Domov Podjetniške zvezde 11. Junij 2018.

Sistemska vloga in pomen človeškega kapitala

ljudje delo pisarna zaposleni kader
© Reuters
Kot je znano, ekonomisti, gospodarstveniki in politiki danes na načelni ravni vsevprek razpravljajo o človeškem kapitalu in njegovih nosilcih kot najpomembnejši konkurenčni prednosti podjetij.

Torej o visoko kvalificiranih, pripadnih in motiviranih zaposlenih, tako imenovanih sodobnih »delavcih z znanjem«, ki da so v sodobnih pogojih gospodarjenja 21. stoletja kot »ere znanja« največje bogastvo podjetij. In v osnovi imajo glede tega seveda čisto prav. A žal tega dejstva nikoli ne obravnavajo kot sistemsko, temveč zgolj kot nekakšno »poslovno-organizacijsko« vprašanje.

V objektivni družbenoekonomski realnosti zadnjih desetletij se po ugotovitvah ekonomske znanosti na tem področju dogajajo izjemno hitre in naravnost tektonske spremembe. In sicer v smislu nezadržnega pomikanja težišča pomena posameznih temeljnih produkcijskih dejavnikov za ustvarjanje nove vrednosti v produkcijskih procesih v smeri od klasičnega t. i. finančnega kapitala (kot ga pač še danes razumejo veljavni računovodski sistemi) proti t. i. intelektualnemu, se pravi človeškemu in - njegovemu proizvodu - strukturnemu kapitalu podjetij. Tega neotipljivega kapitala današnje bilance podjetij sicer v glavnem sploh (še) ne registrirajo, a to seveda še zdaleč ne pomeni, da ga tudi v realnosti sploh ni. Pomeni le, da je celoten aktualni sistem produkcijskih in razdelitvenih odnosov, ki - v nasprotju z omenjeno objektivno realnostjo - od prvih začetkov kapitalizma v 18. in 19. stoletju še ni doživel prav nobenih bistvenih sprememb, danes ne samo že povsem anahron, temveč tudi že dobesedno skregan z elementarno ekonomsko in pravno logiko.

Ne moremo reči, kateri je bolj pomemben za spočetje otroka: mati ali oče. Prav tako je nemogoče reči, koliko outputa je ustvaril en sam ločen input.

Ta kapital objektivno nesporno obstaja in ekonomsko odločilno učinkuje pri ustvarjanju dodane vrednosti, materializiran (opredmeten) pa je v dejanski tržni vrednosti podjetij in v končni fazi skozi kapitalske dobičke. Je torej ekonomsko dejstvo, ki ga sistemsko ni več mogoče še naprej preprosto kar ignorirati.

Če izhajamo iz znane t. i. Scandiine oziroma Edvinssonove vrednostne sheme (tržna vrednost podjetja = finančni kapital + intelektualni kapital), ki je v takšnih ali drugačnih izvedbenih inačicah v ekonomski znanosti zdaj bolj ali manj tudi splošno sprejeta, je danes - za razliko od stanja izpred le nekaj desetletij - razmerje med finančnim in intelektualnim kapitalom v skupni tržni vrednosti podjetij v povprečju že okrog 15 % proti 85 % ali celo že več v korist slednjega. In takšen je približno danes tudi njun prispevek k produktu. Pri tem velja posebej opozoriti, da sta pojma človeški kapital in sodobno delo, katerega fizične komponente (»delovna sila«) postajajo v dobi digitalizacije, avtomatizacije in robotizacije v primerjavi z intelektualnimi (znanje ter delovne in ustvarjalne zmožnosti) in emocionalnimi (delovna motivacija in organizacijska pripadnost oziroma »zavzetost«) skorajda povsem irelevantne, praktično sinonima. Omenjene intelektualne in emocionalne komponente dela, zlasti znanje in »zavzetost« zaposlenih, so namreč prav tako »izveden« (ne pa nekakšen »primarni«!) produkcijski dejavnik kot finančni kapital.

 | Author:

Logične sistemske posledice

Če je torej človeški kapital res kapital v pravem pomenu besede (in to nesporno je!), potem bi morale biti seveda že po izvirnih načelih kapitalizma tudi korporacijske pravice njegovih lastnikov - delavcev (tj. sorazmerno, ne zgolj nekakšno marginalno soupravljanje podjetij in obvezna, ne zgolj nekakšna prostovoljna udeležba pri poslovnem rezultatu - dobičku ali pa izgubi!) danes tudi sistemsko povsem izenačene s tistimi, ki pripadajo lastnikom finančnega kapitala. Gre torej za nesporne ekonomske pravice na temelju lastništva nad človeškim kapitalom in t. i. notranjega podjetništva, ki bi morale biti že zdavnaj tudi pravno priznane.

