Junckerjev šesti scenarij

Juncker je bil skladno s pričakovanji izrazito vključevalen. Z idejo Evrope več hitrosti se sploh ni ukvarjal. Namesto tega se je zavzel, da bi bile vse članice čimprej (Hrvaška mora še izpolniti pogoje) v schengnu in tudi v evru (odobreno izjemo imata le Združeno kraljestvo in Danska). Zavzel se je tudi za pomoč članicam pri izpolnjevanju pogojev za evro.

V svoji viziji, ki jo je imenoval šesti scenarij - Bruselj je spomladi v razmislek ponudil pet scenarijev prihodnjega razvoja EU do leta 2025 – bi naredil kar nekaj institucionalnih reform, v imenu učinkovitosti tudi združevanje funkcij.

Pri načrtih za reformo denarne unije sicer ni bilo slišati veliko novih stvari. Opazna je bila bližini z idejami francoskega predsednika Emmanuela Macrona – denimo glede skupnega finančnega in gospodarskega ministra, ki bi med drugim usklajeval instrumente za pomoč članicam v krizi. Glede zahteve po ločenem proračunu območja z evrom je bil bolj pazljiv.

Sam je sicer še enkrat najavil, da ne bo več kandidiral za predsednika evropske komisije. Sistem Spitzenkandidatov, ki je bil v prvič preizkušen na zadnjih evropskih volitvah leta 2014, bi še okrepil. Tudi sama Unija bi v njegovih očeh morala dobiti bolj demokratične temelje. Med drugim je izrazil naklonjenost transnacionalnim listam za volitve v evropski parlament.

Tudi pri spoštovanju socialnih standardov bi moralo biti več enotnosti v EU. Že tako pa se je postavil po robu različnim delitvam na liniji vzhod-zahod, med drugi pri živilih. Poljski pa je – ne da bi jo konkretno omenil - jasno sporočil, da pravna država predpostavlja neodvisno pravosodje.

Na vseh področjih je Juncker zagovarjal odprtost EU –v trgovini, glede vstopanja balkanskih držav in v migracijski politiki. Predvsem pa pričakuje, da bi se premaknili »od premisleka k dejanjem«. Tako bi najbolje izkoristili čas do prihodnje krize.