Domov Trendi 19. Avgust 2018.

Dr. Matevž Rašković: Utrip sveta

new york zda
© Shutterstock
Podobno kot v knjigi Julesa Verna sem se julija odpravil na potovanje dobesedno okoli sveta. V treh tednih sem obkrožil zemeljsko os, zamenjal dva letna časa in kar tri celine.

Tega ne pravim zato, da bi mi kdo zavidal, saj sem zamenjal 11 letal in skupaj v zraku in na letališčih preživel skoraj pet dni. Kot je v svoji kolumni v Svetu kapitala pred časom zapisala kolegica Ljubica Knežević Cvelbar, življenje hipermobilnih ljudi ni tako glamurozno, kot se lahko marsikomu zdi na prvi pogled. Naj samo omenim npr. 18-urno časovno razliko med Novo Zelandijo in srednjim delom ZDA, ki jo je povečala še zamenjava zime za soparno poletje. In če se mi je prej zdela Einsteinova teorija relativnosti zelo abstraktna, sem na lastni koži lahko izkusil, kako je potovati približno 24 ur iz Wellingtona do Minneapolisa, nato pa se znajti kar 18 ur zadaj glede na to, kje si začel. Človek prečka ekvator in datumsko mejo.

Odisejada da človeku edinstven pogled s ptičje perspektive na to, kako se svet kljub čedalje večji negotovosti ter številnim pretresom vrti naprej. Eppur si muove.

Toda tovrstna odisejada da človeku tudi edinstven pogled s ptičje perspektive na to, kako se svet kljub vse večji negotovosti ter številnim pretresom vrti naprej. Eppur si muove. Človek spozna paralelnost ameriške, evropske in azijske realnosti. Prej bi lahko govorili o paralelnih svetovih kot pa o enem samem. A vseeno se ga dotakne tudi to, da zna kljub vsem razlikam ves svet zadrževati dih ob reševanje ujetih tajskih dečkov in njihovega trenerja iz poplavljene jame.
In kakšen je utrip sveta v teh čudnih časih, kjer je nad Londonom lebdel napihljiv balon 45. ameriškega predsednika v plenicah, kjer se v negotovost postavljajo ne samo ključne svetovne institucije, ampak tudi najbolj osnovne zahodne vrednote, in kjer se zdi, da ima naša južna soseda veliko boljšo karmo od nas (pa ne samo zaradi svoje nogometne pravljice, ampak tudi arbitražnega sporazuma, naše skupne nuklearke ter nerešenih vprašanj do Nove Ljubljanske banke)? V nadaljevanju predstavljam svoje vtise na poti okoli sveta.


Teksas

Kratek postanek po 13-urnem letu čez Pacifik iz Aucklanda me je pripeljal v Houston. Na letalu sem spoznal prikupno Američanko, ki se je za zimske počitnice vračala domov v Minneapolis. Bolj da vidi stare prijatelje kot pa svojo družino. Po političnem prepričanju je namreč edina demokratka v družini, s katero se težko poistoveti.
Študira veterino na Novi Zelandiji, saj se ni želela zakreditirati do vratu za študij v ZDA. Tam bi si do diplome nabrala za slabih 100.000 dolarjev dolga. Čeprav je prepotovala že nekaj sveta, so se ji na Novi Zelandiji začele kot domine podirati različne privzgojene dogme. Spoznala je, da socialna država ne pomeni nujno tudi socializma ter da brezplačno zdravstvo in zmerne šolnine še vseeno lahko omogočajo tudi majhni državi visoko stopnjo konkurenčnosti.
Ko sva čakala na naslednji let za Minneapolis, sva se usedla k pultu in si privoščila mehiško hrano. Okoli naju so hodili ljudje s kavbojskimi klobuki, velikimi pasnimi zaponkami in kavbojskimi škornji. Povsod so bili dvojezični napisi v angleščini in španščini. Niti eden izmed zaposlenih se mi ni zdel kot pravi domačin. Ko me je sosed za pultom vprašal, od kod sem, ni vedel, kje je Slovenija. Tudi moje pojasnilo o tem, da od tam prihaja trenutna ameriška prva dama, mu ni bilo v pretirano pomoč. Po svojih komentarjih ni deloval kot prevelik Trumpov navdušenec, a presenetil me je, ko je rekel: »Če bo postavil zid, bo naredil več za Teksas kot vsi prejšnji predsedniki skupaj.« Ko se je zasmejal, je bil napol škrbast. Domneval sem, da ga to ni preveč motilo. Mogoče pa ni imel izbire, saj si ni mogel privoščiti zobozdravnika. Za kosilo in dve pivi pa je brez težav porabil dobrih 40 dolarjev.