Intelektualne in emocionalne komponente dela, zlasti znanje in »zavzetost« zaposlenih, so prav tako »izveden« produkcijski dejavnik kot finančni kapital.

A niso, niti približno. Še vedno imamo v veljavi sistem korporacijskega upravljanja in delitve poslovnih rezultatov podjetij, ki temelji izključno na lastnini nad finančnim kapitalom, medtem ko so lastniki človeškega (in širše intelektualnega) kapitala kot najpomembnejšega produkcijskega dejavnika sedanjosti in prihodnosti v tem sistemu le v vlogi klasične »mezdne najemne delovne sile« brez kakršnihkoli izvirnih korporacijskih pravic. Zaenkrat je torej v tem kapitalizmu še vedno ekonomsko in pravno »sveta« le pravica nad finančnim kapitalom. In dokler bo temu tako, bo pač uvodoma omenjeno razpravljanje o človeškem kapitalu zgolj prazno besedičenje brez kakršnegakoli sistemskega pomena

Temeljni nesmisli aktualne teorije kapitalizma

Kljub zgoraj pojasnjenim zelo izrazitim novim trendom v »razvoju proizvajalnih sil« namreč temeljne sistemske predpostavke teorije (in prakse) aktualnega kapitalizma za zdaj še vedno ostajajo povsem enake kot pred dvesto leti. Torej, da:

1) je ekonomsko »redka« dobrina le (finančni) kapital, »delovna sila« pa je t. i primarni produkcijski dejavnik, dostopen v neomejenih količinah, ki se mora zato za svoje preživetje pač prodajati lastnikom kapitala,

2) kapitalizem temelji na kapitalu, zato kapitalu in njegovim lastnikom domnevno že a priori sistemsko pripada tudi status »podjetnika« (kapitalistično podjetje

korporacija je še danes definirano kot »pravno personificirani kapital«, namenjen ustvarjanju profita za svoje »lastnike«), delo pa je navadno tržno blago, ki ga podjetnik - delodajalec kot organizator proizvodnje za svoje namene lahko, enako kot produkcijska sredstva, preprosto kupi in (čeprav je neločljivo od človeka kot celote) z njim potem v produkcijskih procesih prosto razpolaga in ustvarja kot s svojo lastnino,

3) so potemtakem lastniki kapitala - četudi gre zgolj za t. i. portfeljske vlagatelje - edini zaslužni za kapitalistično produkcijo in ustvarjeni produkt, zaradi česar si upravičeno lastijo tako vse korporacijsko-upravljalske pravice, kakor tudi izključno pravico do prisvajanja celotnega bilančnega dobička podjetij v svoji »lasti« (čeprav je v njem nesporno vsebovan tudi pomemben del t. i. rezidualnega presežka outputa dela), ter morebitnega kapitalskega dobička (čeprav glavnino njegove vrednosti tvori vrednost intelektualnega kapitala), medtem ko so lastniki dela za sodelovanje svojega produkcijskega dejavnika plačani le z mezdo kot tržno protivrednostjo njegovega inputa (ne pa dejanskega ouputa!?), ki za razliko od dobičkov, obresti in rent seveda ni nikakršen »ekonomski donos« in pomeni očitno ekonomsko izkoriščanje dela,

ljudje delo pisarna zaposleni kader | Author: Reuters Reuters

4) je profit kot dohodek lastnikov kapitala lahko v kakršnemkoli kapitalizmu edini motiv gospodarjenja in gonilo gospodarskega razvoja in da torej ni prav nič slabega, če donosi iz t. i. proizvodnega kapitala (po Pikettyju) ob povprečni letni stopnji rasti narodnega dohodka 1 do 2 % - (črtati pomišljaj!) iz navedenih razlogov naraščajo po 7 do 8 % (čeprav ni dvoma, da se ravno v takšni ekonomsko nelogični »razdelitvi« produkta skriva glavni vzrok vseh makroekonomskih neravnovesij in nenehnih cikličnih kriz kapitalizma),

