Arhar: Sanacija bančnega sistema v Sloveniji ni bila prepozna

Sanacija bančnega sistema v Sloveniji po oceni nekdanjega predsednika nadzornega sveta NLB Franceta Arharja ni bila prepozna, saj so bile razmere pri nas drugačne kot v tujini. Je bil pa kritičen do delovanja Banke Slovenije pri sanaciji leta 2013, predvsem do tega, da so bili nadzorni sveti bank izključeni iz odločanja.
Fotografija: Jože Suhadolnik
Odpri galerijo
Jože Suhadolnik

Arhar je ob začetku zaslišanja na preiskovalni komisiji v DZ spomnil, da smo šli v Sloveniji v 25 letih skozi dve bančni sanaciji, ki ju je nemogoče primerjati.

Kot je pojasnil, smo prvo začeli januarja 1993, ko se je Slovenija brez soglasja, brez pogodbe odločila, da gre na samostojno pot. Tedaj so se vsa pogodbena razmerja s subjekti v bivši Jugoslaviji prekinila in so dolžniki nehali plačevati. Znano je tudi, da so bile takrat velike razprave okoli tega, ali sanirati ali ne, ali prodati ali ne. Dva meseca sem hodil na poslanske skupine v DZ pojasnjevat, kaj je bančni sistem, kaj pomeni za ekonomijo, končna odločitev v DZ pa je bila, da gremo v lastno sanacijo, je dejal.

V pregledu dogajanja v slovenskem bančnem sistemu je Arhar med drugim izpostavil, da je bila kreditna rast v Sloveniji o prevzemu evra leta 2007 40-odstotna, Ljubljanska borza pa je podrla rekord v Evropi. V enem letu je bila rast vrednosti delnic preko 70 odstotkov in kapitalski trg je bil magnet, tudi za prebivalstvo in pravne osebe. Po besedah nekdanjega guvernerja Banke Slovenije je marsikatera družba začela ugotavljati, da je bolje iti na kapitalski trg, da bo prej zaslužila. In banke so začele dajati kredite za te namene.

Decembra 2007 je bila sprejeta odločitev, da se NKBM proda prek javne ponudbe delnic. Poznam številne ljudi, ki so najemali kredite za nakup delnic in ko jih niso mogli več kupiti, so jim krediti ostali, je pojasnil. Tu do danes nimam odgovora, koliko sta v tej zgodbi "pokasirala" Kad in takratni Sod. "Ko se govori o bančni luknji, bi bilo korektno, da se navaja tudi ta podatek," je prepričan.

"Če mene vprašate, koliko bi bila neto bančna luknja, je en odgovor, da mi poveste, koliko je bilo vplačanega obema prodajalcema, in na drugi strani, da mi poveste, kateri ocenjevalec, Ronald Berger ali Oliver Wyman, je bolj pravilno ocenil vrednost premoženja," je dejal.

Pojasnil je, da se je primer v Sloveniji sicer nekoliko razlikoval od primerov iz tujine. Drugod po Evropi so imele namreč po besedah Arharja banke pretežni del premoženja v različnih oblikah vrednostnih papirjev. Banke so imele celo vrsto hipotekarnih obveznic, katerih vrednost se je čez noč sesula, v Sloveniji tega primera ni bilo.

Dominantne terjatve so bile do podjetij in do prebivalstva, pri čemer so slovenska gospodinjstva dober plačnik, slabe terjatve do podjetij pa so se sčasoma začele kopičiti. Sanacija bank pri nas po Arharjevi oceni ni bila prepozna. Problematika slabih terjatev do podjetij je namreč do izraza prišla precej pozneje kot problematika slabega premoženja v drugih evropskih bankah.

Odgovornost za način, na kakršnega je Slovenija leta 2013 izpeljala sanacijo, je sicer po mnenju Arharja na Banki Slovenije, ministrstvu za finance in v kabinetu predsednika vlade. Sam je bil kritičen do dejstva, da same banke niso vedele, o čem odločajo. Arhar je bil tedaj na čelu nadzornega sveta NLB in, kot je dejal, se ni želel udeležiti seje, ker ni vedel, o čem pri izvedbi izrednih ukrepov v bankah sploh odločajo. Ker so ga s seje nadzornega sveta klicali, se je je udeležil in hotel, da se v zapisnik zapiše, da odločajo o nečem, o čemer ničesar ne vedo.

Govorilo se je tudi, da bi bil nadzorni svet za en dan brez mandata. Sam se je temu uprl in dejal, da ga ne bo nazaj, če to izpeljejo. Tega v Banki Slovenije nato niso naredili, je dejal Arhar, je pa pojasnil, da je bil tudi to eden od razlogov za njegov odstop z mesta prvega nadzornika največje slovenske banke.

Več iz rubrike