Ekonomska prevlada

Slovenski turisti na Hrvaškem smo drugi po številu prenočitev, Hrvaška pa je na prvem mestu med slovenskimi investicijami v tujino. Leta 2015 se je čez mejo prelilo za skoraj 1,5 milijarde slovenskega investicijskega kapitala. Prednjačimo tudi na lestvici tujih lastnikov nepremičnin na Hrvaškem. Celo Luka Koper, kjer v teh dneh vre bolj kot v sobanah na Gregorčičevi, prehiteva reško pristanišče v pretovoru blaga. Na podlagi navedenih podatkov bi lahko ocenili, da smo gospodarsko superiorni v primerjavi z našimi sosedi.

In prav to bi moral biti naš fokus v postarbitražnem času. Povečevati »gospodarsko« prednost. Še več vlagati na Hrvaško, še več dopustovati na najlepših evropskih otokih, ki so hrvaški, ter spodbujati nakupe hrvaških nepremičnin. Kajti ko postaneš lastnik zemlje, začneš plačevati tudi davke. In ko plačuješ davke, imaš tudi nekaj besede pri odločanju v državi. Tudi če si v njej le tujec.

In kaj potrebujemo za kaj takšnega? Poleg nacionalnega ponosa, za katerega bi si včasih želel, da bi se ga vsi navzeli od Primorcev, ki so si arbitražni proces najbolj jemali k srcu, potrebujemo tudi pogum. Pogum povedati in pokazati z dejanji, da je bil Piranski zaliv vedno naš. Pogum za (najverjetneje) dolgoletno vztrajanje, ki nas čaka, da bo Hrvaška mejo priznala. To čakanje bodo sosedje preželi s pritiski in željami po ponovni bilaterali. In potrebovali bi tudi proaktivno vlogo države, da bi s svojimi ekonomskimi vzvodi vzpostavila aktivno gospodarsko strategijo za regijo.

Denarja za takšno postarbitražno strategijo je zdaj dovolj, le organizirati ga je treba in pravilno plasirati. Banke sedijo na gotovini in čas je, da se začnejo ustanavljati (pokojninski) skladi za prevzeme in aktivno naložbeno politiko, ki bi podpirala tudi prevzeme hrvaških tarč. A ne Mercatorja, da ne bo pomote. Akvizicije tistih hrvaških podjetij, ki imajo poleg zdravega poslovnega jedra tudi digitalno komponento, visoko dodatno vrednost in potencial na globalnem trgu.

Potrebujemo tudi pogum, da priznamo, če smo v preteklosti storili kaj napačnega. To velja tudi za našega gospoda arbitra in agentko, ki (še) nista zbrala poguma, da bi se nam vsem opravičila za napako in cirkus, ki sta ga povzročila.

In kakšno je sporočilo mednarodni skupnosti, ki ga je Hrvaška danes pokazala z nepriznavanjem arbitraže? Za velike države najbrž nič posebnega, a za države iz balkanskega kotla nič dobrega. Kajti arbitražni dogovor bi lahko postal model za reševanje mejnih sporov med drugimi balkanskimi državami, na primer meje med Hrvaško in Bosno in Hercegovino ter Hrvaško in Srbijo. A glede na prve odzive Hrvaške arbitraže v regiji ne bodo imele dobre popotnice.

Hrvati se lahko skrivajo, a skriti se ne morejo. Naj čas in gospodarstvo delata v našo korist.