Če bo vaša plača višja od moževe, se boste verjetno prej ali slej ločile

Poznate prekletstvo oskarjev? Od 266 poročenih igralk, ki so bile nominirane za oskarja od leta 1936 do danes, se jih je kar 159 ločilo. To je 60 odstotkov. Med njimi so Sandra Bullock, Julie Andrews, Joan Crawford, Bette Davis, Halle Berry, Emma Thompson in Kate Winslet. Za moške dobitnike to ne velja.

Odnos med moškim in žensko je v fazi transformacije, saj je po tisočletjih zakoreninjene strukture v zadnjih petdesetih letih doživel drastične spremembe, o katerih, sklepam skupaj z našimi bralci, ni treba izgubljati dodatnih besed. Ženske si tako kot moški želijo v družbi pustiti svoj pečat, v kaj večjem formatu kot na likovni razstavi ali v romanu. Želijo si inovirati, programirati, voditi, njihove zgodbe v zasebni ali javni sferi pa pričajo, kako dobre so lahko v tem in kako izjemen je njihov prispevek družbi. A na čigav račun?



Svojo individuacijo in uspeh namreč še danes drago plačujejo. O čemer se je morda doslej pisalo v romanih in šušljalo za kavarniškimi mizami, je dobilo podlago v podatkih. Z napredovanjem po hierarhični lestvici, višjim statusom in višjo plačo se ženskam poveča možnost za ločitev. Medtem ko imajo moški lahko uspešno kariero in družino, se mora ženska marsikaj odločati med enim ali drugim. Toda, ali lahko kljub vsemu izbere oboje, in predvsem, v kakšnih okoliščinah? Kdo so tiste, ki jim uspe?

Harvard Business Review (HBR, raziskovalca Alyson Byrne in Julian Barling) navaja, da je kljub večji udeležbi žensk na trgu dela in s tem gospodinjstvom z dvojnim prihodkom še vedno globoko zakoreninjena socialna norma, po kateri je moški tisti, ki domov prinaša več denarja. Ko je norma prekršena in dobi ženska višji status, lahko sledijo posledice: družba omalovažujoče omenja njeno »slabo« poročno kupčijo, večkrat je žrtev domačega nasilja, večja je tudi verjetnost ločitve.

Napredovanje vas bo morda stalo zakona

Švedska raziskovalca Olle Folke in Johanna Rickne sta raziskovala pare z najvišjimi družbenimi položaji: župane in županje, parlamentarne predstavnike/ce in izvršne direktorje/ice v podjetjih z vsaj sto zaposlenimi. Pare sta razdelila v tri skupine, tisto, v kateri ženska zasluži več kot 60 odstotkov, v kateri več kot 60 odstotkov prihodkov zasluži moški ter tisto, v kateri sta dohodka približno enaka, torej eden ne zasluži manj kot 40 odstotkov plače drugega. Raziskava je pokazala, da med tistimi, ki so pripadali eni od teh treh skupin že pred poroko, niso ločitve nič pogostejše kot sicer. Če pa se v času trajanja zakona prihodki ženske dvignejo nad enakovredno raven, torej po napredovanju zasluži več kot 60 odstotkov njunih skupnih prihodkov, se jih več kot 15 odstotkov tri leta po napredovanju razveže. Če se dohodki zvišajo moškim, se jih loči le tri odstotke. V kontrolni skupini, v kateri se dohodki nobenega od partnerjev niso povišali, se jih je razvezalo le šest odstotkov.

Mehanizmi na delu

Razlogi za tako stanje so različni. Raziskovalca v HBR enega od njih vidita v tem, da se človek zaradi višjega statusa prijateljev ali partnerja v družbi teh ljudi sam počuti bolje, ob nižjem statusu od lastnega pa slabše. Ženska lahko torej po tem, ko si je z delom prizadevala za zvišanje svojega statusa, ob možu z nižjim statusom začuti zadrego. Očitno je res tako.

V raziskavi 209 posameznic, ki jo je HBR izvedel med tistimi na visokih položajih, so ugotovili, da ženske, ki dosežejo višji položaj kot partner, do njega čutijo zamero, kar negativno vpliva na njihovo zadovoljstvo z zakonom in poveča možnost, da razmišljajo o ločitvi. Moški v anketi niso občutili nezadovoljstva, ker je imela ženska višji status, kar je v skladu s splošno teorijo. So pa bili nezadovoljni z zakonom, če so ženske svoje nezadovoljstvo z zakonom tudi izražale.

