Dijak uspešno reže vse vrste lesa, plastike, jekla

Danes je dijak četrtega letnika srednje šole za strojništvo v Škofji Loki. Star je 17 let, večino svojega prostega časa pa namenja dokaj nenavadnemu hobiju, izdelovanju CNC strojev. Do zdaj jih je skonstruiral že šest, trije so nared za prodajo proizvodnim podjetjem. Prav s to podjetniško idejo je prepričal strogo komisijo Ustvarjalnika, da je Anžeta Megliča uvrstila med deseterico štipendistov Fundacije za ustvarjalne mlade. Njegova prizadevanja finančno podpira podpornik Fundacije, podjetje Comtrade.

S podjetništvom se je Anže Meglič prvič srečal pri dvanajstih letih, ko se je v šoli pri tehničnem pouku navdušil za obdelovanje lesa, ko so morali učenci narediti lesen izdelek. Anže je začel tuhtati o lesenem stojalu za mobilni telefon, ga tudi oblikoval in izdelal, potem pa mu je nenadoma na mizo padlo naročilo za sto kosov takšnih lesenih stojal. Veselje ob prvem podjetniškem obetu se je hitro pomešalo s skrbmi, saj je fant prišel do zaključka, da naročila ne bo mogel izpeljati z ročnim delom, za izvedbo bi namreč potreboval stroj. Razmišljal je, kje bi ga lahko dobil, vendar ni našel hitre in ugodne rešitve. »Ti stroji so zelo dragi, jaz pa seveda nisem imel nobenega denarja, da bi ga kupil,« poudarja.

Posel z lesenimi mobilnimi dodatki mu je tako propadel, vendar Anže ni vrgel puške v koruzo, temveč se je pospešeno lotil raziskovanja ponudbe strojev za obdelavo lesa na tržišču. Odkril je nadvse zanimivo področje računalniško krmiljenih strojev, ki jih poznamo pod imenom CNC stroji, in jih začel podrobno proučevati. Prvega je videl v eni od gorenjskih tovarn, kmalu pa je spoznal tudi nekaj mojstrov, ki so si CNC stroje za lastne potrebe naredili kar sami. »Pomislil sem, zakaj se česa takšnega ne bi lotil tudi sam,« pripoveduje najstnik.

  Zakopal se je v knjige in dodatne informacije iskal po spletu. Zamislil si je, da bi kar sam, v očetovi mizarski delavnici, naredil takšen CNC stroj, s katerim bi potem lahko zaključil dobljeno naročilo. Domači, prijatelji in znanci so ga vsi po vrsti čudno gledali, češ, kako neki se namerava trinajstletnik lotiti izdelave tehnično zahtevnega CNC stroja in to tako rekoč v svoji otroški sobi. Vendar se Anže ni pustil motiti, na vprašanja, kaj misli, sploh ni odgovarjal, temveč je vztrajno kopal in raziskoval naprej. Material in orodje je nabral v že prej omenjeni očetovi delavnici, nekaj potrebnih komponent je kupil s svojimi prihranki.

»Ko je oče videl, da se ne hecam, mi je pomagal, kakor je pač vedel in znal,« razlaga mladenič, ki se je že zatrdno odločil, da bo izdelal rezkalni stroj za obdelavo lesa. »Kaj hitro sem naletel na prvo težavo, saj takrat še nisem znal izračunati rezalnih sil, ki bodo delovale na stroj, posledica tega pa je bila, da nisem mogel izdelati konstrukcije, ki bi te sile sploh lahko zdržala,« nadaljuje Anže. Tako se je raje odločil, da bo njegov prvi CNC stroj v bistvu plazemski rezalnik za grob razrez jeklene pločevine, saj se pri tem tipu strojev omenjene rezalne sile skoraj ne generirajo. No, prav ta stroj je bil potem tisti, ki ga je izdelal kot prvega, že kot osnovnošolec, pri svojih trinajstih letih.

