To je trajno posilstvo naše države

Več mesecev stara izjava Donalda Trumpa o posilstvu države je v teh dneh doživela nove razsežnosti. Ko jo je izrekel, je namreč govoril o trgovinskim sporazumu TPP, po njegovem mnenju zelo škodljivem dokumentu. Ker takrat ni kazalo na Trumpovo zmago, je izjava doživela le nekaj posmeha in tvitov navdušencev, ki so spremljali njegovo kampanjo, ter nekaj omemb v časopisnih člankih.

Potem pa je Trump zmagal. In s »posilstvom« opravil že prve dni v pisarni. Tako, da je podpisal dokument, s katerim se ZDA članstvu v TPP odpovedujejo.

Trgovinski sporazum TPP je združeval 12 držav, ki obračajo okoli 40 odstotkov svetovne trgovine. Gre za ZDA, Japonsko, Malezijo, Vietnam, Singapur, Bruneje, Avstralijo, Novo Zelandijo, Kanado, Mehiko, Čile in Peru.

Skupaj imajo okoli 800 milijonov prebivalcev ali skoraj dvakrat toliko kot enotni trg EU. Trumpova odločitev, da ZDA sporazumu obrnejo hrbet, je tako velik udarec tudi za pogajalce. V dolgih in napornih pogajanjih jim je uspelo sestaviti dokument, ki naj bi izpolnjeval zelo različne interese narodov, z različnimi pristopi k trgovini, različnimi standardi zaščite okolja in delavcev, poleg tega je večina držav v pogajalskem procesu želela še določene izjeme za svoje paradne izdelke.

Da bi TPP res začel veljati, bi ga moralo do februarja 2018 ratificirati vsaj šest njegovih članic, ki imajo v rokah skupaj 85 odstotkov ekonomske moči skupine. Da bi bil ta pogoj izpolnjen, bi bilo nujno, da bi sporazum ratificirale tudi ZDA. Ker se to očitno ne bo zgodilo, je sporazum že mrtev. Čeprav nekatere države razmišljajo, da bi zdaj nastopile skupaj in sestavile alternativni sporazum, brez ZDA, na Japonskem priznavajo, da to ne bi bilo smiselno.

Trump je zaušnico TPP pospremil z izjavo, da je bilo z odstopom članstva v TPP »opravljeno veliko delo za ameriške delavce«. Med gorečimi nasprotniki TPP je bil nobelovec, ekonomist Joseph Stiglitz. Prepričan, da bodo s sporazumom zaslužile velike korporacije, na slabšem pa bodo delavci, okolje in nacionalne vlade, ki bodo imele omejen vpliv na poslovno okolje.

Novo zapiranje mej bi zaloputnilo vrata državam, ki so računale na rast po zgledu kitajskega zmaja – vse od Indije pa do Etiopije. In to seveda spet pomeni velik udarec svetovnemu boju proti revščini.

Glede na veliko opozicijo levo usmerjenih in zvezdniških volivcev proti TPP, ki mu je nasprotoval tudi Trumpov predhodnik, demokrat Barack Obama, bi pričakovali, da si je torej Trump s to potezo končno pridobil ljubezen ameriških demokratov in zvezdnikov, ki sicer menijo, da jih sedanji ameriški predsednik vodi naravnost v propad.

Velik nasprotnik prostotrgovinskih sporazumov, nesojeni demokratski predsedniški kandidat Bernie Sanders, navdušenja ne skriva in čestitke predaja Trumpu za omenjeno potezo. A pri tem še dodaja, da si je Trumpova opozicija v rezultatu, za katerega si je sama dolgo, a neuspešno prizadevala, našla že nove težave.

Že mogoče, da bo tako ustvarjeno kakšno delovno mesto v ZDA – a kdo zagotavlja, da bo dobro plačano, z dodatki, zdravstvenim zavarovanjem in drugimi bonitetami? Vse to so zdaj skrbi ljudi, ki so še pred dobrim mesecem trdili, da so prostotrgovinski sporazumi smrt vsaj približno pravičnega gospodarstva.

Reuters

Bolj kot politično prerekanje je seveda pomembno vprašanje, ali je imel Trump prav, ko je dejal, da je TPP »posilstvo« – države in delavcev –, ter ali je torej imel prav, da se sporazumu odreče. Enotnega odgovora ni, saj ima vsaka stran ekonomiste, ki svoj prav podpirajo z izračuni. Kdo je imel z napovedanimi prednostmi in slabostmi bolj prav, pa najbrž očitno nikoli ne bomo vedeli.

Jeffrey Bergstrand, nekdanji ekonomist v Zveznih rezervah in profesor ekonomije, meni, da »so pravzaprav vse analize kazale, da bi TPP zvišal prihodke vsem ameriškim delavcem – tako visoko izobraženim kot neizobraženim«. Prepričan je, da konec sporazuma – čeprav je imel ta po njegovem mnenju napake, ko gre za zaščito intelektualne lastnine in tudi nekaj delavskih pravic – ne pomeni nič dobrega. Niti za potrošnike, ki bodo zaradi neodpravljenih tarif za azijske proizvode še naprej plačevali več.

Doug Lippoldt, analitik za trgovino v HSBC Global Research, pa meni, da bo predsednikovo nasprotovanje prosti trgovini uničilo več milijonov ameriških delovnih mest in oklestilo plače, saj so si po njegovem mnenju ZDA z odstopom od trgovinskega sporazuma zmanjšale možnost za rast.

Trump sicer pravi, da mora »državo zaščititi pred poceni izdelki iz držav, ki ZDA kradejo podjetja in delovna mesta«. A analitik meni, da ZDA veliko več delovnih mest kot na račun proste trgovine izgublja na račun avtomatizacije.

Raziskovalci MIT ocenjujejo, da je od presežka industrijske proizvodnje leta 1979, ko je sektor imel 20 milijonov delovnih mest, osem milijonov delovnih mest izginilo na račun avtomatizacije in poceni tuje delovne sile. Samo Kitajska je od leta 1999 do leta 2011 menda prevzela 2,5 milijona ameriških delovnih mest. A čeprav se je ameriška industrijska zaposlenost zmanjšala, se je industrijska proizvodnja nenehno povečevala – na račun avtomatizacije in boljših proizvodnih procesov. Strokovnjaki menijo, da tega kolesja ni mogoče obrniti, torej tako, da bi bilo ustvarjenih več delovnih mest, ampak bo avtomatizacija kvečjemu nadomestila vse več delavcev.

Kljub koncu TPP ne bodo največ izgubile ZDA, ampak najrevnejši narodi, ocenjujejo v Bloombergu. Medtem ko je svet po drugi svetovni vojni dokazal, da je revščino najlažje mogoče izkoreniniti s prosto trgovino in pretokom blaga, kar je k veliki rasti pomagalo tudi Kitajski in Južni Koreji, bi novo zapiranje mej zaloputnilo vrata državam, ki so računale na rast po zgledu kitajskega zmaja – vse od Indije pa do Etiopije. In to seveda spet pomeni velik udarec svetovnemu boju proti revščini. Po mnenju nekaterih analitikov naj bi zapiranje meja in izločanje revnejših držav iz svetovnega gospodarstva uničilo še zadnje upanje za boljšo prihodnost v veliko afriških, azijskih in bližnjevzhodnih državah. Ob vojaških konfliktih pa se bo v beg pred revščino in na lov za boljšim življenjem zato pognalo še na milijone ljudi, kar bi lahko pomenilo veliko večje migrantske valove od tistih, s katerimi se Evropa srečuje že zdaj.