Koga ali kaj bi ubili za 85.000 dolarjev?
V Vietnamu, že vsaj dve desetletji največjem tržišču za nosorogove rogove, ima prah iz teh kulten, mitološki status. Zdravil naj bi vse, kljub temu, da gre le za keratin, iz katerega so tudi naši lasje in nohti: od hudega mačka do različnih oblik raka. Od aidsa do epilepsije. Od ošpic do … covida. Obenem ga uporabljajo za izdelavo nakita in kot afrodiziak. Nadvse priljubljen je v alkoholnih pijačah.
Zgoraj zapisano lahko preberete v novi knjigi Boštjana Videmška in Maje Prijatelj Videmšek Zadnji dve: Najin in Fatu – Reševanje vrste na robu izumrtja. V knjigi sta velik del posvetila tudi ostri kritiki divjega lova na divje živali, slone in nosoroge, ki so jih zaradi preprodaje njihovih rogov skoraj iztrebili.
Že v kitajskih besedilih iz četrtega stoletja so nosorogovi rogovi omenjeni kot zdravilo za kačje ugrize, halucinacije, tifus zastrupitve s hrano … Do konca 18. stoletja so nosorogove rogove v zdravstvene namene uporabljali tudi v Evropi, denimo na francoskem kraljevem dvoru. Množično pobijanje nosorogov torej ni nič novega: samo v obdobju 1849-1895, na vrhuncu kolonizacije Afrike, je bilo zaradi rogov ubitih okoli 170.000 nosorogov. Večina rogov je končala v Veliki Britaniji.
Leta 2003 so iznajdljivi kriminalci ugotovili, da je v južnoafriški zakonodaji o trofejnem lovu pomembna luknja. Ta je tujcem omogočila izvoz trofej, denimo rogov ali kar celih glav nosorogov. Skladno z zakonodajo je veljalo, da mora na nosoroga prvi streljati tisti, katerega ime je zapisano katerega ime je zapisano na dovoljenju za odstrel.
»Postavile so delujoč sistem prevoza, podkupnin, kadrov in celostne logistike, s katero lahko po svetu nemoteno premikajo velike količine prepovedanega tovora. Za trgovino z nosorogovimi rogovi in slonovino morajo le malce prilagoditi sistem. Te kriminalne združbe so zelo bogate. Imajo svoje oborožene enote, helikopterje, obveščevalce, odvetnike. Nevarne so in brez težav plačajo ljudem, da umazano delo opravijo namesto njih. Začenši s pobijanjem nosorogov,« je povedal John Lucas.
Divji lov je popolna podoba plenilskega ekonomskega sistema in celosten odziv politične, tudi družbene podstati. Je zgoščena zgodovina nečesa, kar se oznanja za civilizacijo.
Zasebni varnostnik Andy Martin je avtorjema knjige povedal: »Vsako posekano drevo, nesrečen otrok ali ubita divja žival me globoko prizadene. Začutim neustavljivo potrebo po ukrepanju. Mnogi me imajo zato za bedaka. Večkrat se počutim osamljenega, saj se mi zdi, da sem edini, ki vidi, kaj je narobe. Pravijo, da ni pravične vojne. Toda naša je.«
V zaključku avtorja zapišeta:
Zgodba o izumrtju severnih belih nosorogov je zgodba o vojnah, o rasizmu, družbeno-ekonomskih marianskih jarkih, posledicah podnebnih sprememb, nečimrnosti vodilnih primatov, diktaturi uničujočega antropocena. Je zgodba, ki nikakor ni nišna.
Najin in Fatu sta opozorilo, metafora, krik, mnenje, analiza, roman, v eno zgodbo stisnjena zgodovina človeštva.