Kriza identitete, ki jo preživlja sedemindvajseterica, se poglablja

Enaintrideseti januar 2020 se bo v zgodovino vpisal kot dan, ko se je hkrati zgodilo vse in nič. Združeno kraljestvo je skoraj štiri leta po referendumu o brexitu končno izstopilo iz Evropske unije in s tem naredilo prvi korak v smeri resetiranja svojih odnosov s povezavo, katere del je bilo dolgih 47 let. Prvi korak zato, ker bodo obseg britanskega razhajanja z EU določila šele pogajanja o prihodnjih odnosih, ki so se začela prejšnji mesec, medtem ko bo Združeno kraljestvo do izteka tako imenovanega prehodnega obdobja ostalo del evropskega enotnega trga in carinske unije.

Ne glede na razplet pogajanj in ne glede na to, ali bo nekdanja članica ohranila tesne gospodarske, varnostne in politične odnose z Unijo ali pa se bo odločila za bolj omejeno obliko sodelovanja, brexita ni mogoče dojemati drugače kot retrograden proces, katerega cilj ni maksimizacija dobičkov, ampak zmanjšanje izgub. Britanski izstop je hkrati jasen znak, da se je v evropski zgodbi nekaj dokončno prelomilo in da EU nikoli ne bo več takšna, kot je bila. Prevladujoče prepričanje je, da se bo tudi zaradi spremenjenih razmerij v svetu ter izzivov, ki jih prinaša pandemija novega koronavirusa, morala spremeniti, toda vprašanje je, v kaj.

Negotovi otrok tesnobe

Od brexita so minili meseci in nič ne kaže, da bo Unija z lahkoto prebolela izgubo svoje druge največje članice po velikosti bruto domačega proizvoda. Pogajanja o prihodnjem evropskem proračunu so potrdila obstoj globokih razlik med državami članicami in tako rekoč čez noč ovrgla naivno predpostavko, da je bilo Združeno kraljestvo ena od glavnih ovir hitrejši in globlji evropski integraciji ter da bo EU brez napornih, pregovorno vase zagledanih Britancev za skupno mizo bistveno lažje delovala. Trenutna pogajanja o svežnju protikriznih ukrepov, od katerih bo odvisen potek okrevanja evropskega gospodarstva po koncu pandemije, to ugotovitev samo še potrjujejo.



Trk interesov med neto plačnicami in neto prejemnicami je bil neizogiben. Toda dejanski vpliv skrčenja števila članic z osemindvajset na sedemindvajset bo postal jasen šele čez čas, ko se bodo izkristalizirale tudi posledice brexita za položaj EU v svetu. Te so, kot nam je povedal Nicolas Véron, ekonomist pri bruseljskem mislišču Bruegel in Petersonovem inštititu za mednarodno ekonomijo v Washingtonu, za zdaj nejasne, »saj je vpliv rezultat ne samo velikosti [EU], ampak tudi njene notranje kohezije in sposobnosti držav članic, da se dogovorijo o skupnih stališčih in politikah«.

Evropski projekt je že nekaj časa na razpotju, četudi velja, da je še vedno najboljše mogoče jamstvo miru in prosperitete na stari celini. Pri življenju ga ohranja vojska birokratov, evropeistov in politikov različnih držav, ki jih upravičeno plaši misel na to, kaj bi se utegnilo zgoditi, če bi se sedem desetletij dolga zgodba evropske integracije nenadoma končala. Unija je, tako kot je nekoč zapisal pokojni britanski zgodovinar Tony Judt, nastala kot »negotovi otrok tesnobe«. Taista tesnoba, strah pred vračanjem v čase, ko je v odnosih med evropskimi državami prevladovala logika močnejšega, njene zagovornike danes prepričuje, da lahko EU na dolgi rok preživi le tako, da prevzame še več značilnosti nacionalnih držav in se za zaščito svojih interesov na mednarodni ravni postavi kot geopolitični akter ter »začne uporabljati jezik moči«.

Šibkosti na razstavi

EU to v omejenem smislu že počne. Svoje interese v svetu uveljavlja z gospodarsko oziroma regulatorno močjo: visoko razvit notranji trg, na katerem živi 450 milijonov ljudi (brez upoštevanja Združenega kraljestva), ji omogoča, da s postav­ljanjem pravil in standardov trgovanja diktira drugim, pod kakšnimi pogoji bodo lahko dostopali do njenega trga. Najnovejši primer sta tako imenovani zeleni dogovor, katerega uveljavitev je ena od ključnih prioritet komisije Ursule von der Leyen v njenem mandatu in ki v osnovi prinaša še več pravil oziroma rdečega traku, ter fokus, ki ga bo Unija v pogajanjih z Združenim kraljestvom namenila vprašanju ohranjanja regulatorne usklajenosti z nekdanjo članico.

