Kako Brazilce navdušiti za kopalke iz starih ribiških mrež

Zato si Beatriz Luz iz organizacije Exchange 4 Change Brazil prizadeva, da bi dobile novo obliko. navdihnila jo je zgodba podjetja Aquafil, ki najlonske ribiške mreže reciklira in iz njih naredi retromaterial za najlon – kaprolaktam. Upa, da bo sčasoma Brazilija znana tudi kot država, kjer lahko kupiš bikinke ali nogometne drese iz recikliranih ribiških mrež.

Brazilija ima eno najdaljših obal na svetu – meri kar 7491 kilometrov. In ima živo ribiško industrijo. Z ribolovom se še vedno preživlja dobršen del ljudi, Beatriz Luz, vodja in ustanoviteljica organizacije Exchange 4 Change Brazil, oriše življenje v državi, ki slovi po plažah, lepoticah v bikiniju in nogometu. Slovi pa tudi po uporabi plastike – od lončkov za kavo do plastičnih prtičkov. In ti poleg vsega drugega pogosto končajo v morju.

»Naše morje je izredno onesnaženo,« poudarja Luzova. »Poleg plastike ga onesnažujejo ribiči, ki odslužene mreže večinoma pustijo v morju.« Koliko jih je, ne ve nihče, pravi sogovornica. »Ljudje so presenečeni, da so ribiške mreže v morju. Šele ko vidijo v mrežo ujetega delfina ali kita, ki ga je naplavilo na obalo, se za trenutek zamislijo. A ti prizori so na brazilski obali vse pogostejši. Pa tudi globalno. Zato zdaj intenzivno izobražujemo ljudi o pomenu novega poslovnega modela, ki bi zadovoljil ljudi in okolje.« Luzova si namreč srčno želi, da bi ribiške mreže izbezali iz morskih globin in jim v obliki sekundarnih proizvodov vdahnili novo življenje.

Shutterstock

V boj pozivajo modno industrijo

Odvržene ribiške mreže so postale svetovna težava. Po poročilu Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo ter Programa Združenih narodov za okolje je v morjih po svetu okoli 640.000 ton zavrženih ribiških mrež, to je kar deset odstotkov vseh odpadkov v oceanih. V ožini Puget Sound, ki se razteza ob severni obali ameriške zvezne države Washington, so v morje odvržene mreže usodne za več kot pol milijona morskih bitij na leto.

Beatriz Luz, Exchange 4 Change Brazil: V Braziliji so ljudje presenečeni, da so ribiške mreže v morju. Šele ko vidijo v mrežo ujetega delfina, ki ga je naplavilo na obalo, se za trenutek zamislijo.

Pred 50 ali 60 leti so bile ribiške mreže narejene iz biološko razgradljivih materialov, najpogosteje iz konoplje in bombaža. Z vzponom sintetičnih vlaken pa so postale trdožive in lahko v morju preživijo tudi več sto let, razlaga Luzova, ki je vrsto let delala v industriji plastike, zadnja leta pa se ukvarja z biopolimeri. K boju za čistejše morje je niso prepričala le ugasla življenja morskih bitij, pravi: »Ko začneš brati študije, razumeti informacije in kaj vse onesnaževanje morja s plastiko in ribiškimi mrežami naredi temu ekosistemu, je grozljivo. Te odpadke, ko so enkrat v morju, je težko odstraniti, zato bi morali spremeniti proizvodni proces in ustvariti gospodarstvo, ki ne proizvaja odpadkov ter ne onesnažuje rek in morij.« Luzova je težave in negativne posledice v morje odvrženih ribiških mrež začela intenzivno obravnavati v sklopu projekta Exchange 4 Change Brazil. Tudi zato, ker z naraščanjem prebivalstva naraščajo količine odpadkov. Po zadnjih podatkih iz leta 2015 je v enem letu prebivalstvo zraslo za 0,9 odstotka, količina odpadkov pa se je povečala za 2,9 odstotka. Brazilija je po površini štiristokrat večja od Slovenije in ima stokrat več prebivalcev. Vsako povečanje onesnaževanja je katastrofalno in znak za preplah, pravi Luzova: »Brazilija kljub večanju količine odpadkov ne vlaga v upravljanje z njimi. Imamo ogromno odpadkov, zelo malo jih recikliramo in veliko jih konča v morju, rekah in na obali. Odpadke pogosto kar odlagamo vsepovsod. Zato se trudimo ozavestiti ljudi, oblikovalce, industrijo, da je treba reciklirati. Privzgojiti jim bo treba kulturo recikliranja. Toda Brazilci bodo to dojeli le, če bo z nami v boju tudi modna industrija.«

Shutterstock

Industrija se odlično odziva na Aquafilov najlon

Ko govori o modni industriji, s katero že sodeluje, ima v mislih podjetje Aquafil, ki ribiške mreže spreminja v najlon. Mreže z vsega sveta, od Hongkona, Indonezije, ZDA, Turčije, Norveške, Španije, zberejo v skladišču v Ajdovščini, kjer jih, kot nam je pojasnil generalni direktor Aquafila SLO Edi Kraus, mehansko obdelajo, torej očistijo in zmeljejo, in nato pošljejo v ljubljanski obrat, kjer jih po posebnem postopku predelajo v osnovno surovino poliamida 6 (najlon), imenovano kaprolaktam.

Edi Kraus, Aquafil Slo: Če rečemo, da iz starih ribiških mrež izdelujemo kopalke, je to zelo poenostavljena razlaga procesa izdelave econyla, vendar zajame bistvo naše tehnološke inovacije.

