Domov Trendi 29. September 2018.

Navade uspešnih ljudi: Barbara Hieng Samobor, MGL

barbara hieng samobor
© Jože Suhadolnik
Diplomirana radijska in gledališka režiserka je prevzela mesto ravnateljice in umetniške vodje Mestnega gledališča ljubljanskega pred dobrimi desetimi leti. Pred tem je kot režiserka delala v raznih slovenskih gledališčih, nekaj let je vodila Lutkovno gledališče Ljubljana, ki se je pod njenim vodstvom precej izboljšalo. Leta 2007 se je odločila za prestop v drugo največje slovensko gledališče, ki ga na dnevni ravni med sezono obišče od 400 do 500 gledalcev.

Poročena je z igralcem Igorjem Samoborjem, ki je od leta 2013 ravnatelj največjega slovenskega gledališča SNG Drama Ljubljana.

Kako začnete jutra?

Jutra delovnih dni se prično z budilko. Na hitro potelovadim, se umijem, uredim, zajtrkujem. Pri zajtrku berem časopis. Rada imam mir, zato vstajam zgodaj. Raje sem neprespana kot v hektiki.

Kako je videti vaš vsakdan v službi?

Dopoldneve preživljam v upravi. Na voljo sem kolegom in oni so na voljo meni. Med letom opravim na stotine delovnih pogovorov z notranjimi in zunanjimi sodelavci – zadnji so predvsem režiserji, prevajalci, dramatiki ... Proti večeru se ponavadi vrnem v gledališče. Včasih spremljam vajo, spet drugič predstavo, odgovorim na zastale maile etc. Berem večinoma doma. Moje delo vključuje razmeroma veliko družabnosti, zato mi samotne ure nočnega branja čisto prav pridejo ... Umirijo motor.

Koliko časa na dan delate?

Deset do dvanajst ur, včasih tudi več. Naše delo je kampanjsko.

Najljubša napisana gledališka igra?

Če se že moram odločiti za eno samo: naj bo Peer Gynt.

Kaj je po vašem mnenju vloga gledališča v javnosti?

Gledališče je čisto poseben fenomen. Ima moč in možnost neposrednega vplivanja.

Nič kaj dosti drugačna, kot je bila nekoč. In kot bo v bodoče. Gledališče je čisto poseben fenomen. Ima moč in možnost neposrednega vplivanja. Je ena najbolj skrivnostnih in obenem, paradoksalno, najbolj konkretnih umetnosti. Mene osebno pri gledališkem dogodku najbolj prevzame njegova neposrednost.

Kaj bi se lahko poslovneži naučili od gledališčnikov?

Hm. Morda tistega, kar je skrito že v knjigi Mali princ. Da je namreč »bistvo očem nevidno« ...

Kako se izpopolnjujete v poslu?

Najbolj me izpopolnjuje timsko delo. Ljudje me navdihujejo. Drugače pa: gledam, poslušam, berem, pišem, razmišljam ....

Katere menedžerske veščine pri sebi bi radi še izbrusili?

Uf! Vse. Prav vse. Ves čas se učimo. In kadar ne napredujemo – nazadujemo.

Kako se gledališče odreže kot posel?

To vaše vprašanje vodi na precej spolzek teren. Kar priznajva si namreč: dober okus in občutek za mero nista glavni vrlini našega časa ... In velikokrat se zgodi, da blagajno polni izdelek, ki umetniško ni ravno za vzor. In obratno. Največje veselje in poslovno zmagoslavje pomeni spoj obojega: kvalitete in priljubljenosti. Tudi to se zgodi. K sreči še kar pogosto.

Bodo ljudi kdaj zabavali roboti in druge kreacije četrte industrijske revolucije ali bo gledališče ostalo surovo, človeško, takšno, kot je?

Če imate v mislih proizvod ali »rešitev«, ki bi nadomestila živega, prisotnega igralca ... potem menim, da to ni mogoče oziroma ne bi bilo smiselno. Igralec je pogoj. Govoriva seveda o dramskem gledališču.

Katera osebnost iz zgodovine bi radi postali za en dan?

Pa reciva Marija Terezija. Za en dan seveda. Bila je močna in uspešna.

Kako skrbite za svoj videz in zdravje?

Rada spim. Rada hodim po naravi. Rada se umivam. Rada plavam. Rada imam savno. Vsaj za eno uro na dan popolnoma »izprežem«. Ne maram pa telovadbe ... Toliko o telesu. Kar se pa tiče notranjega miru in sreče: ju v celoti črpam iz svoje družine.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.