Slovenija je na robu. Bo čista ali bo smetišče?

»Največji industrijski onesnaževalci, kar zadeva izpuste v zrak, so v Sloveniji že nekaj let isti in jih vsi dobro poznamo. Vodilni so tisti, ki so povezani z rabo premoga, na prvem mestu seveda Termoelektrarna Šoštanj, še vedno kljub likvidaciji tudi Termoelektrarna Trbovlje in Toplarna Ljubljana. Še vedno problematični so tudi Salonit Anhovo pa kidričevski Talum, Vipap Videm Krško in tako naprej. A preglednih in zanesljivih podatkov ni lahko dobiti. O onesnaževanju voda in tal je še manj podatkov, a tudi tu lahko omenimo vsaj Vipap Videm Krško in Cinkarno Celje. Izjemno moteče je, da v Sloveniji nimamo letnih celovitih in transparentnih poročil, ki bi jasno pokazala, kdo je res pomemben onesnaževalec v državnem merilu in kdo v lokalnem. Še bolj moti, da ni medletnih primerjav. Konkretni številčni podatki bi lahko pokazali, ali se stanje vsaj izboljšuje, če ga že ne moremo obrniti čez noč. Če zaradi kadrovske podhranjenosti tega ne more storiti Arso, pa naj se aktivira druga ustanova,« je kritična klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj.

Pexels

Z Arsa nam niso mogli jasno odgovoriti, poslali so spletno povezavo na osnutek poročila o okolju za preteklo leto, ki pa je prenehala delovati. V poročilu niti niso navedeni največji onesnaževalci, temveč le deleži industrije v onesnaževanju zraka, tal in vode. Ti deleži se zmanjšujejo, vendar so podatki dvomljivi, saj ni nenapovedanih meritev izpustov. Številke so vzete iz dovoljenj in podatkov podjetij, ki so vsi v mejah dovoljenega. Uradno je tako vse v redu, neuradno pa smo na Arsu slišali, da nimamo več res velikih onesnaževalcev, celo Teš 6 naj bi bil tako učinkovit, da ga bo evropska komisija predstavljala Poljakom.

Eksternih stroškov seveda ne plača onesnaževalec, ampak prek davkov, zmanjšane gospodarske rasti in zvišanih cen zdravstvenih storitev ali zavarovanj, stroškov sanacije naravnih nesreč in pomoči prizadetim vsi državljani po vrsti.

Griša Močnik, direktor Aerosola, meni podobno, da so veliki onesnaževalci spremenili proizvodnjo ali pa propadli. Pustili pa so velika bremena, tudi za zrak. V okolici Salonita Anhovo je tako še veliko azbesta, v Mežiški dolini so tla onesnažena s svincem, ob Cinkarni Celje je v tleh še več nevarnih snovi. Sanacije stanejo veliko denarja, zato bi moral biti nadzor nad delujočimi tovarnami učinkovitejši, še ceneje pa je za to poskrbeti, še preden se nova tovarna odpre.

»Problematično je tudi, da javnost ni seznanjena vsaj z denarno oceno, kakšne stroške nam to onesnaževanje povzroča. Davkoplačevalci imamo pravico vedeti, koliko nas, na primer, stanejo eksterni stroški onesnaževanja zraka iz termoelektrarn, ki v današnjem ekonomskem sistemu sploh niso vključeni v ceno naložbe niti v ceno elektrike iz premoga. Cena investicije v Teš 6 na primer je bila že sama po sebi gromozanska, a prav bi bilo, če bi celovito gledali še na dodatne skrite stroške. Eksternih stroškov seveda ne plača onesnaževalec, ampak prek davkov, zmanjšane gospodarske rasti in zvišanih cen zdravstvenih storitev ali zavarovanj, stroškov sanacije naravnih nesreč in pomoči prizadetim vsi državljani po vrsti,« pravi Kajfeževa.

Pri proizvodnji elektrike v zrak uhajajo še dušikovi oksidi, žveplov dioksid, majhni delci, amoniak, lahko hlapljive organske snovi in še kaj. »Ekonomisti bi nam lahko precej natančno izračunali to škodo, saj metodologija obstaja. Pa nočejo ali pa se bojijo predstaviti resnico, saj bi zneski, ki jih moramo plačati slovenski državljani, da pokrijemo samo 'premogovno' škodo, znašali vsaj 100 ali celo do 200 evrov na prebivalca. In kje so še škode zaradi onesnažene vode in tal? Že to so veliki zneski, a naša generacija plačuje le vrh ledene gore stroškov, pod gladino se skriva pošastno višja cena, s katero bodo obremenjene prihodnje generacije. Najbolj pa nas lahko jezi to, da vsi stoično plačujemo stroške tistim, ki od svinjanja okolja mastno služijo. Le katera vlada v Sloveniji si bo upala javno analizirati eksterne stroške energetike in drugih industrij in jih upoštevati pri svojih odločitvah?« sprašuje klimatologinja.

