Delovna teorija vrednosti naj postane praksa

Ali ste se ob pitju piva kdaj spraševali, koliko ur človeškega dela je bilo treba, da je to pivo prišlo v vaše roke? Koliko časa so potrebovali rudarji in steklarji za izdelavo steklenice in koliko svojega časa so morali vložiti kmetje za pridelavo sestavin ter logistiki in drugi delavci, da je to pivo v končni obliki pripotovalo na vašo mizo?

S takšnimi vprašanji se ukvarja delovna teorija vrednosti, ki pa ni nikoli zares prišla v prakso, kar je škoda, saj bi realizacija le te pomagala reševati aktualne probleme, s katerimi se soočamo. Prav realizacija te teorije, se pravi delovna praksa vrednosti, pa je tema tega članka.
 

Primer v praksi

Zametke delovne teorije vrednosti najdemo že v antiki, tekom zgodovine pa so o njej razmišljali številni misleci. Še posebej so se nanjo osredotočili Adam Smith, David Ricardo in Karl Marx. Če se vprašamo še mi, koliko ur človeškega dela je treba, da nastane nek produkt, nas bo lahko razmislek vodil v sledečo smer.

Sam sem si za začetek izbral šolski primer- koliko  človeškega časa je povprečno treba, da dobimo kilogram kruha. Ker je kruh v glavnem in tradicionalno iz pšenice, sem se lotil vprašanja produkcije pšenice in koliko človeškega časa rabimo, da se proizvede. Po nekaj iskanja, kdo bi morda imel te podatke, ugotovimo, da je poleg samih kmetov, še najboljši vir teh podatkov v Sloveniji Kmetijski inštitut Slovenije.

Če njihove podatke preračunamo, pa ugotovimo, da je za 1 kilogram pšenice treba  povprečno 11,1 sekund kmetovega dela (za kilogram paradižnika pa npr. 104,2 sekund). A tu gre samo za kmetovo delo, vse ostalo ni upoštevano. Velik del pri gojenju pšenice je uporaba traktorja in za izdelavo traktorja je tudi potrebno človeško delo, se pravi je treba ugotoviti iz kakšnih in iz koliko različnih materialov je sestavljen traktor in kako se amortizira na kilogram pšenice. Ko dobimo podatke, da je traktor v glavnem sestavljen iz sive litine, jekla, gume, itd., pa je treba ugotoviti količino ur dela potrebnega za pridobitev teh surovin ter za izdelavo strojev za pridobivanje teh surovin, upoštevati ure dela z logistiko in tako naprej.

Zgoraj opisani primer je podan za bolj plastično predstavo, kaj vse je treba narediti, da pridemo do želenih informacij. Vendar pa vsa ta vednost in vsi ti podatki že obstajajo okoli nas- v gospodarstvu. So pa fragmentirani, morda ne izraženi eksplicitno, predvsem pa niso zbrani na enem mestu. Zato bi morali končno narediti sledeče.
 

Prva Enciklopedija dela (človeštva)

Enciklopedija dela (človeštva) je elektronska knjiga, kjer so zapisane povprečne količine ur človeškega dela, ki jih moramo opraviti, da dobimo določen produkt ali storitev. Ta javno dosegljiva in seveda brezplačna dinamična baza podatkov bi sčasoma postajala vedno bolj natančna in bi vsebovala informacije za vedno več produktov in tipov ter načinov izdelave le teh.
Začetki te baze bi bili seveda skromni, saj bi bili podatki precej nenatančni in omejeni, a nekje je treba začeti, zato se operiranja s približki ali z manjkajočimi podatki za določen segment v tej elementarni fazi, ko ne vemo niti ali nekaj traja 5 ali 5000 minut, ne smemo bati.

Sčasoma, ko se pridobi več podatkov, bodo napake in praznine manjše in manj pogoste. Kot že rečeno, te fragmentirane vrednosti so merljive in organizatorji delovnih procesov za določene produkte jih dobro poznajo, če le ne delujejo spontano in po občutku. Tako je recimo eden ključnih podatkov in indikatorjev v avtomobilski industriji, koliko ur človeškega dela je treba za izdelavo enega vozila (HPV- hours-per-vehicle).
 

V osnovi imamo dva komplementarna pristopa, kako se lotiti zbiranja podatkov

Zgoraj-dol (makro) metoda, kjer vrednosti ur človeškega dela potrebnih za določen produkt izračunamo iz agregatnih podatkov npr. podjetij, davčnih in statističnih uradov (analiza vnosov/iznosov - input/output analiza).