zda teksas | Author: Pixabay Pixabay

 


Minneapolis

Naslednjih nekaj dni sem preživel v Minneapolisu na znanstveni konferenci. Strogi mestni center je bil brezhibno urejen. Človek bi lahko jedel s tal. Osrednja ulica skozi mesto se imenuje Nicollet Mall. Ime deluje zelo svetovljansko, mesto nekoliko manj.
Glavno mesto zvezne države Minnesota je čez dan delovalo mirno, zgledno urejeno in prikupno, a ko je padla tema, je postalo kot mesto duhov. Osebno bi rekel, da mu manjka »duša«, ki jo imajo mesta na vzhodni in zahodni obali, da ne govorimo o evropskih mestih.
Bilo je tipično mesto v osrednjem delu ZDA. Dve ulici stran je bil že črnski predel mesta, kjer so se ljudje hladili ponoči na stopnicah svojih napol razpadajočih lesenih hiš, po ulicah pa je bilo ponekod na kupe smeti. Toda ljudje v tej kmetijski zvezni državi so bili neizmerno prijazni, sploh pa so znani po svoji odprtosti do migrantov. In mogoče so se prav zaradi tega vrstile množice protestov proti odločitvi trenutne ameriške administracije za ločevanje emigrantskih otrok od njihovih staršev v okviru njihovih deportacijskih postopkov.
Medkulturna pestrost ljudi na ulicah je podrla moj predsodek o homogenosti osrednjega dela ZDA. Prav Minnesota velja za eno izmed najbolj odprtih zveznih držav do »pravih migrantov«. Ne tistih ekonomskih, ki naj bi jih ustavil Trumpov zid, ampak tistih, ki jih je na primer iz Afrike pregnal boj za preživetje.

»V prihodnje bomo morali proizvesti veliko več. Kako bomo prepričali naše krave, da dajo več mleka? Zakaj ne verjamete v gensko spremenjene organizme? Ni dokazov, da bi bili zdravju škodljivi«. Po hrbtu me je spreletel srh ...

Glavni govorec na naši konferenci je bil predsednik uprave družbe Land O'Lakes. Omenjeno podjetje je začelo kot kmetijska zadruga za proizvodnjo masla in mleka ter najprej uspelo z lastno blagovno znamko masla, ki jo še danes pozna vsak Američan. Danes gre za eno največjih tako imenovanih agrokorporacij v ZDA, ki se uvršča na seznam največjih podjetij Fortune 500. Njegovo ime Christopher J. Policinski razkriva njegove poljske korenine in njegov govor me je presunil z dveh vidikov. Prvi je bil sklicevanje na znanost in tehnologijo na področju kmetijstva, kar je bilo grozljivo. »V prihodnje bomo morali zaradi rasti prebivalstva in podnebnih sprememb z manjšimi naravnimi viri proizvesti veliko več. Kako bomo prepričali naše krave, da proizvedejo do štirikrat več mleka?« se je glasilo njegovo vprašanje. In njegov odgovor? »Ste znanstveniki. Zakaj potem ne verjamete v gensko spremenjene organizme? Tudi to je znanost. Ni nikakršnih dokazov, da bi bili zdravju škodljivi.« Po hrbtu me je spreletel srh. Nisem mogel verjeti njegovim besedam. Ko so nastopila vprašanja iz publike, si nihče ni upal nasloviti »slona« v dvorani, ki je tisoče kilometrov stran s svojo prepoznavno pričesko najbrž spet igral golf na enem izmed svojih igrišč za golf. A gospod Policinski ga kljub temu ni mogel čisto obiti. »Ameriškemu kmetijstvu je treba zagotoviti enakovreden dostop do svetovnega trga.«
Pri tem je najbrž pozabil, da ZDA skrbno varujejo uvoz številnih kmetijskih izdelkov, npr. sladkorja. Sladkor je v ZDA več kot 20-milijardni posel. Protekcionizem pa zagotavlja, da je cena sladkorja v ZDA trikrat višja od cen na svetovnih trgih. To je najbrž pomagalo razložiti, zakaj je imel moj pomarančni sok pri zajtrku dvakrat več sladkorja kot kjerkoli drugje, in zakaj sem z enim sadnim jogurtom, ki je vseboval kar 37 gramov sladkorja na 100 gramov, za dvakrat presegel svoj dnevni odmerek sladkorja že pri zajtrku.
Nekaj tednov zatem je ameriški predsednik odobril za dve milijardi »pomoči« ameriškemu kmetijstvu, s čimer je hotel ublažiti posledice trgovinskih vojn s svetom, ki jih je sam zanetil. A večina tega denarja ni prišla v žepe posameznih kmetov. Večina ga je končala v rokah agrokorporacij, kot je Land O'Lakes.

