Domov Trendi 14. December 2018.

Psihološki profil Slovenije: Kot bi se pes po dolgem času strgal z verige …

pes žival narava
© Shutterstock
Nismo strategi, le dobri izvajalci ...

Kaj lahko vsak posameznik prispeva za bolj kakovostno doživljanje samega sebe, celotne družbe in s tem dobrobit Slovenije? Psihološki vtis o naši državi je namreč podoben stanju, ko se pes po dolgem času strga z verige. 


Tako kot na ravni podjetji velja, da v določeni fazi rasti potrebujejo vizionarje, v drugi odločevalce oziroma raziskovalce in nato izvajalce, ki so za rast podjetja v njegovih fazah razvoja potrebni, velja enako za razvoj države. Če pogledamo, kakšen je psihološki profil v določeni državi, po mnenju Primoža Klemna, filozofa in psihologa, soustanovitelja kadrovske agencije Profil, ki ima več kot 30-letno prakso dela z ljudmi, za Slovenijo velja, da ima celo vrsto izjemnih posameznikov z bogatimi znanji in nizom pozitivnih lastnosti, a kljub temu je tipičen Slovenec rahlo neodločen in ne prav prepričan vase. Kot tak povprečen Slovenec ni dober odločevalec in vizionar, je pa zelo dober izvajalec, ki potrditev o tem, ali je dober ali slab, išče zunaj sebe. Glede na to, da je naša država v primerjavi z zahodnoevropskimi narodi še v dokaj zgodnji fazi razvoja, je to za razvoj družbe in države velika pomanjkljivost.

živali narava | Author: Shutterstock Shutterstock

Potrditev smo dolgo iskali pri gospodarju

Ker smo do osamosvojitve države svoje odločitve vedno preverjali pri gospodarjih, ki so videli celotno sliko razvoja, imamo zdaj pomanjkanje na področju strateškega odločanja. »Vsak gleda zase ali svojo skupino, in ne za vse skupaj. To je lahko vzrok za kopiranje tujih praks na mnogih področjih, ki pa v našem okolju mnogokrat ne dosegajo istih učinkov kot v matičnem okolju,« pojasnjuje sogovornik. Dejstvo, da zelo dobro izdelujemo po naročilu in izvajamo naloge, se izraža v gospodarski strukturi, saj izdelujemo več sestavnih delov za vgradnjo kot pa svojih lastnih končnih proizvodov,« dodaja.
Naše ozemlje je bilo vedno stičišče italijanskega, germanskega in balkanskega sveta. Dolgo obdobje smo spadali pod Ilirske province, Avstro-Ogrsko, državo SHS in nato Jugoslavijo. »Ker je naloga politike, kot pravi že Aristotel v knjigi Politika, iz teritorija in naroda na njem izvleči in narediti najboljše mogoče, so to izvajali tudi tuji gospodarji na naših tleh. Dajali so nam naloge, mi pa smo iskali potrditev v pohvali. Psihoanalitično gledano smo vedno tudi tekmovali z gospodarjem, tako kot mora sin v nekem obdobju v določeni stvari premagati očeta. To je iz naroda vleklo vidne pozitivne kompetence, kot so delavnost, pridnost, odgovornost, pa tudi trmo, odpor in obrambno pozicijo posameznika proti sistemu. Iz tega izvira tipična vzgoja in potem mentaliteta, recimo 'hodi v šolo, pa boš dobil dobro službo', namesto 'hodi v šolo, da boš znal razmišljati z lastno glavo'.«

Pod ledeno goro pa ...

