Intervju z dr. Markom Jakličem: Večje države bodo imele hude posledice

Dr. Marko Jaklič je redni profesor poslovne ekonomije na Ekonomski fakulteta v Ljubljani. Sodeloval je v skupini ekonomistov, ki je vladi pod vodstvom Mateja Lahovnika pomagala pri oblikovanju smernic proti kriznih korona ukrepih. Kljub dobrim ukrepom pa Jaklič priznava, da za vse ni enako poskrbljeno.

»Tistim, ki so zaposleni in bodo na čakanju, se življenje in status zaradi 20 odstotnega znižanja plače, ne bo spremenilo. Pri espejevcih pa temu ni tako. 70 odstotkov minimalne plače je nekaj čez 400 evrov in je to manj kot nadomestilo za brezposelnost.  Ob tem je potrebno vedeti, da imajo mnogi visoke fiksne stroške; najemnine, zavarovanja, stroške položnic v poslovnem prostoru. Ti posamezniki bodo težko preživeli, če nimajo rezerve. Pri pripravi ostalih predlogov smo izhajali iz dejstva, da velikih rezerv ni, zato jih to, kot opozarjajo tudi sami samozaposleni in kulturniki, postavlja v neenak položaj. Če je nadomestilo za brezposelnost minimalni standard revščine, so samozaposleni postavljeni pod to mejo, vsekakor pa tudi niso obravnavani enakopravno v odnosu do delavcev na čakanju« pojasnjuje sogovornik.

Ob tem pa opozarja še na eno pomembno stvar. Namreč s financiranjem 70 odstotkov minimalne plače bodo samozaposleni težko ohranili poslovno dejavnost.  »Moj predlog je sicer bil, da bi samozaposleni dobili dohodek, ki bi izhajal iz višine prispevkov, ki so jih plačevali do sedaj. Torej, da bi tudi oni dobivali ne vsi enako ampak odvisno od preteklih prihodkov.«  Temu trenutno ni tako, drži pa, da vlada zakona še ni pripravila, ampak bo to storila do petka.

S profesorjem Jakličem smo se pogovarjali tudi o ZDA in Kitajski. Bo tudi tam človeško življenje neprecenljivo in katera od njiju bo iz krize izšla kot zmagovalka ter kakšne posledice bo imelo to za Evropo.

Vlada je poskrbela za zaposlene in v nekem delu tudi za samostojne podjetnike. Kaj pa bo s poslovodstvom? Lahko podjetje na čakanje pošlje tudi poslovodstvo? To je lahko problem tako pri velikih družbah kot tudi manjših, enoosebnih d.o.o.-jih.
Teh detajlov nismo obravnavali. Ukrepi so sedaj nekako poskrbeli za ljudi, še najmanj za manjše podjetnike in nosilce dejavnosti, čeprav teh ni zanemarljivo malo. Nemci so sprejeli ukrep, da podjetnikom, ki imajo pet zaposlenih, namenijo enkratni znesek devet tisoč evrov, tisti z do deset zaposlenimi pa petnajst tisoč evrov. Četudi upoštevamo, da sta to državi z dvakrat višjim BDP kot Sloveniji, vidimo, da so naši ukrepi precej nižji od njihovih.



Lahko še kaj pričakujemo v novem paketu?
V tretjem paketu bo šlo verjetno bolj za panožno pomoč, razprave pa še nismo imeli. Po teh mesecih zamrznitve pa se bomo morali pogovoriti tudi, kako naprej. Določiti bomo morali varnostne vidike življenja; kako zaščiteni bomo delali v proizvodnjah in drugje, uvesti bomo morali protokole,  se tudi odločiti, ali bo v trgovinah obvezna zaščitna maska itd. Če ukrepov ne bomo uvedli, nas bodo tuji partnerji začeli obravnavati kot rizične države.

Bomo torej vsi tudi po krizi nosili maske?
Še nedolgo nazaj so se nam zdeli azijski turisti v Evropi smešni, ker so poleti nosili maske. Enkrat sem nekoga vprašal, zakaj jo nosi, da če se boji, da bo pri nas dobil kakšen virus. Pa je dejal, »ne, kje pa, malo sem prehlajen, pa ne bi rad koga okužil.« Vidite, to je popolnoma drugačna kultura. Oni nosijo maske, ker ne želijo nikogar okužiti, ker je za njih družba nad posameznikom. Zanimivo je, kako so se pri nas na začetku odzvali zdravstveni strokovnjaki. Govorili so, da je maska brezvezna, da z njo preprečiš prenos okužbe na drugo osebo, a samega sebe ne zaščitiš. Virus kljub nošenju maske lahko dobiš.  Takšna logika je tudi v ZDA, o tem sem na televiziji poslušal eno njihovo zdravnico.  Ne gre za teorijo zarote, torej, da sporočajo, da so maske brezvezne, ker jih nimajo dovolj, ampak je v ozadju logika individualizma. Azijska logika pa je, da če vsi nosimo masko, drug drugega zaščitimo. Pravi fenomen se mi zdi, da nas strokovnjaki še ne prepričujejo, da naj vsi nosimo maske, ker s tem ne bomo okužili drug drugega.

