Davos kot ekshibicija nemoči opozicije

Svetovni Ekonomski Forum (WEF) je januarja oder Davosa zasedel s temo korporativne odgovornosti. Vendar pa forum ni samo srečanje najvplivnejših in najbogatejših, ki se pogovarjajo o družbeni problematiki, temveč ga lahko razumemo tudi kot izraz globokega nazorskega konflikta na najvišjem institucionalnem nivoju.

Osrednji del gostov vsako leto dopolni manjša skupina akademikov in aktivistov, ki zbrano druščino in javnost običajno osupnejo s svojo ''radikalnostjo''. O konfliktu svetovni nazorov teh medsebojno povsem odtujenih svetov se je nedavno razpisal Christopher Michaelson, profesor etike in korporativnega prava na St. Thomas Univerzi.

Michaelson je povzel ugotovitve študije, ki je preučevala odnos gostov Davosa do okolijske in ekonomske negotovosti (kar je sicer bila osrednja tema WEF 2020). Študija je razkrila, da je negotovost poslovnega okolja glavna skrb za politični in korporativni establišment. Elita tveganje razume z državno regulacijo, trgovinskimi vojnami in upadom gospodarske aktivnosti, medtem ko se njen diskurz vrti predvsem okoli rasti, investicij in zaposlitev. 

Drugi, ''ne-elitni'' gosti, pa so osvetlil povsem druge nevarnosti. Izpostavili so problem klimatskih sprememb in naravnih nesreč. Opozorili so na univerzalnost človekovih in delavskih pravic, na pomen mirovnih procesov in na potrebo po zaščiti držav v razvoju. Ponovno je bilo govora o izogibanju plačevanja davkov najbogatejših, diskutiralo se je jedrskih vojnah, ki v trenutnem stanju geopolitične nestabilnosti predstavljajo veliko grožnjo. Yuval Noah Harari je namignil na četrto industrijsko revolucijo, izgubo delovnih mest in distopično stran tehnologije nadzora, Greta Thunberg pa na hipokrizijo svetovne politike, ki navkljub rdečim alarmom nadaljuje s 'poslom kot običajno'.

Sicer je v Davosu nekaj ''socialne note'' na svoje pogovore obesil tudi establišment. Za premostitev družbeno-okolijske krize so predlagali uvedbo posebnih metrik, ki naj bi presojale kako trajno in odgovorno je poslovanje podjetij. Ideja je, da bi bile te metrike del letnega poročila, za uvedbo pa bi se odločila kar uprava gospodarstva. Ukrep bi tako odgovornost poslovanja definiral kot pozitivno deviacijo od pričakovanega, od normalnega, skorajda kot altruizem, ne pa kot nekaj nujnega, zahtevanega.



Ne samo direktorji in bančniki, tudi Trump ni mogel mimo odgovornosti. Potem, ko je okoljevarstvenike označil za preroke apokalipse, je poudaril dobro prakso ZDA, ki za ohranitev »veličastnega božjega stvarstva in naravne lepote« sadi veliko, veliko dreves. Prava pika na i cinične elite.

Leporečje v Davosu ne preslepi nikogar. Ko vplivni gostje vsako leto zapustijo Davos, že na svojih zasebnih letalih in helikopterjih brezsramno odvržejo ovčjo preobleko, njihove korporacije in vlade nadaljujejo z delovanjem v smer deregulacije okolijskih standardov, delavskih pravic in človeških pravic držav v razvoju. Greenpeace je opozoril, da so svetovne finančne institucije od leta 2015 investirale 1.400 milijard dolarjev v podjetja, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi. Denar so prejela prav tista podjetja, ki se v Davosu pogovarjajo o odgovornosti in trajnosti. Financial Times je nedavno objavil študijo, kjer na vrtoglavih 900 milijard dolarjev oceni ''škodo'' za energetski lobi v primeru radikalnega zasuka gospodarstva k trajnosti. 900 milijard razlogov za mesarsko klanje proti okoljevarstvenih ukrepom.

