ki bi prišli na festival, niso prišli, ker so mislili, da je to moto zbor, motoristi pa niso prišli, ker ni bilo tega, kar pričakujejo. Zato je bil letošnji Bluesland konec junija na Ljubljanskem gradu. No, organizacija petih festivalov ni majhen zalogaj. »Dela in priprav je veliko, a ne več, kot če delaš en festival. In da vse teče brezhibno, potrebuješ dobro ekipo. Sam nisem punkrocker, zato organizacijo Punk Rock Holidays prepuščam Andreju in Niku. Enako je z Overjamom. Festivalov se ne moreš lotiti zgolj s poslovnega vidika,« pojasnjuje. Je pa bil preskok iz ljubiteljske dejavnosti v profesionalizem največji izziv. »Nekaj je entuziazem in ljubezen do glasbe, ki te žene prva leta, drugo pa, ko ta hobi preraste v resno delo z veliko odgovornostjo.« Koga bi pripeljal v Tolmin, če bi lahko? »Tega, kar si želimo, ne moremo, četudi imamo denar,« odvrne. Nemška zasedba Rammstein na primer, če odmislimo Iron Maiden ali AC/DC, ne more nastopiti v Tolminu, ker na prizorišču ni dovolj prostora, kjer bi lahko parkirali vozila z opremo. »Zato je nerealno razmišljati o tem. Poleg tega je oder majhen, večjega pa ne moremo imeti zaradi bližine daljnovoda.« Od tistih skupin, ki bi jih lahko produkcijsko izvedli in tudi plačali, pa nekako cilja na Tool. »To bi si želel. Verjamem, da bi lahko organizirali tudi Slipknot.«

Pa morda nastopajoči v idiličnem okolju niti niso tako pomembni. »Nenazadnje, ljudje sovražijo spremembe. Najraje bi imeli vsako leto isti line-up. In vse bi moralo biti enako – isti artikli, iste cene. Že če prestaviš stranišče za deset metrov, je cela drama.« Ampak na sotočju Soče in Tolminke se je v zadnjih 15 letih veliko spremenilo. Čeprav jim zakonodaja ne nalaga ničesar o ekologiji in bi lahko delali enako kot pred 15 leti, se trudijo nacionalni biser ohraniti čist. V luči tega so bili pionirji med festivalskimi organizatorji širom Evrope. Je pa bil to dvorezen meč, saj »smo razjezili precej ljudi, ki so se prišli zabavat«.
 

---

TOP 5

Glasba: David Bowie, Tool, Black Sabbath, Robert Johnson, Leonard Cohen

Film: Fight Club, Big Lebowski, Alien Series, Sopranovi, Gladiator

Knjiga: In Search of the Miraculous

Misel: Dokaz osnovnega in nizkega uma je, da si želimo razmišljati z množicami ali večino samo zato, ker je večina večina. Resnica se ne spremeni zato, ker ji verjame ali pa ne večina ljudi.

Sovražnik: človeška neumnost

---

Novosti so uvajali postopoma: začeli so z biološko razgradljivimi klini za šotore, potem so uvedli depozit za lončke in smeti, ponudili povsod pitno vodo iz pipe. Od leta 2016 na festivalu ni več plastike, ampak je vse biorazgradljivo. Čeprav se zaveda, da ljudje sovražijo spremembe, bodo v prihodnjih petih letih najbrž še »jezili« obiskovalce. Že letos je prepovedano uporabljati generatorje na fosilno gorivo, prihodnje leto tudi več ne bo mogoče na prizorišču puščati šotorov. Leta 2021 bodo imeli lastno trgovino brez embalaže, prepovedali bodo tudi vnos hrane, saj bodo cene v trgovini enake kot v Hoferju. »Leta 2023 pa bomo presedlali na veganstvo. Ne bo več nobenih živalskih produktov, kar pa ne pomeni, da bomo prodajali čebulo in solato in bodo ljudje lačni,« niza ideje Milunović, ki že od devetdesetih ne uživa mesa. To sicer ne pomeni, da mu meso ne diši, a ga ne uživa zaradi načina prireje. Zmrazilo ga je leta 1992 na razstavi o Zemlji na Dunaju. »Nisem mogel verjeti, da v času prireje za en steak potrebuješ 15.000 litrov pitne vode. To je nesprejemljivo, zato sem prenehal jesti meso.« Tudi usnjenih izdelkov ne nosi. Pa ne zaradi živali, ampak zaradi človeka. »Takšen način življenja je škodljiv za vse nas,« pravi in dodaja, da je ponudba izdelkov rastlinskega izvora ogromna. Da so ti izjemno dobri in da tudi mesojedci ne ločijo med pravim in nepravim mesom, dokazuje v okviru socialnega projekta »odprte hiše«, ki ga prireja vsak torek in sredo. »Na kosilo k nam domov lahko pride do šest oseb, ki jedo, kar sem skuhal, prijavijo pa se lahko s formularjem, ki je na spletni strani.« Nekateri pridejo, ker so lačni, drugi, ker jih zanima, kaj je to, tretji na poslovni sestanek. Kuha vsak dan, pravi, recepte in vse ostalo pa z ženo objavljata na spletni strani veganskega projekta Veganistra.

