Multinacionalni bančni giganti, (ne)obvladljivi monstrumi

Multimilijardne posle, investicije, kredite in depozite, ki se dnevno pretakajo skozi globalni finančni sistem, bi lahko primerjali s krvjo, ki omogoča delovanje vseh vitalnih funkcij telesa. Drugo vprašanje pa je, v kakšnem stanju bi bilo globalno gospodarstvo šele, če bi taisti bančni velikani hkrati delovali še vsaj s trohico moralne integritete in objektivne odgovornosti.

Cikličnost gospodarstva je seveda ekonomska realnost in obenem koristna regulativa pretiranemu pregrevanju gospodarstva, toda obseg vsakokratne kontrakcije je tisti, ki lahko povzroči razliko med običajnim ohlajanjem gospodarstva in uničujočo recesijo. In prav v tem grmu tiči zajec, saj so neskrupulozni finančniki in bankirji svetovno gospodarstvo že ničkolikokrat spravili na kolena in ostali nekaznovani ali bili za to posredno celo nagrajeni. A človeštvo se iz lastnih napak ni naučilo ničesar, saj ni od zadnjega katastrofalnega zloma minilo še niti desetletje, bankirji pa si zopet izplačujejo milijonske bonuse, medtem ko so gospodarstvo, socialni in zdravstveni sistemi v razsulu, pod pragom revščine pa živi že rekordno število ljudi.

Pri tem postaja vse bolj jasno, da so sodobne banke postale preprosto prevelike. Neobvladljivi brezosebni monstrumi, ki s svojimi mahinacijami namesto potrošnikom služijo le lastnim kapitalističnim interesom in pri tem povzročajo globalni kaos, so tako vpeti v sistem, da trenutno skoraj ni velike svetovne banke, ki ne bi v primeru lastnega propada za seboj potegnila še celotnega finančnega sistema. Sistem si posledično ne more privoščiti, da bi težavne banke pustil bankrotirati, te pa so tako periodično deležne milijardnih davkoplačevalskih injekcij.

Mejnik v evropskem parlamentu

Kljub temu pa se morda vendarle kaže luč na koncu predora, saj se v zadnjih mesecih na obeh straneh Atlantika zopet krepijo iniciative temeljite reforme finančnega sistema. Evropski parlament je tako že konec lanskega leta po večmesečni patpoziciji, ki je vključevala obsežna pogajanja in agresivno lobiranje finančne industrije, le sprejel okvirni dogovor, ki bi regulatorjem podelil večje pristojnosti pri nadzoru in celo razbijanju bančnih kolosov. Predlagani ukrepi bi vključevali okoli 30 največjih evropskih bank, ki bodisi veljajo za sistemsko pomembne bodisi presegajo določene kriterije (na primer skupna bilančna vsota vsaj 30 milijard evrov ali skupni obseg trgovalnih dejavnosti vsaj 70 milijard evrov).

Po predlogu bi takšnim bankam prepovedali lastniške finančne špekulacije, od njih zahtevali dokazila, da niso ogrožale finančne stabilnosti, v skrajnem primeru pa bi morale celo ločiti dejavnosti investicijskega in komercialnega bančništva oziroma močno povečati kapitalsko trdnost. In medtem ko evropski poslanci izražajo zadovoljstvo nad napredkom pri preprečevanju investicijskih špekulacij, predstavniki finančne industrije predlagano reformo označujejo za kontraproduktivno, saj bi utegnila imeti daljnosežne škodljive posledice za banke in posledično tudi gospodarstvo. Pomisleki so pričakovano leteli zlasti s strani francoskih bankirjev, saj je njihov bančni trg razmeroma visoko koncentriran. Še večje politične pritiske je bilo pričakovati s strani Združenega kraljestva, saj sta se londonski City in Canary Wharf v zadnjem desetletju uveljavila kot evropski, če ne celo svetovni finančni epicenter. A nedavni brexit je situacijo obrnil povsem na glavo in v zmedi, ki bo vladala med obsežnimi in dolgotrajnimi pogajanji glede izstopa iz EU, je vprašanje, ali bodo britanske banke kakšne spremembe sploh dočakale.

