Kako je ena najmlajših premierk na svetu »uničila« covid-19 in združila narod

Danes, mogoče bolj kot kdaj prej v sodobni zgodovini, potrebujemo empatijo. Na to me je v teh čudnih časih opomnila novozeland­ska premierka Jacinda Ardern, ki je 26. julija letos praznovala komaj 40. rojstni dan. Natanko leto in dan je starejša od mene in naključje je najbrž hotelo, da se bosta najini poti v »majhni« državi prekrižali.

Bilo je zgodnje petkovo jutro na letališču v Wellingtonu, le dan pred mojim rojstnim dnem in dva dni pred njenim. Po novozelandsko smo potrpežljivo stali v vrsti za varnostni pregled, ko je nenadoma v prostoru zavladala popolna tišina. Za trenutek sem pomislil, da mogoče prihaja kak potres, čeprav sem se nanje že kar dobro navadil. Pred njo so korakali trije ogromni varnostniki s slušalkami v ušesu, kot v kakšnem ameriškem akcijskem filmu. Nato je skozi varnostni skener stopila Jacinda, naprej njen prepoznavni nasmeh, nato še ona. V vsaki roki je nosila oglato retro usnjeno aktovko. Takšno, ki se jih lahko spomnimo iz ameriških pravnih serij v 80. letih prejšnjega stoletja. Njena vidno upognjena drža je razkrivala, da sta aktovki najbrž zelo težki. Za njo so hodili še trije varnostniki in že so vsi skupaj izginili nekje za vogalom v vladno letalo.

Pred vkrcanjem za naš let v Auckland sem začel razmišljati o Jacindi Ardern. Zdelo se mi je hecno, da mora premierka ob šestih krepkih mladeničih, ki bi najbrž zlahka premaknili parkiran tovornjak, nositi dve težki aktovki. Ne duha ne sluha o kavalirstvu ali privilegiranem položaju, kar je značilno za Novo Zelandijo. Mogoče tako veleva premierski protokol ali pa gre za odraz Jacindine volje biti prva med enakimi. 

Njena vidno upognjena drža je simbolizirala številna bremena, ki jih mora kot voditeljica male otoške države na robu sveta nositi vsak dan v teh čudnih časih. Odkar je pred manj kot tremi leti postala premierka Nove Zelandije, je poleg rojstva hčerke Neve Te Aroha (Aroha v jeziku Maorov pomeni ljubezen, vendar označuje tudi skrb, sočutje ali usmiljenje, op. p.) uspešno prebrodila teroristični napad avst­ralskega skrajneža v mestu Christchurch, izbruh vul­kana Whakaari in svetovno pandemijo covida-19. Te in številne druge preizkušnje je prestala z odliko in osvetlila ključno vlogo empatije v kriznih časih, ki so postali naš novi vsakdanjik.

Ardernova je za svoj edinstveni voditeljski slog in komunikacijske sposobnosti deležna pohval mednarodne javnosti, tudi v Sloveniji. Revija Financial Times jo je na primer označila za »svetnico Jacindo, voditeljico za težke čase«, medtem ko so jo pri ameriški reviji The Atlantic okronali kar za »najbolj učinkovito voditeljico na planetu«. V aprilski številki Harvard Business Review pa so jo omenjali v posebnem prispevku o kriznem voditejstvu v času pandemije.

Milenijska novozelandska premierka, ki je na univerzi Waikato diplomirala iz komunikacijskih in političnih ved, po mnenju priznane revije pooseblja pravo kombinacijo empatije, poguma, nadzora in posluha za ljudi, ki so ključne voditeljske lastnosti v kriznih časih. Na Novi Zelandiji je za to dovolj ena beseda: aroha!

Kakor je kompleksna beseda aroha, pa je kompleksna tudi empatija Jacinde Ardern. Veliko bolj od zgolj spretnega in nepokroviteljskega komuniciranja z javnostjo, spoštovanja vloge medijev kot četrte veje oblasti v demokratičnih družbah ali pa jasnega in sprotnega komuniciranja o štiristopenjskem načrtu njene vlade za prebroditev pandemije. Ta je po komunikacijskem slogu spominjal na kakšen požarni varnostni načrt ali varnostni video, ki ga na letalu predstavi stevardesa.