Takoj po prvem uspehu so ga takšni stroji povsem zasvojili, opustil je idejo o lesarstvu, ter se vpisal na srednjo šolo za strojništvo v Škofji Loki, kjer zdaj seveda blesti. V znanju iz stojništva in drugih strokovnih predmetov je na račun svoje ljubezni zelo hitro napredoval. Profesorji so ocenili, da je najbolje, če drugi letnik kar preskoči, sicer se bo pri pouku le dolgočasil. In tako je Anže Meglič postal eden tistih redkih dijakov, ki je preskočil razred. Po končanem prvem letniku se je namreč vpisal naravnost v tretjega. Njegov vzornik je seveda genialni ameriški podjetnik Elon Musk, ker je dejavnost, s katero se ukvarja, najbolj podobna tistemu, kar zanima tudi Anžeta. Za zdaj ne vidi zadržkov, da nekoč ne bi dosegel uspeha svojega idola.

Morda ga bo lahko celo presegel, glede na to, da se pri rosnih sedemnajstih že lahko pohvali z zavidljivo šesterico skonstruiranih CNC rezkalnih strojev. Trije, ki jih je izdelal kar v domači delavnici, so že nared za prodajo, drugi trije še čakajo na dokončanje, kajti konstruiranje in izdelava čisto novega stroja vzame kar precej časa. Omenjeni 'lepotci' so namenjeni obdelavi barvnih kovin, plastike, lesa ter raznih drugih kompozitnih materialov. Izdelani so v skladu z vsemi varnostnimi standardi ter primerni za uporabo v različnih proizvodnih podjetjih. »Moji idealni kupci so vsi, ki izdelujejo komponente iz barvnih kovin. Večinoma so to dobavitelji za avtomobilsko in elektronsko industrijo,« mladi konstruktor opiše potencialne tržne usmeritve svoje podjetniške dejavnosti.



Anže Meglič je pri načrtovanju svojih CNC strojev v prvi vrsti razmišljal, da bi zasnoval takšne, ki bodo boljši od drugih. »Želel sem, da se razlikujejo od strojev, ki so že na trgu, v posameznih lastnostih sem jih seveda nadgradil,« strokovno razlaga. Anžetovi stroji so tako optimizirani za visokohitrostno obdelavo (HSM), kar omogoča prihranek časa pri obdelavi materialov. V nekaterih primerih so lahko hitrejši tudi za 56 odstotkov, kar pa ni mačji kašelj, to pa poznavalci prav gotovo cenijo.

Specializiral se je za stroje, ki so zasnovani na osnovi portalne konstrukcije, ter so večinoma namenjeni obdelavi pločevine barvnih kovin ter drugih mehkejših materialov. »So kompaktni in prihranijo veliko prostora glede na obdelovalno območje. Imajo odlično razmerje med kakovostjo in ceno, vsekakor pa nameravam zanje zagotoviti tudi hiter in zanesljiv servis ter tehnično podporo, kar se je doslej izkazalo za šibko točko na trgu,« poudarja Anže. Še posebej se je potrudil, da je izboljšal njihovo natančnost, zanesljivost pri velikih obdelovalnih hitrostih ter togost rezilnih naprav. Slednje mu je uspelo z uporabo naprednejših kompozitov, ki imajo boljše mehanske lastnosti, kakršna je, na primer, siva litina.

»Zdaj smo z ekipo pomočnikov v fazi razvoja in testiranja novih strojev, ki jih bomo kmalu predstavili trgu,« doda, pri čemer mu zelo pomaga dejstvo, da je bil izbran v prvo generacijo štipendistov Fundacije za ustvarjalne mlade. Seveda mu predano pomaga tudi več mentorjev, vsak na svojem tehničnem področju, največ podpore v okviru same izdelave stroja pa potrebuje pri elektrotehniki, kot pravi. Zelo dragocena je zanj tudi Ustvarjalnikova pomoč pri razvoju posla, marketingu in v prodaji, kjer bo zaradi povečanja obsega nedvomno kmalu potreboval sposobne, dobro strokovno podkovane sodelavce.

Kot vsak podjetnik se pri svojem delu tudi Anže srečuje s posameznimi težavami, vendar se teh nikoli ne ustraši, temveč jih sproti rešuje. Njegovi cilji so visoki, vendar realni. Rad bi dosegel veliko in presenetil predvsem samega sebe. Iz lastnih izkušenj se je naučil, da je biti tako mlad podjetnik v Sloveniji dobro in slabo hkrati: »Nekateri so nad tem, da sem mlad, navdušeni, drugi pa pač niso. Upam pa da bo v prihodnosti vse več takšnih, ki bodo podpirali mladinsko podjetništvo,« sklene Anže Meglič.