Če pogledamo na psihološki profil kot na ledeno goro, pravi Klemen, so bile te lastnosti, torej pridnost in ubogljivost na vrhu, spodaj pa so bile lastnosti, o katerih govorijo narodni pregovori – pohlep in zavist, ki so bili skriti pod vidnim površjem. Tudi v preteklih časih so bile slabše lastnosti, kakršne so pohlep, zavist, egoizem, vendar so bile bolj pod površjem. Danes bi lahko rekli, da politika zadnjih petnajst let vleče z ljudi več teh slabših lastnosti, ki so bile prej skrite, obenem pa nastaja vtis, kot da so tiste, ki so pozitivnejše, manj pomembne,« meni Klemen.
Po vsem tem dolgem obdobju, v katerem smo bili del večjih političnih enot, pa se to ni avtomatično prekinilo z osamosvojitvijo, kot bi morda kdo napak sklepal. »Vedno smo morali ubogati, imeli smo okvir, znotraj katerega smo delovali, po osamosvojitvi pa tega okvirja ni bilo več, kar naenkrat smo lahko počeli karkoli, ne da bi nas kdo nadzoroval in tepel po prstih, če nismo bili pridni ali nam dal kljukico v nasprotnem primeru. Ko smo postali lastna država, je občutek tak, kot da smo se strgali iz verige. Ni bil več Pariz, Dunaj ali Beograd tisti, kjer iščeš za navodila in potrditve, ampak si sam sebi merilo, če merila imaš. Očitno je, da jih nismo imeli, in začeli smo početi vse, kar so počeli tudi drugi na Balkanu. Nismo pa se zavedali, da s tem škodujemo zdaj samim sebi. Pod tujo oblastjo bi z nepravilnostmi in goljufijami, krajami, škodovali tujemu gospodarju, pa si tega nismo upali, zdaj, ko ga ni več, si pa upamo, čeprav škodujemo samim sebi.« To narodovo lastnost so po besedah sogovornika pokazali že sami osamosvojitelji, ko so bile ugotovljene nepravilnosti pri prodaji orožja in nabavi plovil in za to niso bili sankcionirani. »Na neki način se je s tem začela odprta sezona lova.«

Dvojna merila

Kar je prav in narobe, je v Sloveniji po mnenju Klemena »elastično kot žvečilni gumi.«

Simptom tega, da ne prenesemo boljših, se vidi tudi pri zaposlovanju in oblikovanju timov. Zelo redko zaposlimo ali vključimo bolj sposobnega od sebe. Iz tega izvira negativna selekcija.

Veljajo dvojna merila, za enega nekaj velja, za drugega ne. Če nekdo državi dolguje 150 evrov, mu lahko vzamejo hišo, če dolguje 100.000 evrov, pa ne. Razloge lahko iščemo v zgodovini, lahko so posledica katolicizma, kjer se je prodajalo cerkvene službe in kupovalo odpustke za grehe. Kljub temu, da se je po vojnah med protestanti, ki so se razširili na sever Evrope, in katoliki, ki so ostali na jugu, katolicizem reformiral, je to ostalo v genomu ljudi. »Če se poznava, ti bom naredil uslugo. Po tem pa ti meni in tako naprej. To je naš DNK. Že v egalitarni socialistični partijski družbi, kjer so bile elite in privilegiji manjši, se je to dogajalo. Zakaj bi čakali v vrsti pri zdravniku, če pa vaša teta dela pri njem ali pa ste sin direktorja bolnišnice?,« se retorično sprašuje sogovornik.
Kljub temu, da močno zagovarjamo egalitarizem in smo tudi ena bolj egalitarnih družb, pa nimamo težav z izkoriščanjem zvez za lastne koristi in izboljšanje lastnega stanja, s čimer smo si morda na prvi pogled močno kontradiktorni. A kot poudarja Klemen, je kontradiktornost le v logičnem smislu, v emocionalnem pa ne; človek, ki bi rad godil, pa deluje na emotivni, ne na vzročno-posledični podlagi. To poteka nekako v smislu: 'Ker čutim, da si mi blizu, ti bom naredil uslugo.'
Čeprav je prva usluga, ki jo s položajem lahko narediš, zagotovo narejena zato, 'ker si mi drag in blizu', pa tipičen Slovenec začne v tem iskati večje prednosti. »Ko enkrat naredim uslugo za vašega prijatelja, ki ga sploh ne poznam, se na tak način počasi obrne vrednostni sistem, ko začnemo ali bi morali začeti govoriti o korupciji. Imamo znan pregovor: Tisto, kar je zastonj, je na koncu najdražje.«