 Milunović pravi, da je odraščal tako kot večina v tedanji Jugoslaviji. »Imeli smo eno knjigarno, kjer si lahko kupoval tudi plošče in kasete. Je pa bila izbira majhna. Tudi dostop do informacij je bil zelo omejen – imeli smo le revijo Džuboks –, zato smo kupovali plošče na podlagi platnic. Včasih si kupil katastrofo,« se spominja v smehu. Z nakupom albuma Screaming for Vengeance zasedbe Judas Priest ni zgrešil, »ampak že takrat mi je bila ta zvrst metala preveč mainstream. Hitro sem našel Venom, Slayer, Celtic Frost, ki so poskušali nekaj novega.« Še danes išče novosti in posluša glasbo, predvsem blues, a ne na zgoščenkah – vso zbirko zgoščenk je podaril pred šestimi leti, ker ga je CD kot format vedno »nerviral« zaradi krhkosti in preveč glasbe (na ploščah je bilo skupaj le 40 minut glasbe z odličnimi pesmimi) – temveč na vinilkah, ki so spet v modi. Še raje pa posluša glasbo preko storitve Tidal: »To je fantastično, saj je za 15 dolarjev mesečno na enem mestu zbrana celotna glasba.« Vedno ga je zanimala glasba, ki ni nujno komercialna, ampak v poslušalcu nekaj vzbudi ali radikalno spremeni njegov pogled na svet. »V heavy metal glasbi je bil po mojem okusu zadnji dober album Pantere Vulgar Display of Power leta 1992. Leto pred tem je izšel prvi album Rage Against the Machine, kar je bila revolucija. Danes pa se ljudje več ukvarjajo z embalažo kot z vsebino. Ne samo v heavy metalu, ampak v glasbi nasploh, kjer se sicer vedno izmenjujejo bolj in manj kreativna obdobja.«

Kako si predstavlja glasbeno sceno čez 20 let? »Vse bo hologramsko. Skupina bo nekje igrala v živo, koncert pa bo sočasno predvajan na raznih koncih sveta.« To se mu ne zdi strašljivo, saj opaža, da že danes ljudje niso več tako navdušeni nad doživetjem koncerta, ampak prej nad »odkljukanem«, da so bili tam. Trend je tudi za čim manj dela dobiti čim več denarja. »In tisti, ki si bodo želeli ogledati bend v živo, bodo morali globoko seči v žep. Takšen je pač razvoj.« Prepričan je tudi, da bo rock glasba sčasoma postala to, kar je danes klasika. »Za vedno bomo primorani poslušati Queene in Abbo, ker bodo vedno obstajali tribute bendi, ki to igrajo. Tudi filharmonični orkester je tribute bend, saj igrajo neživeče skladatelje. Tega se ne bomo nikoli otresli, kar je izredno žalostno, saj s tem jemljemo denar in pozornost novim zasedbam. V klasični glasbi se ni zgodilo nič novega in revolucionarnega. Sam si ne želim poslušati Nothing Else Matters od Metallice naslednjih 100 let.«