Minneapolis zda | Author: Pixabay Pixabay

 


Boston

Kratek postanek v Bostonu je pokazal poletni blišč zelo elitistične Amerike. Boston pooseblja drugačen svet od razpadajočih industrijskih kompleksov v Minneapolisu ali pa v drugih zveznih državah v okviru tako imenovanega ameriškega Pasu rje. Ta se je izkazal za ključnega na zadnjih predsedniških volitvah. Jeziček na tehtnici pa bo bržkone tudi na jesenskih kongresnih volitvah, ki ne bodo samo nekakšen referendum o predsedniku Trumpu. Prihajajoče volitve bi znale celo tlakovati pot do njegove ustavne obtožbe, če demokratom uspe iztrgati večino svojim republikanskim kolegom. Ko sem se sprehajal ob reki Charles v Bostonu, me je presenetil kontrast z Minneapolisom in reko Misisipi. Tam nisi mogel ubežati razpadajočim industrijskim poslopjem, ki so jih počasi začeli pretvarjati v hipsterska stanovanja. Spomnil sem se na podatek, da so imele ZDA še leta 2006 pred krizo več kot 800 industrijskih mest. Do leta 2016, ko je bil izvoljen za 45. ameriškega predsednika Donald J. Trump, pa se je njihovo število skoraj zdesetkalo na manj kot 200. Tako kot druga mesta v osrednjem delu ZDA Minneapolis ni mogel uiti eroziji ameriške proizvodnje in sanj milijonov delavcev po vsej Ameriki.
Medtem ko se je večji del Bostončanov umaknil iz mesta v svoje poletne rezidence na Cape Cod (tako imenovani Rt polenkov) ali pa na enega izmed dveh sosednjih otokov, kjer imajo svojo poletno rezidenco Kennedyji, so mesto preplavili turisti. Večina jih pride v Boston, ker želijo podoživeti prebujanje ameriške demokracije in neodvisnosti ter okusiti najstarejši del ameriške zgodovine. Zdelo se mi je, da je bilo v teh negotovih časih še več turistov kot pa leta prej. In če se je ravnotežje politične moči po ustanovitvi ZDA premaknilo bolj južno, je Boston ostal eno izmed najpomembnejših trgovskih pristanišč, ki niso trgovala samo z Evropo, ampak so se začela spogledovati tudi s Kitajsko. In tako se je že pred dvema stoletjema rodilo ameriško zanimanje za Kitajsko. Dobički, ki so bili skovani skozi trgovinsko s Kitajsko, so tlakovali pot ameriški industrializaciji. In ko so ameriški industrialci začeli graditi prvo železnico čez državo, so jo zgradili prav na hrbtih prvih kitajskih migrantov, ki so začeli prihajati v ZDA. Kitajska je bila tako od same ustanovitve ZDA ključna za njihov razvoj. Je bila zato tudi tako priročen dežurni krivec?
Za tiste, ki jih mogoče ne zanima toliko zgodovina, sta tu še dve svetovno znani univerzi. Zaradi njih pridejo v mesto na enodnevni obisk celo obiskovalci iz nekaj sto kilometrov oddaljenega New Yorka. Na deseturno avtobusno pot tja in nazaj se podajo, da lahko svojim otrokom pokažejo, kje bi lahko nekega dne študirali. In medtem ko se po poletno zapuščenem kampusu tehničnega panteona MIT sprehajajo azijske družine, ki hitijo pojasnjevati svojim otrokom, zakaj je vredno žrtvovati svoje otroštvo za učenje, se je sosednji Harvard otepal z obtožbami azijskih študentov o diskriminaciji. Ti univerzi očitajo, da mora pri svoji izbiri upoštevati samo študijski uspeh, ne pa tudi drugih bolj subjektivnih kriterijev, kot so lahko npr. tudi osebnostne značilnosti. Ne glede na to, kdo ima prav, pregled študentske populacije na Harvardu ne kaže, da bi univerza diskriminirala azijske študente. In ko se ti o tematiki uspe pogovoriti s kakšnim študentom afroameriškega porekla ali prvotnih domorodcev, te najbolj preseneti označba, da so »belci in Azijci tako ali tako privilegirani ter nimajo moralne pravice sploh govoriti o diskriminaciji«.