Spodaj-gor (mikro) metoda, kjer segment po segmentu sledimo proizvodnemu procesu, računamo in seštevamo časovne vrednosti za produkte. Tu si lahko predstavljamo odlično kanadsko oddajo Kako je narejeno (How it's made), samo da pri vsakem koraku zabeležimo koliko človeškega dela zahteva. Sicer ima samo merjenje in preučevanje, koliko časa potrebujejo delavci za določeno fazo proizvodnje, v kapitalizmu bogato zgodovino. Izum tekočega traku in Fordova prva masovna aplikacija le tega pri izdelavi avtomobilov leta 1913, pa je povzročila pravo revolucijo v preučevanju in eksperimentiranju, kakšni so najhitrejši gibi, da delavci dokončajo produkt.

obe zgoraj opisani metodi lahko seveda združimo in primerjamo podatke, ki morajo biti, če smo analizo dobro zastavili, seveda podobni. Verjetno bi bilo najbolje, da se zbiranje podatkov začne za pridelavo osnovnih živil, kasneje pa dodaja bolj specifične stvari in različne podtipe le teh, različne načine izdelave produktov in tako naprej.
Dobra definicija metodologije je pri takšnem projektu ključna, kaj je najboljša praksa, pa bo seveda pokazal čas. Jasno je, da se bodo napake dogajale, a če parafraziramo Dosjeje-X- resnica je tam zunaj. Naša naloga je, da jo zapišemo. Lahko pa jo tudi jasno označimo.
 

Druga cena (2. cena)

Za prvim vprašanjem, koliko človeškega časa potrebujemo, da se nekaj proizvede, pa hitro ugotovimo, da ima to vprašanje sorodnika. Zakaj niso te vrednosti obče znane? Odgovori na to vprašanje so lahko mnogoteri, a zdravilo za to vprašanje je jasno.

Te vrednosti potrebnega človeškega dela je treba začeti označevati. Že tako imamo ustaljeno prakso, da tekom razvoja gospodarstva človeštva označujemo na naših izdelkih vedno več stvari. Tako lahko na primer na proizvodih najdemo zabeležene njihove sestavine, hranilno in energijsko vrednost, na trgovskih policah pa njihovo ceno.



Ideja je, da bi sedaj v trgovinah poleg klasične kapitalistične cene dodali še drugo ceno izraženo v času, ki bi označevala, koliko ur človeškega dela je bilo treba za izdelavo in transport posameznega proizvoda, da se je znašel na polici. Oziroma povedano na drug način. Ta cena nam pove, koliko ur človeškega časa je bilo treba plačati, da smo ta produkt dobili.

Te stvari bi lahko uredili na nivoju Evropske unije, ki bi sprejela zakon, ki takšno označevanje druge cene oziroma 2. cene zahteva (npr. označevanje energetske učinkovitosti izdelkov je EU že normirala z energijskimi nalepkami z razredi od A do G). Za začetek bi pri zapisovanju teh informacij lahko uporabili kar standardizirane vrednosti iz Enciklopedije dela, kasneje pa bi vsaj večji gospodarski subjekti svoje specifične podatke morali priskrbeti sami. Odgovornost za samo Enciklopedijo dela pa bi lahko prevzel evropski statistični urad- Eurostat ali pa bi ustanovili nov- specializiran statistični urad točno za to nalogo. A do tja je še daleč. Za začetek bi bilo verjetno najbolje formirati gibanje, ki bi si prizadevalo za realizacijo delovne prakse vrednosti. Tu pa pridemo do vprašanja, čemu bi se tega sploh lotili?
 

Trije razlogi, zakaj je dobro, da se lotimo opisanega objektivnejšega vrednotenja človeškega dela

1. Kapitalistični razlog
Ideal trenutne kapitalistične ideologije je popolna konkurenca. Eden od ključnih elementov le te pa je popolna informiranost ponudnikov in povpraševalcev. Enciklopedija dela in 2. cena pa omogočata potrošnikom dodatne informacije o ceni, ki jo je treba plačati, da se dobi določen produkt, proizvajalcem pa o stroških, ki jih bodo imeli z morebitnim vstopom v določen sektor, ali pa dobijo dodaten vpogled, kako konkurenčni so v svoji panogi v primerjavi z drugimi. Z realizacijo delovne prakse vrednosti smo torej bližje idealu popolne konkurence in konceptu pravičnosti kot si jo predstavljajo zagovorniki prostega trga.

Še eden od elementov ideala popolne konkurence je tudi ta, da ni eksternalij, se pravi, da ekonomska aktivnost ne povzroča stroškov ali koristi tretjim subjektom, ki se s temi stroški ali koristmi ne strinjajo. Delovna praksa vrednosti lahko bolje oceni te eksternalije in jih vključi v samo ceno produktov, cene pa so zaradi tega pravičnejše.

2. Ekološki razlog
Vključitev eksternalij pa je tudi bistveno vprašanje pri problematiki onesnaževanja okolja. Vodilo Enciklopedije dela in projekta 2. cene je, da se v ceno vključi ne samo delo, ki ga zahteva produkcija in transport proizvodov, ampak tudi delo, ki je potrebno, da se po produkciji in transportu stvari povrne v čim bolj prvotno oziroma naravno stanje (sanacija po produkciji). Če se tega za določene produkte z obstoječo tehnologijo ne da narediti, pa se to tudi jasno označi, da izdelava teh produktov povzroča zaenkrat permanentno okoljsko škodo. 