»Iz nje lahko spet pridobimo polimer poliamid 6, ki ga uporabimo za proizvodnjo preje za tekstil oziroma nitke za tekstilne talne obloge,« razlaga Kraus. V Aquafilu poleg 3500 ton ribiških mrež v econyl na leto predelajo tudi 3500 ton nitk iz preprog in 7000 ton razne odpadne plastike. Iz teh surovin Aquafil izdeluje nitko za uporabo v tekstilni industriji pod blagovno znamko econyl. Izdelana je iz popolnoma recikliranega poliamida, uporablja pa se zlasti v avtomobilski industriji ter za različne namene v tekstilni, tudi za izdelavo kopalk, trenirk in športnih pripomočkov. »Če rečemo, da iz starih ribiških mrež izdelujemo kopalke, je to zelo poenostavljena razlaga procesa izdelave econyla, vendar zajame bistvo naše tehnološke inovacije,« pojasnjuje Kraus.

»Lepo bi bilo, če bi lahko to posnemali, kot to počnejo v Indoneziji, in sodelovali z Aquafilom, ki z edinstveno tehnologijo procesira ribiške mreže v nov proizvod. Super bi bilo, če bi se lahko Brazilija promovirala z bikinkami iz ribiških mrež ali pa da bi iz mrež delali nogometne drese,« razmišlja Luzova, ki se je tudi sestala s predstavniki Aquafila. Kraus pravi, da je veliko zanimanja za sodelovanje, vendar se vseh želja ne da uresničiti. Aquafil za predelavo potrebuje 3500 ton ribiških mrež na leto, Brazilija pa bi lahko po nekaterih ocenah za zdaj zbrala le 30 ton, kar je nedvomno premalo za odprtje obrata v Braziliji. »Investicija v tak obrat stane okoli 30 milijonov evrov.

Če bi tam predelali le 30 ton mrež na leto, se račun ne izide,« opozarja Kraus in dodaja, da je vse več povpraševanja po sodelovanju in da se na proizvod odlično odziva tudi industrija. »Prodamo vse, kar naredimo,« razlaga sogovornik. Veliko po njihovih proizvodih povprašuje avtomobilska industrija, kjer je smernica čim več recikliranih materialov. »Če bi lahko naredili še več, bi bila prodaja še večja,« razmišlja. A so omejeni z uvoznimi kvotami materialov ali odpadkov, pa tudi obrat ima omejitve, koliko snovi lahko predela. »Če bi hoteli oskrbeti vse željne kupce, bi morali povečati obrat. To pomeni novo investicijo in dodaten razvoj,« pravi Kraus in dodaja, da si za to tudi prizadevajo. V Sloveniji se bodo širili, ko bodo dobili potrebno dovoljenje, za zdaj pa se ukvarjajo z investicijo na drugi strani Atlantika.

Shutterstock

Brez denarne spodbude obsojeni na neuspeh

V Braziliji bo Luzova za zdaj morala najti drugačno rešitev za ponovno uporabo zavrženih ribiških mrež (in plastike). A pot do pravega krožnega gospodarstva, priznava sogovornica, je še dolga: »Krožno gospodarstvo je v Braziliji v povojih. Šele začeli smo se pogovarjati o tem. Težava je tudi, da se znotraj iste industrije o vsem pogovarjamo ločeno.« Poleg tega bodo morali o tem, da je pametno pobirati ribiške mreže iz morja, prepričati ribiče in ribiške skupnosti. »Razprava o tem bo zanimiva. Predvsem ker jim skušamo približati nov poslovni model. V Braziliji je tako, da vsakdo želi nekaj zase, zato moramo ribičem tudi nekaj ponuditi. To, da bodo zaradi onesnaževanja morja ob vsakdanji kruh ali da jih bo izrinila ribja industrija, ni dovolj močan argument. Potrebujemo denarno spodbudo. Pa tudi na pravo podjetje se moramo obrniti, tako, ki ima vpliv na ljudi in družbo,« razlaga in v isti sapi doda, da morajo ljudi in podjetja najprej prevzgojiti:« »Odpadno surovino morajo videti kot dodano vrednost, ne le kot strošek.« Morda bodo ugriznili v kislo jabolko. Morda bodo Brazilci iz svoje odpadne plastike kmalu začeli delati nogometne majice in bikinke.

Kako je Aquafil osvojil svet

Leta 2011 je skupina Aquafil z državno pomočjo odprla obrat Econyl za proizvodnjo umetnih vlaken v ljubljanskem Julonu. Kemijskega recikliranja lastnih tovarniških odpadkov iz proizvodnje polimera in preje so se v Julonu lotili že v 90. letih, večinski lastnik tovarne pa je leta 1995 postala italijanska družba Aquafil. Leta 2007 so recikliranje razširili na odpadke iz drugih vrst industrije, na primer industrije talnih oblog, mehanskih komponent; izdelek so poimenovali econyl 70. Za vse te odpadke je bil bistven en pogoj: čim večja vsebnost poliamida 6. V podjetju so takrat zaposlili dva menedžerja, katerih naloga je bila iskati primerne odpadke. Eni teh so odpadne ribiške mreže. Aquafil je tudi eden od pobudnikov iniciative Healthy Seas, za zbiranje odpadkov (ribiških mrež) iz morij in oceanov. Danes ima 15 proizvodnih obratov na treh celinah: v Evropi (pet v Italiji, štiri v Sloveniji, po enega v Nemčiji, na Škotskem in Hrvaškem), v ZDA (Georgia) in Aziji (Kitajska in Tajska). »Pri izdelavi nitke za tekstil smo kot skupina vodilni v Evropi ter tretji ali četrti na svetu,« je dejal Kraus, ki je dodal, da njihovo podjetje Aquafil z energetskimi presežki skrbi za ogrevanje vode tudi denimo v Atlantisu v BTC.