Koliko so zaslužili slovenski kmetje, ki so se ukvarjali z ledarstvom?

Led je le zamrznjena voda. Je naraven pojav pozimi. Le kdo bi si mislil, da ga bomo v 21. stoletju kupovali v trgovinah, na ledomatih po mestih, na bencinskih servisih, v trgovinah ...
Fotografija: Ko boste naročili ledeni čaj ali ledeno kavo, koktajl, gin-tonic, ali pa zgolj mrzlo pivo, za trenutek zahvalite noremu jenkiju, ki je imel vizijo, kako vodo spremeniti v denar. Pixabay
Odpri galerijo
Ko boste naročili ledeni čaj ali ledeno kavo, koktajl, gin-tonic, ali pa zgolj mrzlo pivo, za trenutek zahvalite noremu jenkiju, ki je imel vizijo, kako vodo spremeniti v denar. Pixabay

Gavin Weightman, ki je leta 2003 napisal knjigo o trgovini z ledom v Novi Angliji, je dejal, da so znanstveniki na Harvardski poslovni šoli začeli občudovati Tudorja, ker je ustvaril povpraševanje, ki ga prej ni bilo, šele pol stoletja po njegovi smrti. Začeli so se ukvarjati z vprašanjem podeljevanja lastninskih pravic v primerih, ko si ljudje lastijo naravne vire.

Profesor ekonomije David Hebert z ameriške državne univerze Ferris je pripovedoval zgodbo o tem, kaj se je zgodilo, ko so lastniki zemljišč z domovi, ki so bili v stiku z ribnikom, spoznali, da bi lahko bila zamrznjena voda na njihovih dvoriščih vredna znatnega denarja. To je privedlo do »tragedije skupnega blaga«, v kateri so vsi dirkali do ledu. Zato nobeden od proizvajalcev, vključno s Tudorjem, ni mogel dovolj dolgo čakati, da bi led zamrznil do želene debeline. Saj debelejši kot je, teže se stali.

Američani so za razliko od drugih nacij najbolj mahnjeni na led. Ljudje so zaradi nizke cene ledu v ZDA »hitreje razvili okus za hladne pijače kot kdorkoli drug«. To nikakor ne pomeni, da se z ledarstvom drugje niso ukvarjali in da zato niso razvili okusa za led. Nenazadnje so slovenski led iz ledenih jam Trnovskega gozda že v drugi polovici 19. stoletja prodajali v Trst, Gorico, na Dunaj, s parniki so ga vozili tudi v Aleksandrijo, je pisal vrhniški jamar Ivan Michlar.

Sodeč po zapisih so 50 kilogramov ledu prodali za pet ali šest goldinarjev, včasih celo za več. Z ledarstvom so se pri nas ukvarjali tudi v okolici Hrpelj in Kozine ter v Žireh z okolico (tam so led pridobivali le za potrebe domačih gostilničarjev in mesarjev). V milih zimah, kot je bila leta 1873, so led izvozili tudi na Dunaj in v Budimpešto.

Koliko so zaslužili slovenski kmetje, ki so se pozimi ukvarjali z ledarstvom kot z dopolnilo dejavnostjo?

Če vemo, da je bilo treba leta 1783 za kilogram riža odšteti 16,47 goldinarja, za kilogram krompirja 2,03 goldinarja, minimalna dnevna plača pa je bila 0,86 goldinarja, so zaslužili precej. Če to pretvorimo v današnje vrednosti, bi pet oziroma šest goldinarjev iz leta 1873 danes pomenilo 0,72 oziroma 0,87 evra glede na kilogram riža, 3,07 evra oziroma 3,68 evra glede na krompir in 245,47 oziroma 294,56 evra glede na minimalno plačo.

Led je le zamrznjena voda. Je naraven pojav pozimi. Le kdo bi si mislil, da ga bomo v 21. stoletju kupovali v trgovinah, na ledomatih po mestih, na bencinskih servisih, v trgovinah ... Prodajajo nam zamrznjeno vodo in mi jo kupujemo. Četudi je slišati bizarno, to ne pomeni, da ne bi smeli biti hvaležni za led. Zato se naslednjič, ko boste naročili ledeni čaj ali ledeno kavo, koktajl, gin-tonic, ali pa zgolj mrzlo pivo, za trenutek zahvalite noremu jenkiju, ki je imel vizijo, kako vodo spremeniti v denar.

Več iz rubrike