Demokrati bi razbijali banke, republikanci pa regulativo

Še bolj zanimivo je dogajanje v ZDA, kjer se kljub prirojenemu odporu pred regulacijo obeta nadaljevanje finančne reforme, ki je postala tudi ena osrednjih tem tudi v trenutni predsedniški tekmi. Uradna demokratska kandidatka Hillary Clinton tako podpira nadaljnje izvajanje znamenitega Dodd-Frankovega zakona iz leta 2010 in prestrukturiranje ali celo razbitje najbolj tveganih bank. Obenem identificira tudi drug pereč problem, ki ga predstavljajo ostale finančne institucije – denimo investicijske banke in hedge skladi – saj ti v nasprotju s komercialnimi bankami niso podvrženi tako strogi regulaciji. Clintonova se zato zavzema za okrepitev nadzora nad bančnim sistemom v senci, uveljavitev obvezne premije na podlagi tveganja za največje finančne institucije in obdavčitev visokofrekvenčnega trgovanja, v primeru kršitev zakonodaje pa tudi za razširitev kazenske odgovornosti z institucij še na posameznike. Še bolj vnet zagovornik reforme je nesojeni predsedniški kandidat Bernie Sanders, ki predlaga celo obdavčitev vseh finančnih transakcij, banke pa smatra za institucije, ki predstavljajo preveliko sistemsko tveganje, zato podpira njihovo razbitje na mikro posojilne ustanove. Njegovi kritiki bi raje videli po njihovem mnenju učinkovitejšo in obenem tudi enostavnejšo rešitev – obdavčitev tveganih bančnih dejavnosti.

Na drugem bregu so pričakovano republikanci in njihovi kameradi z Wall Streeta, ki jim je namesto finančne reforme prioriteta spodkopavanje obstoječe regulative in vseh bodočih pobud v tej smeri. Tako so doslej že dosegli opustitev načrtov o globalni bančni dajatvi in ukinitev prispevka za odvračanje velikih bank od tveganih aktivnosti, kongres (z republikansko večino) pa sistematično zavrača tudi možnost, da bi regulatornim organom za nadzor finančnih trgov povečali proračun skladno z razširjenimi regulatornimi pristojnostmi. Morda najbolj grozeče pa je, da jim je uspelo določene panoge, kot so hipotekarni ali avtomobilski posojilodajalci, vsaj delno izvzeti izpod nadzora ali določene regulatorne zahteve celo v celoti ukiniti. To pa seveda omogoča nadaljevanje škodljivih posojilnih dejavnosti, ki močno spominjajo na izvedene finančne instrumente – glavne krivce za finančni zlom leta 2008.

Slovenija spet plava proti toku

Medtem ko se trend v svetu torej giblje v smeri razbijanja bančnih konglomeratov, je v Sloveniji ravno obratno, saj po ocenah Banke Slovenije sedanja struktura bančnega sistema dolgoročno ni vzdržna in konsolidacija je zato neizogibna. Po njihovih ugotovitvah je bank v Sloveniji preveč, konsolidacija pa bi poskrbela za ekonomije obsega, s tem povečala učinkovitost in dobičkonosnost ter obenem odpravila ranljivost poslovnega modela pri vrsti bank, ki so jo poleg 4,8 milijarde evrov velike bančne luknje razkrili stresni testi s konca leta 2013. Slovenski bančni sistem se je sicer po petih letih izgub leta 2015 znova obarval v zeleno, za kar pa ima največje zasluge državna dokapitalizacija. K stabilizaciji so sicer prispevali še nekateri drugi ukrepi, zlasti prenos kritičnih slabih posojil na Družbo za upravljanje terjatev bank (DUTB), a za nadaljnjo stabilizacijo bo treba z reformami in krepitvijo regulative nadaljevati.

Prestrukturiranje bančnega trga je sicer že v polnem teku, saj smo bili v zadnjem obdobju priča združitvi dveh parov bank – Abanke Vipa in Banke Celje ter NKBM in PBS – s čimer sta nastali druga in tretja največja bančna skupina pri nas. Na začetku leta se je končala tudi dveinpolletna nadzorovana likvidacija Factor banke in Probanke, od julija dalje pa se na trgu pojavljata tudi dve stari banki z novim imenom. Raiffeisen banka ima ob novih lastnikih tudi novo ime KBS banka, pod imenom Addiko Bank pa posluje nekdanja Hypo-Alpe-Adria, ki s tem zapira poglavje, zaznamovano s kriminalističnimi preiskavami in sodnimi procesi proti vodilnim kadrom. Nadaljujejo se tudi privatizacijski postopki, saj mora država skladno z zavezami EU delno ali v celoti prodati vse tri največje banke, ki so bile v sistemski sanaciji med letoma 2008 in 2014 deležne državne pomoči. Privatizacija NKBM se je zaključila aprila letos, prodaja Abanke pa naj bi bila izvedena do konca polletja 2019. Posebna zgodba je največja bančna skupina NLB, ki si je s pomočjo dveh milijard davkoplačevalskih evrov v zadnjih letih le nekoliko opomogla. Država jo zdaj namerava uvrstiti na borzo in med različne vlagatelje razpršiti 75 odstotkov lastništva, preostalih 25 odstotkov in eno zlato delnico pa ohraniti zase, čeprav so nekateri strokovnjaki te namere označili za nesmiselne. V vsakem primeru pa bosta za uspešno izvedbo prodajnega postopka potrebni vsaj dve leti, čeprav bi morala država NLB po zavezah EU prodati že do konca leta 2017.