ledena gora | Author: Shutterstock Shutterstock

Zrušimo vse stopnice

Problem, ki se je pojavil v samostojni državi, je bil tudi ta, nadaljuje sogovornik, da nismo imeli družbenega sloja, ki je bolj sposoben in ima več premoženja. »To, včasih imenovano domačo aristokracijo, smo v preteklosti iztrebili, saj nismo marali nikogar, ki je bil nadpovprečen, ki je izstopal, imeli smo tuje gospodarje in svojih nismo potrebovali, zato smo vsem tem tudi zaradi preteklega družbenega sistema pobrali vse premoženje. Kasneje nam je ta sloj pri osamosvajanju manjkal. Ključne pozicije v novi ureditvi so zasedli zelo povprečno, če ne podpovprečno situirani ljudje, ki pa so imeli zaradi tega v mislih nekaj drugega, kot bi morali imeti za vodenje države. Redko kdo v politiki je imel pred tem dobro plačo, lastno hišo in vikend. Politika s takimi ljudmi ne more vzpostaviti lastnega principa. Vsakdo, ki je kaj vodil, se mu je to moralo izplačati. Če danes pogledamo te politike, vidimo, da je marsikdo zelo obogatel v tem času. Ker večina politikov gleda v prihodnost le v dolžini enega mandata, temu rečemo politikantstvo. To je vodenje projektov in urejanje zadev zato in dokler imam od tega tudi jaz koristi, politika pa je nekaj, kar je dobro za čim večje število ljudi na dolgi rok, torej za deset ali dvajset let naprej.«
Klemen pravi, da je tako, kot da ne hodimo po stopnišču. »Ob menjavi vlade ne gremo v naslednje nadstropje, ampak ga zrušimo in gradimo novega. Tako izgubljamo primerjalno prednost pred deželami, s katerimi smo se nekoč primerjali in bili v večini parametrov boljši od njih: Hrvaško, Češko in Poljsko. Bistvene prednosti pred njimi nimamo več, tista, ki pa je, pa izvira bolj iz preteklega dela kot iz sedanjega.«
Iz pridobitnega vedenja, h kateremu je nagnjen povprečen Slovence, pa lahko razberemo še eno psihološko značilnost. »Ker gledamo le na lastne parcialne kratkoročne interese, smo zato slabši v sodelovanju.« Simptom tega, da ne prenesemo boljših, pa se vidi tudi pri zaposlovanju in oblikovanju timov. Zelo redko zaposlimo ali vključimo bolj sposobnega od sebe, iz česar izvira negativna selekcija. Delno lahko tako tolmačimo tudi mačehovski odnos do tistih, ki so se izobraževali zunaj Slovenije. Mnogi narodi, v bližini, na primer, Srbi, so v zgodovini sistematično izobraževali svoje kadre na zahodu in jih potem vračali domov, enako vse arabske države. Vsi se zavedajo, da potrebujejo najboljše znanje, mi pa za nadpovprečne ljudi ne znamo ustrezno poskrbeti.

Vse izhaja iz primarne vzgoje

Toda, ali je narodovo kolektivno zavest mogoče spremeniti in kako? Po mnenju Primoža Klemena se to s sistematičnimi ukrepi ne da storiti hitro. Samopodoba, ki jo človek in nato iz tega narod gradi, izhaja iz družine.

Če se poznava, ti bom naredil uslugo. Po tem pa ti meni in tako naprej. To je naš DNK.