Boston zda | Author: Shutterstock Shutterstock

 


New York

Kratek postanek v New Yorku sem izkoristil predvsem za nakupe ter srečanje z bivšim kolegom z magisterija. V nasprotju z letom prej tokrat pred Trumpovim stolpom na Peti aveniji ni bilo skoraj nikogar. Mogoče sta svoje k temu prispevali peklenska vročina (tisti dan je bilo 36 stopinj Celzija) in vlaga ali pa vsesplošna utrujenost od Trumpa, ki je v dveh letih od svoje izvolitve kot črna luknja vase posrkal skoraj vse življenje v ZDA.
S sošolcem, ki dela za Združene narode, sem se na hitro srečal v času njegovega odmora za kosilo. Na hitro mi je razkazal palačo Združenih narodov ter vse sobane, kjer se sestajajo različna delovna telesa. Skupni imenovalec vsega je bila najbrž njihova »retro« notranja oprema. Bila je sicer lepo ohranjena, a že tako stara, da je delovala prav hipstersko. Nehote je pritrjevala, da so najboljši časi te institucije mogoče že stvar preteklosti.
Ko sem v menzi palače Združenih narodov za majhno solato iz samopostrežnega solatnega bara odštel tržnih 18 dolarjev, sem se začel spraševati, zakaj neki imajo poslanci v slovenskem parlamentu subvencionirane cene. A na poti nazaj v hotel sem se na vročini spomnil, da v nasprotju z uslužbenci Združenih narodov slovenski politiki vsaj plačujejo davke na svoje dohodke. Mogoče pa je tudi 18 dolarjev za majhno solato subvencionirana cena, če ti ni treba plačevati davkov na dohodek, zlasti pri evropskih stopnjah obdavčitve.

new york | Author: Pixabay Pixabay

 


Ljubljana

Na poti nazaj na Novo Zelandijo se mi je uspelo ustaviti tudi v Ljubljani. Presenetljivo me niso pričakale poletne temperature, ki sem jih pričakoval, ampak precej pomladno deževno vreme. Pa naj še kdo reče, da so podnebne spremembe samo ena velika lažna novica. Zanimivo, ljubljansko poletje v tednu mojega obiska je bilo podobno mili wellingtonski zimi.
Poleg snidenja z družino in prijatelji sem imel možnost kot alumni ekonomske fakultete sodelovati tudi v okviru reakreditacijskega obiska za eno izmed treh mednarodnih akreditacij, ki ekonomsko fakulteto postavlja ob bok manj kot sto trojno akreditiranih poslovnih šol na svetu ter le eno izmed dveh v Srednji in Vzhodni Evropi. In ko sem razmišljal, kaj je tisto, kar jo dela mednarodno odlično, mi ni bilo prav nič težko artikulirati svojih misli tujim presojevalcem kakovosti, ki so prihajali iz Velike Britanije, Belgije in Avstralije.
Tako kot v pretežnem delu slovenskega gospodarstva sta internacionalizacija in mednarodnost v Sloveniji pravilo, ne pa izjema. A v nasprotju z angleškimi, francoskimi, nemškimi in drugimi poslovnimi šolami, ki se ponašajo s svojo »mednarodnostjo«, je mednarodna pestrost na ekonomski fakulteti dejansko pestra. Če je tipičen mednarodni razred v Veliki Britaniji v resnici sestavljen iz 50 odstotkov azijskih, 30 odstotkov indijskih in prgišča drugih tujih študentov, sem imel v obdobju, ko sem predaval na ekonomski fakulteti, zlahka 20 ali celo 25 različnih narodnosti s kar petih različnih celin. To je omogočalo oblikovanje svojevrstnega medkulturnega laboratorija, kjer so bili študenti prisiljeni delati v kulturno zares raznolikih timih, ne pa se skriti v skupino svojih prijateljev z enakim kulturnim ozadjem.
Na poti na letalo za Singapur sem začel razmišljati ter vleči vzporednice z Novo Zelandijo. Hitro sem ugotovil, da smo v Sloveniji sposobni doseči mednarodno konkurenčne rezultate z občutno manjšimi razpoložljivimi viri. Ne samo na račun večje delovne intenzivnosti, ampak tudi predanosti in strasti.
Že res, da lahko povprečni akademik na moji novi šoli na Novi Zelandiji na leto objavi, recimo, dvakrat več znanstvenih člankov od povprečnega slovenskega kolega. A ko upoštevamo razlike v velikosti razredov, pedagoških obremenitvah, administrativni podpori in razpoložljivih finančnih sredstvih, se je treba vprašati, kdo je dejansko uspešnejši, in ne samo učinkovitejši. Več kot očitno to velja tudi za velik del slovenskega gospodarstva.

