Arbitražno sodišče določilo mejo na kopnem in na morju

Kot je v ustni predstavitvi sodbe v Haagu dejal predsednik sodišča Gilbert Guilaume, ki je pokazal tudi zemljevid, Sloveniji pripada Piranski zaliv od ustja Dragonje oz. sredine kanala Sv. Odorika do točke 45° 30' 41,7'' severne geografske širine in 13° 31' 25,7'' vzhodne geografske dolžine. Morska meja se nato nadaljuje južneje od črte ekvidistance do osimske meje ter kompenzira ukleščenost slovenske obale.

Sodišče je nato v skladu s svojim mandatom določilo tudi stik Slovenije z odprtim morjem, t. i. junction. Območje slovenskega stika z odprtim morjem je široko 2,5 navtične milje od osimske meje. To je sicer območje, v katerem imajo ladje in letala enake pravice kot na odprtem morju, je določilo sodišče.

Sodišče je ugotovilo, da so bile vode Piranskega zaliva do 25. junija 1991 notranje vode SFRJ, a niti slovenska policija ni imela ekskluzivne jurisdikcije v Piranskem zalivu v času bivše Jugoslavije, kot tudi hrvaška ni imela jurisdikcije do sredinske črte.

Na kopenski meji je sodišče v veliki meri sledilo razmejitvi po mejah katastrskih občin. Tako se je sodišče odločilo, da gre meja v Istri po reki Dragonji in se konča na sredini kanala Sv. Odorika, kar pomeni, da so trije zaselki na levem bregu Dragonje ostali na Hrvaškem.

Na Snežniku je arbitražno sodišče presodilo, da Tomšičeve parcele pripadajo Sloveniji, prav tako na slovenski strani leži vas Drage v Beli krajini.

Na Trdinovem vrhu meja sledi katastrski meji, kar pomeni, da je vojašnica pripadla Hrvaški, medtem ko bi moral oddajnik ostati na slovenski meji.

Meja na območju Posavja in Obrežja sledi mejam katastrskih občin, prav tako ob Sotli. Tam meja ne sledi reki.

Meja v Razkrižju gre po katastrskih mejah, prav tako na Muri, pri čemer pa vas Mirišče oz. Brezovec - del leži na slovenski strani, je odločilo sodišče.