Težava je, ker Unija s tem poleg udejanjanja lastnih interesov hkrati razkriva svoje strateške šibkosti, od katerih je najbolj problematična pomanjkanje notranje enotnosti. Mujtaba Rahman, vodja evropskega oddelka pri svetovalni družbi Eurasia Group, je v komentarju za bruseljski Politico nedavno opozoril, da bi lahko EU z agresivnejšim pristopom na področjih trgovine, tehnologije in okolja ogrozila tako notranjo kohezivnost kot svoje odnose z drugimi deli sveta.

Po njegovem ne bi smela dajati obljub, ki jih ne more držati, ampak bi bilo bolje, če bi namesto tega pri uresničevanju svojih interesov vztrajala pri preizkušenih receptih. »Tako kot želva, ki na koncu prehiti zajca, se lahko ugled Evrope za počasno, postopno, a zanesljivo oblikovanje politik še vedno izkaže kot boljša alternativa naraščajoči nestabilnosti odnosov [med ZDA in Kitajsko],« je prepričan Rahman.

Geopolitika se začne doma

Med preverjene recepte spada tudi politika širitve, ki je bila dolgo temelj evropskega zunanjepolitičnega delovanja v njeni neposredni soseščini, a kaj, ko apetita po nadaljnji širitvi med članicami že nekaj časa vidno primanjkuje. Veto, ki sta ga na začetek pristopnih pogajanj s Severno Makedonijo in Albanijo v izteku preteklega leta dali Francija in Nizozemska, je poglobil občutek, da širitev EU na Zahodni Balkan ni neizogiben proces, medtem ko pridružitev Turčije in Ukrajine evropskemu projektu trenutno meji na znanst­veno fantastiko.

Če se sedemindvajseterica ne more uskladiti glede nečesa tako elementarnega, kot je integracija držav, ki so tako v geografskem kot kulturnem smislu del Evrope, si je težko predstavljati, kako se bo uskladila pri bistveno bolj kočljivih političnih in strateških vprašanjih na globalni ravni. Teza, da se geopolitika začne doma, je za EU še posebno relevantna glede na število nerešenih problemov, s katerimi se sooča znotraj lastnih meja. Desetletje po izbruhu finančne, gos­podarske in dolžniške krize, ki so jo spravile na kolena, še vedno trpi za njihovimi posledicami. Četudi je gospodarstvo okrevalo, četudi so bile nekatere od strukturnih pomanjkljivosti odpravljene in četudi velja splošno prepričanje, da je Unija na naslednjo krizo bistveno bolje pripravljena, kot je bila na prejšnjo, je že pred izbruhom pandemije obstajal upravičen dvom o tem, da je še enkrat sposobna prenesti šoke, kot jih je doživela med letoma 2007 in 2015.



Največje pomisleke poraja njena notranja nestabilnost, ki je posledica nedokončane integracije. Od tod tudi bojazen, da bi lahko usmerjanje fokusa na razpravo o vlogi EU v svetu utegnilo med njenimi članicami ustvariti nove napetosti.
Tudi zato napoved Ursule von der Leyen, da bo v času svojega mandata organizirala konferenco o prihodnosti Evrope, po pričakovanjih ni povzročila pretiranega navdušenja. Konferenca, ki naj bi se začela 9. maja letos, je vsaj v idejni fazi obetala precej. Izstopale so zlasti besede predsednice komisije, da je pripravljena uzakoniti dogovorjene spremembe in po potrebi razmisliti o spremembi pogodb EU. Toda bolj ko se je ideja pomikala skozi plasti bruseljske birokracije, bolj je izgubljala svoj potencial. Pomenljiv je podatek, da je komisija, najverjetneje pod pritiskom držav članic, iz svoje vizije konference izpustila vsakršno omembo možnosti spreminjanja pogodb EU.

Neuspeh bo imel posledice

Konferenca kljub temu verjetno ne bo zaman. Njen ne­uspeh namreč lahko v najslabšem primeru državljane sedemindvajseterice pripelje do sklepa, podobnega tistemu, ki je britanske volivce napeljal h glasovanju za brexit – da Evropske unije ni mogoče reformirati tako, da bi lahko ohranila svoj smisel tudi v 21. stoletju. Morda se v tem skriva ključni razlog, da predlagatelji konference, ki naj bi se končala do leta 2022, nočejo potencirati njenega pomena.

»Vsakršna nova pobuda ustvarja izzive, a verjamem, da bo več razprav na temo globalne vloge EU na splošno koristnih,« je prepričan Nicolas Véron. Preostali svet po njegovih besedah na sedemindvajseterico čedalje bolj gleda kot na zaokroženo celoto in pogosto verjame, da EU ni dorasla svoji globalni odgovornosti. Težava je predvsem v tem, kako Unija in njeni državljani gledajo nase. »Stanje zanikanja, v katerem glede tega živi večina Evropejcev, ne koristi nikomur,« je poudaril sogovornik. A kako presekati ta začarani krog, ki ga poganja kolektivna tesnoba oziroma strah pred spremembami?
Tudi če obstaja odgovor na to vprašanje, ni zagotovila, da ga je Unija sposobna najti, kaj šele upoštevati.