Pexels

Lekcija za zdravo jedro

»Zdravo, zeleno jedro gospodarstva dobi iz takega statusa quo lekcijo, da je pri nas okoljsko gledano na sporedu Vse je mogoče. To ni spodbuda za spreminjanje stvari na bolje, prej slab zgled. Konkurenčnost gospodarstva bi pač morali graditi tudi na trendih, da iz leta v leto zmanjšujemo eksterne stroške,« pravi Kajfeževa.

»Dejstvo je, da je okoljska zakonodaja zelo obsežna, medsebojno prepletena in marsikdaj tudi neusklajena in ne dovolj jasna. Zato dodatno zaostrovanje predpisov podjetja večinoma občutijo kot breme, še zlasti kadar je naša zakonodaja strožja ter administrativno in finančno zahtevnejša od zakonodaje EU. Seveda pa zakonodaja z novimi zahtevami nakazuje smeri prihodnjega razvoja, s tem pa podjetjem tudi potrjuje pravilnost njihove razvojne usmeritve,« pravi Janja Leban z GZS.

Izjemno moteče je, da v Sloveniji nimamo letnih celovitih in transparentnih poročil, ki bi jasno pokazala, kdo je res pomemben onesnaževalec.

Na vprašanje, kateri je najpomembnejši trend: zmanjšanje porabe energije, uporaba sekundarnih materialov, zmanjšanje porabe vode, kemikalij ali zmanjšanje emisij v vode in zrak, ter ali so za to vzrok predpisi, zahteve kupcev ali zniževanje stroškov, Lebanova odgovarja, da so podjetja v preteklosti veliko naredila pri zmanjšanju emisij v vode in zrak, zdaj pa se usmerjajo bolj v zmanjšanje porabe energije, uporabo sekundarnih materialov, varčevanje z vodo, skratka krožno gospodarstvo. »Sicer pa je vse navedeno pomembno. Kaj je najpomembnejši trend, je odvisno od dejavnosti in od tega, kateri okoljski vidiki oziroma vplivi so značilni za to dejavnost. K spremembam zanesljivo prispevajo predpisi pa tudi zahteve kupcev in zniževanje stroškov,« pravi Lebanova in dodaja, da se slovenska podjetja že več let povezujejo v verige industrijske simbioze, ko so odpadki ene tovarne vhodna surovina za drugo.

»Svet še nikoli ni bil tako povezan, kot je danes. Vidno globaliziran in nevidno prepleten. To je po eni strani ovira, da bi se lotili krožnega modela gospodarstva, ki bi bil edini do okolja prijazen ekonomski model. Kako, na primer, naj bo neki avtomobil ali kakšen drug kompleksnejši izdelek narejen zeleno, če ga po delčkih proizvajajo po vsem svetu, še zlasti tam, kjer je poceni delovna sila? Tam, kjer je delo ceneno, tudi narava običajno nima nobene cene. Tudi zelene države, kot je na primer Norveška, svojo ekološkost in kakovost življenja plačujejo z izvozom nafte in plina,« pravi Kajfeževa.

Upanje sicer obstaja, tudi zaradi povezanosti. »Možnost je, da se svet hitro spremeni, in to v pravo smer. Sliši se utopično, saj se ta hip globalni igralci, kot so ZDA in Rusija, prej oddaljujejo, kot zbližujejo, tretjina sveta pa je tako rekoč na pragu svetovne vojne. Vendar je znanja, tako tehnološkega kot družboslovnega, vsak hip vse več. Včasih prav krizni časi prinesejo preboje in boljše čase. Tudi za okolje,« dodaja klimatologinja.

Pexels

Manj stroga zakonodaja

Lani je ministrstvo za okolje in prostor v vladno obravnavo poslalo več zakonov, uredb in drugega gradiva, pripomb nevladnih organizacij in javnosti pa ni upoštevalo. Prenos evropskih direktiv v več primerih prinaša bolj ohlapne omejitve, kot jih je imela slovenska zakonodaja prej. Tako po spremembah zakona o varstvu okolja okoljevarstveno dovoljenje za podjetja ne bo veljalo le deset let, temveč neomejeno. V okoljevarstveni organizaciji Alpe Adria Green so zato ministrico Ireno Majcen postavili na vrh črne liste za preteklo leto. S spremembo zakona je MOP namreč preprečil, da bi se javnost vključila v postopke ponovnega pridobivanja okoljevarstvenega dovoljenja, in tako zaščitil »umazano industrijo«.