»Če je človek prepričan vase, pozna svoje sposobnosti in lastne meje, potem ni velikega razkoraka med tem, kar dejansko je in kar si postavlja za cilje. Čeprav si je vedno dobro postavljati nekoliko višje cilje, pa je ta razkorak pri marsikom prevelik. Naša samopodoba ni realna in ker ni realna, nismo prepričani vase. Človek, ki ima zdravo samozavest, se zlepa ne počuti ogroženega, tudi če se sogovornik ne strinja z njegovimi postavkami.
To je subverzivno. Drugače mislečih ne slišimo in ne znamo poslušati, ne znamo se od drugih učiti, znamo le nasprotovati. Tudi to se izrazi na delovnih mestih, kjer vodje poleg manj sposobnih od njih zaposlujejo in sodelujejo le z enako mislečimi posamezniki. Ljudje v Sloveniji se pretežno družijo in sodelujejo le z enako mislečimi, tako se ustvarjajo elite in klike, zasebne združbe, ki drugače misleče upoštevajo le tam, kjer jim to mogoče pride prav. Imamo popolnoma polarizirano politiko, ki se stalno obtožuje, brez pozitivne komunikacije, ki bi imela cilj razreševati probleme. »Morali bi govoriti o dejstvih in kako bomo popravili napake. Pri nas govorimo o dejstvih, potem pa krivca iščemo v vladi, vlada pa reče, da je kriva prejšnja vlada in da pač niso morali storiti drugače. Tako funkcionirajo tudi uprave podjetji, kjer vsaj pri državnih skoraj praviloma vsaka nova uprava toži prejšnjo upravo.«
Takrat ko vsakodnevna medsebojna komunikacija teče o tem, kdo ima prav in kdo narobe, je jasno, da nihče ne zna prevzeti odgovornosti, z obtoževanji pa krepi le ego. »Ne posluša, kar mu druga stran reče, to gre skozi eno uho noter, skozi drugo pa ven. Kljub temu, da ima odlične intelektualne sposobnosti, je tak človek lahko uspešen in odličen le, če deluje sam ali v skupini, ki jo vodi izključno po svoje, to imenujemo obrtniška logika. Je trmast, dolgoprogaš, a če mora sodelovati širše, na določeni ravni odpove, ker ne zna in se počuti ogroženega. Tak tip človeka se, takoj ko se kdo ne strinja s tem, kar misli on, počuti osebno napadenega. Običajno si tudi misli 'boš ti že videl', in čaka na pravo priložnost, da porcijo vrne tistemu, ki misli drugače.«

otrok otroci mladi | Author: Reuters Reuters

Kako prevzeti odgovornost za napake?

Kot že rečeno, pa se vrednote in samo doživljanje ponotranji v zgodnji fazi otrokovega razvoja. Dober primer je razbit kozarec. »Ko otrok razbije kozarec, ga slovenski starši običajno obtožijo škode in ga grajajo. Otrok s tem razvije občutek krivde za napake, in ko bo naslednjič razbil kozarec, se normalno ne bo želel spopasti s to krivdo, ampak bo raje črepinje pometel pod preprogo. Prava reakcija je, da brez panike in obtoževanja, da je nekaj naredil narobe, otroku pokažemo, da ima to posledice. Prijazno ga primemo za roko in ga odvedemo po smetišnico, da skupaj z nami to pospravi. S tem vidi, da razbit kozarec ni nič hudega, ima pa posledico, ki jo je treba popraviti. Ob tem, ko je popravil napako, lahko človeka pohvalimo in tako celo doživi zadovoljstvo. Pomembno je, da smo pregledni. 'Ja, jaz sem razbil in jaz bom zdaj to popravil.' Kar se Janezek nauči, to Janez zna.« Ker je občutek krivde težko nositi, je razbit kozarec tudi kasneje v življenju model delovanja. Če prenesemo to na politiko in gospodarstvo, kažemo s prstom drug na drugega, nihče pa noče prevzeti odgovornosti.
Tako je naša mlada družba lahko na trenutke videti kot skupina pubertetnikov, ki se je strgala z verige nekdanjih gospodarjev, nič ne posluša in misli, da ima v vsem prav in tudi vse zna. »V skupini pa imajo različna prepričanja in vsak z njimi vleče v svojo smer, s čimer le izgubljamo. Reka življenja jih nosi, nimajo vizije in ciljev, ki vodijo do uresničevanja te vizije.«

Naučiti se moramo spoštovati drugo mnenje

Šolski sistem mora iskati znanje in pripraviti človeka na razmišljanje z lastno glavo in iskanje rešitev tudi zunaj znanih okvirov. Sedanji sistem preveč obremenjuje s faktografijo, s čimer išče neznanje namesto znanja.

