Človeštvo izčrpalo razpoložljive naravne vire za letos

Danes najbolj zgodaj doslej obeležujemo dan ekološkega dolga. Gre za dan, na katerega je človeštvo po izračunih organizacije Global Footprint Network izrabilo toliko naravnih virov, kolikor jih je Zemlja sposobna pridelati oziroma obnoviti v enem letu.
Fotografija: Za trenutne potrebe človeštva po naravnih virih bi potrebovali 1,75 planeta. Foto: Reuters
Odpri galerijo
Za trenutne potrebe človeštva po naravnih virih bi potrebovali 1,75 planeta. Foto: Reuters

V zadnjih 20 letih se je dan ekološkega dolga pomaknil za dva meseca naprej. Predlani smo ga obeležili 2. avgusta, lani 1. avgusta. Letos je ta dan 29. julija, kar je najbolj zgoden datum, odkar je Zemlja v začetku 70. let prejšnjega stoletja vstopila v ekološki dolg.

»Za trenutne potrebe človeštva po naravnih virih bi potrebovali 1,75 planeta. Stroški globalne ekološke porabe se povečujejo, kažejo pa se v obliki krčenja gozdov, erozije tal, izgube biotske raznovrstnosti in kopičenju ogljikovega dioksida v ozračju. To pa vodi do podnebnih sprememb in pogostejših ekstremnih vremenskih dogodkov,« izpostavljajo avtorji poročila.

Po podatkih organizacije je Slovenija v ekološki dolg letos vstopila 27. aprila, lani 12. maja. Evropsko povprečje je 10. maj. Med državami EU je v ekološki dolg najprej oz. 16. februarja vstopil Luksemburg, najpozneje pa 22. junija Bolgarija. ZDA so ga imele 15. marca, Kitajska 14. junija. Najpozneje ga bo imel Niger, vire bo po napovedih izčrpal 25. decembra.
 

Uravnoteženje je še vedno mogoče


Kot so izračunali v organizaciji, bi uravnoteženje lahko dosegli, če bi do leta 2050 dan ekološkega dolga na leto premaknili za pet dni naprej. 
Nad francoskimi polji v Chambleyu pa danes podira rekord tudi na stotine balonov, ki želijo izboljšati svoje število v zraku iz leta 2017, ko jih je naenkrat letelo kar 456. Foto: Reuters
Nad francoskimi polji v Chambleyu pa danes podira rekord tudi na stotine balonov, ki želijo izboljšati svoje število v zraku iz leta 2017, ko jih je naenkrat letelo kar 456. Foto: Reuters
  Zato so v organizaciji pozvali k ukrepanju. Če bi polovico porabe mesa nadomestili z vegetarijansko hrano, bi dan pomaknili za 15 dni bolj proti koncu leta, z zmanjšanjem ogljikove komponente pa bi ga lahko prestavili za 93 dni, so navedli.

Kazalec, na podlagi katerega se računa okoljski dolg, je okoljski ali ekološki odtis, ki se izraža v globalnih hektarih plodne zemlje na prebivalca. Za posamezno državo se računa kot razlika površino, ki bi bila potrebna za proizvodnjo porabljenih naravnih virov, in sedanjo površino naravnih ekosistemov, ob upoštevanju uvoza in izvoza.
 

Slovenski okoljski odtis za odtenek nižji kot leto prej


Na ministrstvu za okolje in prostor so navedli, da so lani začeli sodelovati z organizacijo Global Footprint Network, ki je za Slovenijo izdala podrobnejšo analizo. Vzpostavili so projekt izračuna projekcij in scenarijev za izbrane ukrepe za zmanjšanje okoljskega odtisa Slovenije. »Projekti, ki bodo prispevali dodatne strokovne podlage za učinkovite ukrepe znižanja okoljskega odtisa, se nadaljujejo tudi letos in prihodnje leto,« so izpostavili.

Ob tem so spomnili, da je Slovenija leta 2017 s sprejemom Strategije razvoja 2030 okoljski odtis izbrala kot enega ključnih kazalcev za področje okolja in v ta nacionalni razvojni dokument zapisala cilj zmanjšanja okoljskega odtisa za 20 odstotkov oz. s 4,7 globalnega hektarja na osebo leta 2013 na 3,8 globalnega hektarja na osebo leta 2030.

Po višini okoljskega odtisa se je Slovenija do lanskega leta uvrščala v povprečje držav EU. Rezultati zadnjega izračuna kažejo, da se je okoljski odtis v povprečju v Evropi nasprotno kot v Sloveniji znižal; Sloveniji je zrasel za dobrih 10 odstotkov na 5,1 globalnega hektarja. Največji delež okoljskega odtisa Slovenije predstavljajo emisije toplogrednih plinov, in sicer okoli 60 odstotkov, med njimi prednjačijo izpusti iz prometa. To je podobno kot v EU.

Kazalec, na podlagi katerega se računa okoljski dolg, je okoljski ali ekološki odtis, ki se izraža v globalnih hektarih plodne zemlje na prebivalca. Za posamezno državo se računa kot razlika med površino, ki bi bila potrebna za proizvodnjo porabljenih naravnih virov, in sedanjo površino naravnih ekosistemov, ob upoštevanju uvoza in izvoza.

Več iz rubrike