Po teh principih recimo izdelki s Kitajske niso več tako poceni, saj je treba upoštevati tudi človeško delo, ki je potrebno, da očistimo zrak in vodo, ki jo onesnažita ladijski in letalski transport od tam. Lokalno izdelani produkti postanejo zato načeloma cenejši od teh, ki se jih prepelje čez pol sveta. Te stroške bi lahko vseeno nekoliko standardizirali, da se npr. ne bi zaračunavali na vsak prevožen kilometer določenega tipa transporta, ampak na vsakih 10, 50 ali 100 km prevoza, ki ga proizvodnja in transport določenega proizvoda povzroči.

3. Progresivni razlog
Prav tako po kriterijih delovne prakse vrednosti kitajsko delo ni več cenejše, ampak zahteva pri proizvodnji izdelkov podobno človeškega časa kot evropsko ali slovensko delo. Lahko ga celo več, če so npr. izdelki s Kitajske narejeni v koncentracijskih taboriščih za Ujgure in ostale, saj je treba upoštevati še čas stražarjev in čas potreben za postavitev in vzdrževanje taboriščne infrastrukture. Suženjsko in prisilno delo po tej metodologiji ni več tako “brezplačno“ kot sedaj.

Da je človeški čas eden ključnih elementov organizacije družbe, nam da vedeti že obstoječi kapitalistični sistem, kjer je fetiš “štempljanja“ prihodov in odhodov z dela vseprisoten in predstavlja normalen temelj plač ter pokojnin. Razmisleki o alternativnih in dopolnilnih ekonomskih sistemih temelječih na času zato ne predstavljajo kakšne revolucije, predstavljajo pa možnosti za razvoj, kjer obstoječi sistem umanjka. Recimo tragikomično je, da imamo gospodarstvo, ki ima kot svojo neizbežno lastnost ciklične krize.


Razlog za to je, da živimo v času subjektivne ekonomije. Primat smo dali gospodarstvu, ki temelji na čustvih in veri ter kaosu le teh. Na primer, ko se je vodja nekega velikega podjetja v studiju med pogovorom zakadil, je cena delnic podjetja izrazito padla. Je to objektiven razlog za padec delnic? So bili izdelki podjetja čez noč slabši in so se slabše prodajali? Ne, spremenila se je zgolj percepcija, objektivnega pa nič.

Zanemarili smo objektivno ekonomijo. Ekonomijo, kjer cene niso profitno naravnane in ki služi zadovoljevanju potreb pred željami. Ekonomijo, ki ji je bolj bistveno, kako normalno objektivno preživeti kot neomejeno subjektivno si želeti.
 

Alternativa

In kako bi lahko izgledala takšna ekonomija? To je vsekakor ekonomija masovnih produktov in ne ekonomija kapricioznih produktov. Delovna praksa vrednosti je lahko njena dobra osnova. To je sistem, kjer je bistveno sodelovanje in ne tiranija konkurence ter boja vseh proti vsem, ki jo prinaša. V trenutnem kapitalističnem sistemu cena produktov na trgu služi kot signal za povečanje oziroma zmanjšanje produkcije ali povpraševanja po teh produktih. To predstavlja enega od glavnih načinov prenosa informacij, preko katerih se organizira gospodarstvo. Danes pa ni več potrebe, da področje ekonomije urejamo na takšen indirekten način, saj je izum interneta omogočil demokratično revolucijo vnosa podatkov. Sedaj je možno, da ponudniki in povpraševalci direktno in v realnem času sporočajo svoje potrebe in  pričakovanja, sooblikujejo izdelke, jih naročajo ter glasujejo za oblikovanje novih. Obstoječe spletne trgovine nam lahko dajo zamisel, kako bi izgledalo demokratično gospodarsko spletišče vseh produktov in potencialnih produktov tudi za celotno gospodarstvo. Vse to je sedaj mogoče.

Kje pa bi lahko našli mesto za takšno ekonomijo? Če ne pride do politične volje zanjo, je verjetno najhitrejši prostor za takšne zamisli paralelne ekonomije polje privatne lastnine, ki je v kapitalizmu sveto in nedotakljivo ter kot tako prostor svobode. Bogata praksa kooperativ po svetu pa nam je lahko tu za zgled.
 
S temi tremi razlogi bi zaključili oris naše teme. Če govorimo o utopijah, pa je največja utopija ravno ta, da bomo  gospodarstvo, kot ga imamo sedaj, lahko imeli neskončno časa. Zato je dobro, da smo odprti za rešitve. Delovna praksa vrednosti tako predstavlja dober začetek na poti v varnejšo prihodnost za nas in za naše okolje.