Omenili ste Ameriko, spremljamo lahko, kako ZDA počasi, zelo počasi, sprejemajo ukrepe proti širitvi virusa. Lahko se naredi, da bo to država z največ žrtvami, če ne prva pa zagotovo druga. Ali lahko pričakujemo, da bo tako kot pri nas tudi pri njih veljalo, da je cena življenja neprecenljiva in zato noben ukrep ni prevelik?
Seveda, da ne. Tudi v Rusiji ne bo tega. Tudi za Kitajsko dvomim, da je bilo tako kot pravijo. V Wuhanu se je izbruh zgodil v času njihovega novega leta, ko so prebivalci množično potovali iz Wuhana po vsej državi in tudi izven.  Ampak Kitajska statistično poroča, da je večina okuženih, torej teh 150.000, ostalo, ozdravelo ali umrlo v Wuhanu. Jaz v to ne morem verjeti. V velikih narodih, ne glede na njihovo kulturo, bodo posledice za ljudi zelo hude.  

Bo Amerika klecnila? Bo Kitajska izšla kot zmagovalka te krize v geopolitičnem smislu? Govori se o množičnem pritoku kitajskega denarja na padle ameriške in evropske borze.
Zagotovo niso vojne le trgovske in carinske, gre tudi za znanstvene in tehnološke vojne. Nemci se že opirajo temu, da bi Kitajci prevzemali njihova podjetja. Ko spremljam ZDA, vidimo, da je Amerika zelo odvisna od kitajske, ne le pri proizvodnji tehnologije, ampak tudi na področju farmacije. Pred kratkim sem bral študijo, da je ameriška vojska pri zdravljenju bolezni med vojaki  popolnoma odvisno do kitajskih genetikov. Ameriko to žene v še dodatno zapiranje. Tega me je po eni strani strah, po drugi pa je logično. Ta trend Kitajske prevlade se sicer dogaja že nekaj časa, koliko ga pa epidemija pospeši ali zavre, pa ne vem. Po mojem ne bo odločilna.  Četudi smo Kitajski naklonjeni, ne moremo mimo dejstva, da Kitajska vodi popolni socialni in okoljski dumping. Zato trdim, pa nisem nacionalist, da bi se morali močneje zavzemati za evropske vrednote, med njimi najpomembnejši humano življenje in okoljska odgovornost. To moramo zaščitit. Vedno me je čudilo, da Evropa ne nastopa ostreje na področju teh standardov. Poglejte si na Netflixov dokumentarec  American Factory, pa boste videli, kaj kitajski socialni dumping v resnici pomeni.  Jaz si pa res želim, da bi naš življenjski standard ohranili. Torej to ravnovesje med življenjem in delom ter vsaj približno soliden odnos do narave ter prizadevanje za izboljševanje tega.

Pa bo Evropa lahko ohranjala ta standard glede na našo konkurenčnost v primerjavi z ostalimi velesilami?  
To si lahko privoščijo velike države, Evropska unija bi si lahko, pa žal ne deluje kot država. Okoljski izzivi in uravnoteženost življenja, so zelo odvisni od inovacij in tehnološkega razvoja, ki nam edini lahko omogoči, da ohranimo, če se izrazimo po domače, kulturo kofetkanja v lepem okolju. Za to potrebujemo biti inovativni in kreativni. Zato tako navijam za povečanje vlaganja v znanost. Če tega ne bomo storili- Kitajska in ZDA sta že boljši v tem-, bomo težko ohranili svoj življenjski standard.
 Evropa bi morala biti, in želi biti, pri novem zelenem dogovoru svetilnik sveta, čeprav je še daleč, da bi lahko rekli, da je v resnici svetilnik. Zelene tehnologije (še) niso gospodarski paradni konj konkurenčnosti. Izziv je torej iz teorije preiti v prakso. Odgovor pa je le v znanosti in inovacijah.