Ljubljanski grad | Author: Jure Eržen Jure Eržen

 


Singapur

Skoraj dvodnevno pot nazaj na Novo Zelandijo iz Slovenije, ki zahteva zamenjavo vsaj treh letal, sem po nasvetu razbil na pol in naredil dvodnevni postanek v Singapurju. Ta je približno na polovici poti med Evropo in Novo Zelandijo. Ta futuristični in zgledno urejeni azijski tiger, ki je navdušil tudi očeta kitajskih gospodarskih reform Deng Xiaopinga, tudi mene ni pustil ravnodušnega. Le nekaj tednov pred tem sta se prav v Singapurju na zgodovinskem obisku srečala severnokorejski vodja in ameriški predsednik, ki sta v tekmi velikosti namiznih gumbov z rožljanjem jedrskega orožja pripeljala svet na rob jedrskega spopada.
Singapur je mogoče najlepši primer razvojnih koristi tujih neposrednih naložb ter razvojnega potenciala mednarodne trgovine. To sta, upam, uvidela tudi Kim in Trump. Težko sta zapustila Singapur ravnodušna. Ko je pred dobrim stoletjem Siru Thomasu Stamfordu Rafflesu uspelo od Britancev izpogajati ustanovitev trgovskega pristanišča ter kasneje kolonije johorskega sultanata, si nihče najbrž ni mislil, kako zelo bosta mednarodna trgovina in tuji kapital zaznamovala to majhno mestno državico. Ta se danes uvršča med najbolj konkurenčne države na svetu. Vendar pa nam obisk muzeja azijskih kultur v mestu vseeno razbije iluzijo, da pred prihodom Britancev na tem mestu ni bilo ničesar, razen močvirja. Mesto je bila pomembna azijska trgovska postojanka že od 14. stoletja dalje, še preden je Krištof Kolumb sploh odkril Ameriko in preden je Anglija postala svetovna velesila.

singapur | Author: Pixabay Pixabay

 


Wellington

Ko sem se po treh tednih naporne poti okoli sveta spet vrnil nazaj »domov«, me je pričakala novica, da so v vmesnem času v wellingtonskem pristanišču opazili velikega kita. Ta je najbrž prišel za eno od križark, a se mu ni prav nič mudilo oditi. Menda ni bil prav nič sramežljiv in se je skoraj nastopaško nastavljal fotografom ter skakal iz vode in mahal s svojo repno plavutjo na navdušenje množic. Lokalna oblast je zaradi njegovega obiska preložila načrtovani ognjemet, ki naj bi proslavil matariki oziroma novo leto lokalnega prebivalstva Maorov. Takšna pač je Nova Zelandija, kjer obisk kita v pristanišču preloži celo novoletni ognjemet.
Naslednji dan, ko sem že hitel v službo na svoje prvo predavanje v zimskem semestru, so v finski prestolnici potekale še zadnje priprave na zgodovinsko srečanje med ameriškim in ruskim predsednikom. In medtem ko so ameriški mediji ter skoraj vsa ameriška javnost po obisku hiteli obsojati predsednika Trumpa veleizdaje, smo skoraj vsi pozabili, da so na natanko isti dan pred stoletjem nasilno usmrtili ruskega carja Nikolaja II. in njegovo celotno družino. Če bi njegov bratranec, britanski kralj Jurij V., takrat uslišal njegove prošnje za pomoč in mu ponudil azil, tistega dne mogoče ne bi bila dokončno zapečatena usoda neke druge Rusije. Kdo ve, kakšen bi bil danes svet in ali bi se še vseeno srečala ameriški nepremičninski tajkun ter nekdanji kagebejevec, ki nista skoparila s komplimenti drug drugemu. Najbrž pa bi se ne glede na razplet zgodovine v wellingtonskem pristanišču vseeno zabaval kit, ki mu ni bilo dosti mar za zgodovino ljudi.

Wellington | Author: Shutterstock Shutterstock

 

 

 

• Dr. Matevž Rašković, Univerza Viktorija v Wellingtonu, Šola za trženje in mednarodno poslovanje, Nova Zelandija

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.