Domov Trendi 27. Februar 2018.

Od učenja sreče v šolah do uradnikov za srečo v podjetjih

CHO
© Pexels
Izgorelost, depresija, nasilje, zasvojenost, narcizem so le nekatere družbene bolezni, ki so v sodobnem svetu skoraj stalnica. Zaradi njih trpijo tudi mladostniki, ki so zaradi tega vse prej kot srečni. Na nemški šoli v Heidelbergu so se odločili, da bodo temu naredili konec, in že leta 2007 začeli poučevati srečo. Pod vodstvom Inštituta Fritz-Schuberta danes srečo učijo na več kot 100 šolah v Nemčiji, Avstriji in Švici.

Sreča. Koncept, h kateremu vas danes pozivajo na vse mogoče načine. Tudi s študijami. Na univerzi v Illinoisu so ugotovili, da so srečni ljudje bolj družabni, na harvardski poslovni šoli, da so bolj kreativni, na Univerzi Kalifornija, da so usmerjeni v iskanje rešitev, Inštitut Gallup ugotavlja, da so bolj zavzeti, harvardska šola za javno zdravje, da so močnejši in bolj zdravi … S srečo se zadnja leta ukvarjajo tudi podjetja, kot so Virgin, Southwest Airlines, Container Store. Zavedajo se, da so srečni zaposleni ključ do uspešnosti. O sreči učijo tudi v nemških in avstrijskih šolah, saj so srečni mladi tudi uspešnejši. A kako doseči srečo? In ali se res lahko naučimo biti srečni?

(Ne)srečni Nemci

Sreča naj bi bila predvsem subjektivna. Učitelji na nemški srednji šoli pa menijo, da se je lahko tudi naučimo in jo ocenjujemo. Različne študije navajajo, da najsrečnejši ljudje živijo na otoku Vanuata v južnem Pacifiku, v Bangladešu oziroma na Danskem. Nemčija se med prvo peterico po raziskavah ni povzpela še nikoli. Prej so njeni prebivalci znani kot tisti, ki se pritožujejo, še posebej živeči v Berlinu in njegovi okolici. Južnim Nemcem se zdi, da je precej težko zares preseči malodušje Berlinčanov in okoliških prebivalcev. Zato je vsaj malo čudno, da je šola v lepem, slikovitem Heidelbergu postala prva, ki je sprejela izziv, da bi iz Nemcev naredila srečne(jše) ljudi.

Od sob za oddih, namiznega tenisa do »chief happiness officerja«. Naloga zadnjega je analizirati občutke zaposlenih in poskrbeti, da so srečni na delovnem mestu. Prvi uradnik za srečo je že leta 2003 postal Ronald McDonald.

Predmet sreča (Glück po nemško) so na heidelberški šoli Willy-Hellpach-Schule prvič začeli poučevati leta 2007. Vsi učenci ekonomske šole imajo v prvem letniku dve uri »sreče« na teden. Spoznavajo sebe. Praviloma sicer na vprašanja, kdo sem, kaj zmorem in kaj želim, ni težko odgovoriti, a vendar v okviru predmeta sreče izpopolnjujejo socialne kompetence, okrepijo odpornost proti krizam, povečajo učno uspešnost, se naučijo prevzemati odgovornost, začnejo zaupati vase in v druge, znajo pravilno uporabljati in prepoznati vire ter se naučijo orientacijskega in optimističnega razmišljanja. Predmet »sreča« in z njim povezan učni proces je sestavil Ernst Fritz-Schubert, nekdanji direktor šole, ki je napisal tudi knjigo Glück kann man lernen (Sreče se lahko naučimo).

Kakor v življenju, tako pri predmetu

Vzorniki pri uvajanju sreče kot šolskega predmeta so bili prej izjema kot pravilo: šola v bavarskem Kleinstadt Neumarktu je eksperimentirala s predmetom »odraščanje«, zasebna šola Wellington v bližini Londona je uvedla »srečo« kot predmet, tudi nekatere univerze so ponudile predmete iz sreče. Vsi omenjeni pristopi k poučevanju sreče temeljijo na pozitivni psihologiji, česar pa o predmetu sreče v nemškem šolskem okolju ne moremo trditi – vključuje namreč teatralno pedagogiko, športno psihologijo, samopomoč, kar naj bi pripomoglo k boljši samopodobi. Učiteljica sreče na Willy-Hellpach-Schule Andrea Gietzelt je v pogovoru za revijo Sofatutor povedala, da poučevanje sreče temelji na ugotovitvah znanosti pozitivne psihologije v kontekstu nevrologije, sociologije, psihologije in biologije. »To je podlaga za uspešno življenje, ki se ji od devetdesetih let posveča vse več pozornosti,« pravi. Pomembno je, da se pri učenju sreče ne osredotočajo na primanjkljaje, temveč na pozitivno in usmerjeno razmišljanje, iščejo rešitve namesto vdajanja nemoči. V šolskem letu se dijaki prebijejo skozi šest faz: spoznavanje lastnih moči in vrednot, oblikovanje vizij in življenjskih motivov za sebe, sprejemanje realnih odločitev, načrtovanje in potencialne ovire, uresničevanje ciljev ter razmišljanje o uspehu ali neuspehu. »To je tudi cikel, ki ga doživljamo ljudje,« pojasnjuje Gietzelteva. Vsak dijak v procesu odkrije nekaj o sebi; spozna, kaj zmore, kaj si želi, opredeli svoje cilje, nauči se artikulirati potrebe, razvije pozitivno samopodobo … »Če poznamo temelje, imamo dobro odskočno desko, da smo srečni v življenju,« pravi Gietzeltova.