Pod tujo oblastjo bi z nepravilnostmi, goljufijami in krajami, škodovali tujemu gospodarju, pa si tega nismo upali, zdaj, ko tega ni več, si pa upamo, čeprav škodujemo samim sebi.

»Tako se do krovnih povezav in celostnega razumevanja, torej videnja celotne slike, dokopljejo le izjeme, morala pa bi se večina. Le takšna oseba lahko prisluhne in tudi spoštuje mnenje drugače mislečega, še več, išče lahko skupne rešitve. Ko je dopuščeno imeti drugačno mnenje brez zaničevanja osebe, ki misli drugače, s tem ohranimo dostojanstvo obeh oseb in nastopi možnost za pozitiven razvoj in pravo sodelovanje. »Sodelovanje je Homo sapiensa dvignilo nad druge človečnjake in je tudi danes ključno za napredovanje in uspeh. Sistem vrednot mora imeti na prvem mestu skupno dobro, ne osebno korist, kot se dogaja danes, ko posameznik ali interesna skupina uniči podjetje za pridobitev osebne koristi.
O tem vam bo vsakdo znal povedati kakšno zgodbo, pravi sogovornik. »Slovenci znamo zelo dobro povedati, kaj je prav, ne znamo pa tega potrjevati z ustreznim delovanjem. Vrednote se ne izkazujejo z besedami, ampak z vedenjem in dejanji. V upravljanju države in podjetji se znamo držati pravil in zakonov zelo selektivno. V določenem primeru se jih držimo kot pijanec plota, v drugem pa zamižimo na obe očesi. Tisti, ki ukrade klobaso, ga takoj obsodimo, v primerih, ko izginejo milijoni, pa se nam to zdi nerešljivo in gledamo stran, kot da se nič ni zgodilo.«

slovenija zastava | Author: Uroš Hočevar Uroš Hočevar

Postati bolj domoljubni

Vzpostaviti bi bilo potrebno tudi pozitiven, patriotski odnos do slovenskega naroda in Slovenije kot države, je prepričan. »Odnos je lahko kritičen, vendar naj bo tvoren, torej mora biti vsakdo pripravljen prispevati svoj del. Žal smo po osamosvojitvi v borbi, da ne bi v šole vstopil verouk, dajali premalo poudarka domoljubni vzgoji. Potrebno je multidisciplinarno povezovanje kulture, umetnosti, športa, zgodovine in še česa, da se pri posamezniku ustvari ponos, spoštovanje naroda in države in s tem povezan primeren emotiven naboj, zaradi katerega je posameznik željan narediti nekaj za skupno dobro. Mlade generacije imajo do države dokaj anemičen odnos, z izjemo športa.
Za obrat k pozitivnejšem vedenju je potrebno bolj samozavedno življenje. Zavedati se moramo tako svojih prednosti kot pomanjkljivosti. »Najprej se moramo zavedati opisanih napak, ki so morda poenostavljene in pretirane, a vsekakor držijo. Pogosteje se je potrebno tudi vprašati, kaj delamo dobro in kaj slabo, kako to popravimo in kje smo lahko boljši. Na teh osnovah lahko naredimo obračun in tudi načrt za naprej.«
Včasih je novo leto priložnost za obračun, kaj je bilo dobro, kaj slabo in kaj je lahko bolje, naj bo tako tudi ravni Slovenije. Zanjo ni odgovoren le sistem, ampak predvsem vsak posameznik v vsakem trenutku odločanja.

Komentarji 1 Poglejte vse
  • o_corn 10:53 21.december 2018.

    Pravilno si omenil zavist. Zavist je lahko pozitivna in seveda negativna. Pozitivna spodbuja, negativna, če dobi moč, uničuje, onemogoča, ustrahuje in slejkoprej z zločinom opredmeti svoje "poslanstvo" zla. Katera zavist onemogoča temu narodu, da se osvobodi pekla egalitarne miselne koncepcije, ...Prikaži več! je jasno vsakomur, ki je izkusil njene kremplje.

Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.