Njena komunikacija je vsebovala konkretne smernice in mejnike za posamezne stopnje ogroženosti glede na stopnje obolelosti ter preprost večstopenjski vladni načrt z jasnimi cilji. Kakor so poudarili v harvardski reviji, je eksplicitno komuniciranje vladnega načrta ljudi vnaprej pri­pravilo na zaostrovanje razmer in uravnalo njihova pričakovanja. Ker so vedeli, kaj prihaja in kaj se bo pričakovalo od njih, so lažje sprejeli izziv.

V času zaprtja in ustavitve javnega življenja na Novi Zelandiji je Ardernova komunicirala jasno, odkrito in z visoko stopnjo sočutja. Ljudje so imeli občutek, da se je premierka pogovarjala z njimi, namesto da bi jim pokroviteljsko dajala navodila, kakor se to pogosto očita uradnemu vladnemu govorcu v Sloveniji. Jasen, strukturiran in odkrit vsakodnevni nastop Jacinde Ardern, ki se je vsak dan ob 13. uri prelevila kar v glavno piarovko novozelandske vlade s prepoznavnim nasmehom in dobro voljo pokramljati z novinarji, ki jih je imela za zaveznike, je odigral pomembno vlogo pri vzpostavitvi tako imenovanega kognitivnega oz. miselnega dela empatije.

Toda njena empatija je prodrla globlje, prodrla je tudi na čustveno raven. Premierka je bila hkrati dekle s konca ulice, ki je bilo na trenutke ranljivo in je s sprotnimi objavami na družbenih omrežjih delilo utrinke iz delovanja vladnega kolesja ter družinskega življenja zvečer, hkrati pa je bila oseba, ki je imela v rokah vse niti in pogosto tudi vse odgovore.

S svojim spretnim komuniciranjem in v sodelovanju z mediji ji je uspelo ustvariti duha petmilijonske novozelandske whānau (družine), ki je v kulturi avtohtonega prebivalstva Maorov osrednji steber družbe. Z igranjem na kognitivne in čustvene strune je združila pet milijonov ljudi pod sloganom »He waka eke noa« oz. vsi smo v istem čolnu. V tipičnem novozelandskem duhu je vsakič začela s priznanjem dosežkov in požrtvovalnosti ljudi, kar pa ni nikoli delovalo pokroviteljsko ali poceni. V njeni komunikaciji je bilo poleg odločnosti in nadzora tudi veliko sočutja in razumevanja. Ko je predstavljala vladne načrte in napovedovala še bolj rigorozne ukrepe, se je pogosto zahvalila ljudem za njihovo sodelovanje v prihodnje, kot nekakšna zahvala na zalogo. Vsakodnevni nastop pa je ponavadi končala z besedami: »Bodimo močni, bodimo prijazni, združimo se proti covidu-19 skupaj.«

Tudi njena vlada ni bila brez napak. Za to je na primer poskrbel minister za zdravje, ko se je v času ustavitve javnega življenja in ob pozivih k strogi samoizolaciji za vse prebivalstvo odločil za kolesarsko potepanje zunaj svoje okolice bivanja, pozneje pa tudi družinski izlet. Brez zadrege je hitro priznala napako, ministrov odstop pa zaradi kriznih razmer sprejela šele po prehodu na najnižjo stopnjo ogroženosti. In ko se je izkazalo, da je nekaj posameznikom, ki so prišli iz tujine, uspelo »pobegniti« iz državno vodene izolacije, je spet hitro priznala napako, prevzela odgovornost in predstavila ukrepe za odpravo pomanjkljivosti, po katerih so nadzor nad sistemom izolacije prišlekov iz tujine prevzeli vojaški operativci.

Prav pogosto, transparentno in sprotno obveščanje ter priznavanje napak z jasnim načrtom za njihovo odpravljanje sta po mnenju Harvard Business Review glavni odliki učinkovitih kriznih voditeljev. Tem ni treba biti popolni, veliko bolj pomembno je, da (p)ostanejo človeški in vodijo s pomočjo arohe.



*Avtor je predavatelj na Univerzi Viktorija v Wellingtonu na Novi Zelandiji ter gostujoči profesor na Univerzi Zhejiang in šanghajski univerzi za mednarodno poslovanje in ekonomijo na Kitajskem. Prispevek je mnenje avtorja in ne odraža nujno stališča uredništva.