Povsem jasno je torej, od kje izvirajo tako globoke razlike v dojemanju negotovosti. Vsaka izmed različic resnice je subjektivno objektivna. To preprosto pomeni, da Davos večino (ki sicer zastopa interese svetovne manjšine) najbolj prizadane ohlajanje gospodarstva (in ''pretirano'' okoljevarstvo), manjšino (ki pa zastopa interese svetovne večine) pa segrevanje ozračja. Različne perspektive, o katerih se je spraševal Michaelson, so pravzaprav navzkrižje interesov.

Znanstveniki in aktivisti na WEF pozivajo, da se v imenu večine svetovnega prebivalstva žrtvuje interes manjše skupine (ki pa bi seveda tudi z izgubami ohranila ogromno premoženja). Nekateri bi odvrnili, da sta interesa povezana; z zasledovanjem gospodarske rasti pomagamo tistim ljudem, ki so v največji stiski. Vendar pa v 'trickle-down' ideologijo verjamejo le še redki dogmatiki. Ohranjanje stvari je, popolnoma naravno, v interesu politične močnejše skupine. Zato pač stojimo na miru, WEF pa se na vso moč trudi, da bi javnost dobila občutek, da se nekam premikamo.

Ljudje vse to sranje bolj ali manj brez večjih težav prebavljamo. Ampak zakaj se nam to zdi kot nekaj najbolj normalnega? Zakaj je normalno, da si lažje zamislimo konec sveta, kot spremembo obstoječega sistema? Diskurz establišmenta je normaliziran. Vsi mislijo, da jim je jasno, da je to edini praktičen in racionalen način reševanja problemov. V Davosu pač ne rešujemo sveta. WEF ni platforma za soočenje mnenje in izbiro boljših argumentov za politično akcijo, ki bi vodila v zadostne ukrepe za premostitev krize. Prav nasprotno - WEF je prikaz obstoječega razmerja politične in ekonomske moči. Dva diskurza, ki vsako leto prihajata v Davos, sta že v naprej označena. Eden kot dominanten, drugi kot marginalen.



Bolj ali manj od začetka hladne vojne resna kritika nima vstopa v politično diskusijo o načinu ekonomske organizacije. Ob tem pomislim na ideje Jurgena Habermasa (1929-), ki je v svojem delu opozarjal na problem pretirane ekonomistične logike. Inštrumentalna racionalnost, kot imenuje nek ekonomistično praktičen odnos do reševanja problemov, se je zažrla pregloboko v pore sodobne družbe. In čeprav Habermas priznava, da je ta praktičnost vodila tudi v pozitiven napredek, hkrati opozarja, da smo se tej racionalnosti pretirano podredili. Če si je Razsvetljenstvo zamislilo, da bo liberalni kapitalizem sredstvo široke blaginje, se je do danes sprevrnil v cilj sam zase. ''Ekonomiziranje'' je postalo edini možni način vodenja sveta, ki si ga sploh lahko zamislimo. Tako v Davosu, kot za šankom vaške gostilne.

WEF je ključen del te zgodbe. Neoliberalne reforme v 80ih so, pod taktirko številnih gostov foruma, inštrumentalno racionalnost dokončno zakoreninili v zahodno družbo, socialno državo 50ih pa klavrno odvrgli na smetišče zgodovine. Elita je dosegla, da je danes državna politika docela podrejena kratkovidnim ekonomskih kazalcem (npr. BDP kot edino merilo napredka), državni sektor pa kratkoročni ekonomski računici (npr. dobičkonosnost javnih ustanov). Vse to v imenu lastnega oportunizma. Zakaj bi tem ljudem zaupali, ko govorijo o »prostovoljnih metrikah odgovornosti«?

WEF 2020 je izprijena ekshibicija nemoči opozicije. Tistih nekaj kritičnih gostov je predvsem dobra PR strategija za forum, medtem ko najmočnejša manjšina na svetu še naprej govori, da drugače pač ne gre.