Druga ugotovitev je bila, da z zakonom niso bile nezadovoljne ženske, ki so jim partnerji pomagali pri gospodinjskih opravilih in skrbi za otroke, bile pa so nezadovoljne tiste, ki so jim bili moški le v čustveno oporo. Za ženske, navajajo raziskovalci, očitno spoštovanje pomeni, da moški podporo izraža tudi fizično, ne le v besedah.

To potrjuje omenjena švedska raziskava. Podrobnejša analiza je namreč pokazala, da je pri parih, ki so se ločili po napredovanju ženske, obstajala veliko večja starostna razlika, ženske so bile precej mlajše (kar simbolizira tradicionalno spolno vlogo), na svoja ramena so prevzele tudi večji del skrbi za novorojenčka (same so izkoristile celoten starševski dopust).

Presenetljivo pa je tudi, da se med pari z uspešnejšo žensko ni razšel nobeden od tistih, v katerih sta si zakonca po starosti bolj blizu (manj kot tri leta razlike) in je mož vzel razmeroma več starševskega dopusta. Ugotovitve potrjuje tudi kontrolna skupina, v kateri so ugotavljali, koliko parov se je razvezalo ob napredovanju moških. Kot že omenjeno, je bilo v skupini le šest odstotkov ločitev, med temi pa je bilo kar 10 odstotkov ločitev med pari, v katerih je bil moški, ki je napredoval, občutno mlajši od žene. To kaže, da lahko uspe parom, v katerih imajo posamezniki ob sebi enakovrednega partnerja, ki v vseh pogledih podpira njihovo kariero in si z dejanji prizadeva, da bi bilo njuno življenje enako naporno za oba. Naporno je tako ali tako.

Pa prijetno praznovanje osmega marca.
 

Kaj o tem, ali ima ženska lahko vse, menita uspešni slovenski menedžerki

Melanie Seier Larsen, partnerka in izvršna direktorica v Boston Consulting Group, dobitnica priznanja artemida, ki ga Združenje Manager podeljuje ženskam na vodilnih položajih:

»Iz lastne izkušnje sem spoznala, da je zame najboljši partner nekdo, ki zelo dobro pozna moj posel in razume ritem mojega poslovnega življenja. Nekdo, s katerim lahko predebatiram dnevne dogodke v službi in dobim tudi njegovo mnenje oziroma pogled. Hkrati mi je zelo pomembno, da si pomagava in razdeliva opravila v gospodinjstvu. V najinem primeru je to od prvega dne samoumevno, saj v medsebojnem odnosu delujeva resnično zelo partnersko. Rada bi tudi poudarila, da mora imeti vsak par skupne cilje (midva si jih postaviva vsako leto), saj sem prepričana, da se drugače zakon oziroma partnerstvo zelo hitro ohladi. Pogoj za podobne cilje je seveda podobno razmišljanje o življenju, kar pa je zelo povezano z našo vzgojo in vzorci, ki smo jih videli v otroštvu. Na družbeni ravni bi morali k spreminjanju odnosa do spola, družbenih vlog spolov in ne nazadnje ekonomskih vlog spolov v gospodinjstvih prispevati vsi pomembni družbeni akterji – med njimi zagotovo država z zagotavljanjem ustreznih pogojev za uresničevanje enakosti spolov v praksi, vzgoja in izobraževanje z vlogo, ki jo igrata pri posredovanju družbenih norm in vrednot, in ne nazadnje mediji z opozarjanjem na pomanjkljivosti na področju družbene enakosti spolov. S skupnimi močmi bomo dosegli, da ženskam uspeha na službenem področju ne bo treba kompenzirati z zasebnim življenjem.«

Dr. Martina Perharič, direktorica podjetja Medis, dobitnica priznanja artemida, ki ga Združenje Manager podeljuje ženskam na vodilnih položajih:

»Za začetek bi lahko dana dejstva, ki jih je razkrila raziskava, nekoliko hudomušno komentirali z vprašanjem, kateri od partnerjev v takih okoliščinah zahteva ločitev. Prepričana sem, da odgovor ni enoznačen, prav tako se ne moremo omejiti zgolj na analizo tega, kako moški prenese dejstvo, da je njegova ženska uspešna. Nam­reč, odgovorna delovna mesta prinašajo tudi razočaranja, probleme, odrekanja, kar pomeni, da mora partner zelo dobro prenašati tudi vse neuspehe, ki pridejo po poti. Trdno verjamem, da le pristno in osrečujoče partnerstvo prenese tako vzpone in padce, saj temelji na medsebojni podpori. Enako je z napredovanjem po karierni lestvici: edino pravo in zato tudi uspešno je tisto napredovanje, ki te izpolnjuje, ker delaš, kar te veseli, in to na način in v okolju, kjer lahko ostaneš zvest sebi. Ob vsem tem pa je nujno, da je vsak od partnerjev samostojen.«