100 ali celo 200 evrov bi stala le premogovna škoda vsakega prebivalca Slovenije, vse onesnaževanje zraka, tal in vode pa še nekajkrat več.

Tudi v zakonu o urejanju prostora javnost nima ustrezne teže in nima možnosti odkloniti posege v prostor, ki jih ne želi. Javno korist določajo organi upravljanja, in ne javnost. V osnutku pravilnika o monitoringu stanja tal je bilo razvidno, da želi MOP javnosti preprečiti, da bi lahko enakovredno nastopala pri vrednotenju onesnaženosti tal v postopkih z analizami, ki jih naroči sama, tudi v tujini. V nekaterih državah pa lahko občan prinese v analizo vzorce tal v državno ustanovo in brezplačno dobi poročilo o onesnaženosti.

Druge okoljevarstvene organizacije opozarjajo, da je Arso ponovno odločal o okoljevarstvenem dovoljenju za postavitev naprave za čiščenje zemeljskega plina in ločevanje nafte na polju v Petišovcih in odločil, da okoljevarstveno dovoljenje sploh ni potrebno. »To je trend, ki ga je v nedavnem intervjuju za Sobotno prilogo Dela nazorno ilustriral minister za gospodarstvo, ko je okoljsko ozaveščene prebivalke in prebivalce, iniciative ter aktivistke in aktiviste razglasil za ekoteroriste,« pravijo okoljevarstveniki.

Kako se razvijajo družbe

V Talumu so emisije toplogrednih plinov od leta 2000 do 2015 zmanjšali za polovico, od leta 1986 pa za več kot 90 odstotkov. »Proizvodnja aluminija v elektrolizni hali C sodi med deset odstotkov najučinkovitejših naprav v EU glede na izpust toplogrednih plinov. Leta 2015 smo v ozračje skupaj z razpršenimi emisijami izpustili približno 0,8 kilograma prahu na tono aluminijskih proizvodov, kar je približno 96 odstotkov manj kot leta 2000,« pravijo v Talumu, največjem porabniku elektrike v Sloveniji.

Pexels

»Vse bolj stopamo na pot trajnostnega razvoja, ki temelji na reciklaži in smotrni porabi energentov. Pretaljevanje odpadnega aluminija zajema že 40 odstotkov (40.000 ton) naše proizvodnje. Tako skrbimo za manjšo porabo električne energije in vračanje aluminija v krog porabe brez izgube kakovosti. Smo najučinkovitejši na svetu po tokovnem izkoristku pri elektroliznem postopku za proizvodnjo aluminija in drugi po varčnosti pri porabi električne energije na tono proizvedenega aluminija glede na tehnologijo AP 18. Z zaprtim hladilnim sistemom smo zmanjšali porabo sveže vode za več kot 90 odstotkov,« še pojasnjujejo v Talumu, kjer se ravnajo po prvem okoljskem certifikatu, ki so ga dobili leta 2001.

Po podatkih Arsa je Talum s prenehanjem uporabe heksaklorbenzena pripomogel, da so se emisije te spojine v Sloveniji zmanjšale za več kot 90 odstotkov, kar samo kaže, kako velika proizvodnja je to. Na leto z elektrolizo proizvedejo 84.000 ton aluminija.

Na vprašanje, koliko so za uspešnost na trgu po utežeh pomembni cena izdelka, njegova kakovost, inovativnost in prijaznost do okolja, v Talumu odgovarjajo, da proizvajajo izdelke za različne namene in področja, kjer na uspešnost vplivajo številni dejavniki. Cena izdelka je pri večini kupcev na prvem mestu, kakovost je samoumevna in mora biti primerljiva s konkurenco. »Prijaznost do okolja in inovativnost sta del naše dolgoročne strategije in ju uresničujemo z uvajanjem najsodobnejših tehnologij in razvijanjem rešitev po meri naročnikov,« pravijo v Talumu.

Poslovne odločitve Gorenja, da bo aluminijaste okvirje za ponyje proizvajalo na Kitajskem, v Talumu ne komentirajo. Tudi sicer je slovenski trg majhen, na njem ostane le malce več kot 20 odstotkov proizvodnje Taluma, drugo izvozijo.

Pexels

Pot za obnovljive vire

»Enakomerno napajanje proizvodnih naprav je pomembno zlasti za energijsko učinkovitost; bolj ko je napajanje enakomerno, manjša je poraba energije na enoto izdelka, kar velja tudi za druge industrijske panoge in porabnike. Povečevanje deleža obnovljivih virov in uvajanje prvin pametnih omrežij sta že prisotni in ne bosta imeli bistvenega vpliva na kakovost izdelkov. Pomembno pa je, da se cena električne energije v tem prehodu za industrijo ne poviša,« pravijo v Talumu.