5) je samoumevno (?), da je v kapitalizmu kot tržnem sistemu tudi »temeljni produkcijski (tj. proizvodni in razdelitveni) odnos« med delom in kapitalom kot - ekonomsko sicer povsem enakovrednima - temeljnima produkcijskima dejavnikoma v bistvu navaden tržno-menjalni (kupoprodajni, mezdni) odnos in da morebiten »nemezdni« model kapitalizma ni mogoč niti teoretično (čeprav je jasno, da ne produkcija ne razdelitev po svojem ekonomskem bistvu nista nikakršna »menjava«),

6) je morebitna pravica delavcev do sodelovanja pri upravljanju lahko le prostovoljni motivacijski ukrep podjetnika, njihova morebitna udeležba pri dobičku pa le nekakšen »solidarnostni transfer od lastnikov kapitala k lastnikom delovne sile«,

7) na teh temeljih zasnovanega aktualnega modela kapitalizma, ki je ekonomsko superioren sistem brez konkurence in brez alternative, ni mogoče ukiniti oziroma radikalno spremeniti, ne da bi pri tem (spet) zašli v takšno ali drugačno obliko »netržnega« socializma (znamenita teza o »koncu zgodovine«), njegove vse bolj katastrofične makroekonomske, socialne in okoljske posledice pa naj blaži (ne rešuje, ker tega seveda niti ne more!) t. i. socialna država.

Če je človeški kapital res kapital, potem bi morale biti pravice delavcev sistemsko izenačene s tistimi, ki pripadajo lastnikom finančnega kapitala. Pa niso.

Kakšni neverjetni »znanstveni« nesmisli! In sicer ne samo skozi prizmo uvodoma omenjenih tektonskih sprememb v objektivni družbenoekonomski realnosti 21. stoletja kot »ere znanja in človeškega kapitala«, temveč že v osnovi in od samega začetka.

Nikomur namreč še ni in verjetno tudi ne bo uspelo argumentirano ovreči pronicljive in zdravorazumsko edino logične definicije bistva dejanskih (produkcijskih in posledično tudi razdelitvenih) družbenoekonomskih odnosov med lastniki temeljnih produkcijskih dejavnikov, ki je povsem neodvisna od konkretnega pravno reguliranega »produkcijskega načina« (sužjnelastništvo, fevdalizem, kapitalizem, socializem), in ki jo je predhodnik klasične politične ekonomije sir William Petty sijajno ubesedil takole: »Delo je oče proizvoda in zemlja (danes: kapital, op.a.) je njegova mati. Ne moremo reči, kateri je bolj pomemben za spočetje otroka: mati ali oče.« Samuelson in Nordhaus pa sta k temu dodala še: »Prav tako je nemogoče reči, koliko outputa je ustvaril en sam ločen input«.

Se pravi, noben ekonomsko in pravno smiseln ter ekonomsko zares demokratičen »produkcijski način« ne more temeljiti na sistemskem favoriziranju (zgolj) dela ali (zgolj) kapitala, ampak bi bilo lahko (in bi tudi moralo biti) kakršnokoli »podjetje« ekonomsko logično zasnovano le kot »(enako)pravna združba/korporacija človeškega in finančnega kapitala ter njunih lastnikov«.

gradbišče delavec žerjav delo gradbenik | Author: Reuters Reuters

Namesto zaključka

Kapo torej dol (v navednicah seveda) vrlim utemeljiteljem klasične politične ekonomije, ki jim je, bogsigavedi kako, uspelo iz omenjene zdravorazumske definicije teoretično skonstruirati (sedanji) »mezdni« temeljni produkcijski odnos med lastniki dela in kapitala kot sistemski temelj aktualnega kapitalizma. Ali pa Marxu, ki je - namesto v povsem zgrešeni sedanji pravni zasnovi kapitalističnega podjetja - kot krivca za izkoriščanje dela po kapitalu prepoznal kar zasebno lastnino nad kapitalom samo po sebi. A kakorkoli že, teorijo kapitalizma, skladno s tem pa tudi celotno njegovo pravno-institucionalno strukturo, bo v novih družbenoekonomskih okoliščinah 21. stoletja vsekakor treba začeti graditi povsem na novo in na povsem drugačnih ekonomsko-teoretičnih predpostavkah.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.