mobitel ljudje otroci telefon | Author: Pixabay Pixabay

Predmet sreče je v omenjeni šoli še vedno le izbirni, saj »ni lahek, zato ga je težko umestiti v obvezni kurikulum«. »Na koncu lekcij učenci predstavijo podrobno dokumentacijo lekcij predmeta,« nam je pojasnil Ernst Fritz-Schubert. »Cilj predmeta sreče je krepitev osebnosti, zaupanja in veselja do življenja ter spodbujanje družbene in osebne odgovornosti. Osebno rast je zato nesmotrno ocenjevati,« je odgovoril na vprašanje, ali na koncu dobijo oceno. Ocen kot takih ni, učenci pa morajo učni proces vseeno dokumentirati. Okoli 60 dijakov, ki se vsako leto odločijo za ta predmet, to ne moti. Tako spoznavajo aristotelski koncept sreče, odnos do telesa in duše, vse skupaj pa aplicirajo tudi na skupnost. Učijo se tudi o družbenih kompetencah, saj s tem gojijo zavedanje o sebi, okolju in družbi. Pri predmetu jim poleg učiteljev občasno pomagajo tudi igralci in sprostitveni terapevti. Kaj je izkupiček? Morda jim gre bolje pri drugih predmetih oziroma na splošno izboljšajo učni uspeh. In četudi na koncu niso bolj srečni, dobijo snov, nad katero se lahko pritožujejo. V desetih letih je predmet idejnega očeta Ernsta Fritz-Schuberta posvojilo več kot 100 šol v Nemčiji, na nekaterih zasebnih šolah pa je postal celo obvezen. Koncept so posvojili tudi v nekaterih avstrijskih šolah.

Odgovorni za srečo v podjetjih

Sobe za oddih. Gugalniki. Miza za namizni tenis. Košarkarski koš. Maserji. Fitnes. Zdrava prehrana. Vse, da bi bili zaposleni na delovnem mestu srečni. Nekateri so šli še dlje in zaposlili osebo »chief happiness officer« (CHO), katere naloga je analizirati občutke zaposlenih in o njih tudi razglabljati. Ronald McDonald, klovn in maskota verige s hitro prehrano McDonalds, je verjetno prvi CHO v ZDA.

Urška Stanovnik, Optiweb: Raziskave kažejo, da so zaposleni najbolj zadovoljni, če imajo priložnost za razvoj.

Ta naziv je dobil leta 2003. CHO je tudi Jenn Lim iz podjetja Delivering Happiness, v Googlu je ta čast pripadla Chade-Meng Tanu, v danskem svetovalnem podjetju WooHoo je CHO Alexander Kjerulf, v francoskem podjetju z oblačili Kiabi pa Christine Jutard. Toda, ali lahko osredotočenost na srečo zaposlenega res naredi srečnejšega? Neka študija pravi, da ne. Da se sreča skriva v vrednotah in namenu podjetja. A četudi se delovna mesta CHO po podjetjih niso razširila kot neukrotljiv požar, so vroča točka razprav. In podjetja se trudijo imeti srečne zaposlene, ugotavlja britanski časnik Guardian. Ugotovili so namreč, da srečni zaposleni dlje časa ostanejo v podjetju. Pa da CHO lahko pripomore k »pozitivni emocionalni kulturi« – posledično se spremeni vedenje ekipe, izboljšajo se finančni kazalniki, ljudje so bolj zadovoljni na delovnem mestu in pogosteje pripravljeni pomagati kolegom. Val se je začel v tujini, a se je uspešno zasidral tudi pri nas.

Zaposleni želijo priložnost za razvoj

Urška Stanovnik je »chief happiness officer« v Optiwebu. A pravi, da je prevod »uradnik za srečo« morda malce ponesrečen: »V delovni organizaciji bi bil primernejši izraz zavzetost.« V luči tega skrbi, da imajo zaposleni izpolnjenih čim več potreb, da lahko delajo, z njimi se pogovarja o željah, ciljih, motivaciji …

Urška Stanovnik | Author: osebni arhiv osebni arhiv

V Optiwebu imajo zaposleni možnost izobraževanj, enkrat na leto tudi v tujini, vsak si sam izbere delovno opremo (računalnik, telefon in drugo), na voljo je vedno hrana – toasti, kava, sveže sadje –, dvakrat na leto imajo team-building, tečaj poslovne angleščine, športne aktivnosti, delo pa opravljajo v copatih. »To se sliši banalno, ampak občutek pri delu v copatih je povsem drugačen,« razlaga Stanovnikova. Kaj kot CHO v resnici počne? Z zaposlenimi se redno pogovarja o željah in pričakovanjih, dvakrat na leto tudi o dosežkih preteklih šestih mesecev in željah za naprej. »To je pomembnejše od kave ali svežega sadja,« opaža sogovornica. Dodaja, da vse raziskave kažejo tudi, da so zaposleni najbolj zadovoljni, če imajo priložnost za razvoj. Spominja se, da je delovno mesto v Optiwebu nastalo spontano: »Naš direktor Miha ima podjetje že osem let in v skrbi za zaposlene je iskal načine, da bi se ti na delovnem mestu čim bolje počutili.« Stanovnikovi, ki je po izobrazbi psihologinja, je bilo novo delovno mesto pisano na kožo, saj rada dela z ljudmi, formalna izobrazba pa ji pride prav tudi pri usklajevanju pričakovanj zaposlenih in delodajalcev. A nikakor ne misli, da lahko takšno funkcijo prevzamejo le psihologi, »ampak nekdo, ki rad dela z ljudmi, ki mu ni težko poslušati, diskutirati, pogledati stvari z drugega zornega kota, predlagati rešitve«.

Tudi v agenciji Madwise imajo CHO. »V prvih sedmih letih se s tem nismo veliko ukvarjali, zadnji dve leti pa postaja ta funkcija zelo pomembna in aktualna,« razlaga Sašo Palčič, direktor agencije Madwise, ki je prevzel vlogo CHO. »Malce smo pretresli stvari,« pravi in skoraj v isti sapi pove primer: »Vsako podjetje ima kadrovsko službo, cilj kadrovikov pa je predvsem zaščititi podjetje. V nasprotju s tem je vloga CHO vsakemu zaposlenemu dati glas, mu omogočiti, da se izrazi.« V Madwisu, kjer so bili osredotočeni na zadovoljstvo strank, so kaj kmalu ugotovili, da imajo lahko srečne stranke le, če imajo srečne zaposlene. »Razmere na trgu dela se izjemno spreminjajo. Kot direktor imam ob sebi zaposlene, kupce in stranke. In pot do srečnega kupca je srečen zaposleni,« je prepričan. Kako zaposlene narediti srečne? »Treba jih je poslušati, se pogovarjati z njimi, najti kader, ki bo dobro funkcioniral s preostalo ekipo. Omogočiti jim je treba okolje, v katerem se bodo dobro počutili, kjer bodo uresničene njihove želje, kjer imajo možnost razvoja in rasti,« odgovarja Palčič. Tako prevzema različne naloge – od nakupa lončnic, ki poživijo pisarno, vodi tedenske sestanke, kdaj speče pecivo … Poudarja, da je to pristop, ki je pisan na kožo generaciji y. Sočasno pa opaža tudi, da srečni zaposleni bolje delajo.

Eden najbolj iskanih poklicev?

Poklic chief happiness officerja je tržna niša. Na platformi linkedin je bilo minuli teden več kot 267 oglasov za to delovno mesto v ZDA. Fundacija FoolProof ga je uvrstila celo na peto mesto poklicev 21. stoletja. Vendar marsikatero podjetje takšno osebo že ima, a je morda ne imenuje chief happiness officer. Stanovnikova pravi, da je bila v zadnjem letu v mnogih podjetjih in da se mnoga, tudi korporacije, ukvarjajo s srečo zaposlenih. »Tudi podjetja sama poizvedujejo o tem, kaj to pomeni,« opaža. Meni, da je to zato, ker je težko dobiti in ohraniti dober kader, zato kadroviki pozorno spremljajo, kaj lahko naredijo, da bi dobre kadre obdržali. Na vprašanje, ali sreča zmanjša tudi bolniške odsotnosti, pa odvrne: »Smo mlada ekipa, v povprečju smo mlajši od 30 let, zato bolezni še ni veliko. Smo pa posebej pozorni na prve znake preobremenjenosti – če opazimo, da nekdo daljše obdobje preveč dela, takoj ukrepamo; iščemo nove zaposlene ali zmanjšamo število projektov.«

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.