Domov Podjetniške zvezde 17. Julij 2018.

NA KOSILU: Noah Charney, umetnostni zgodovinar, pisatelj, predavatelj, ...

Noah Charney
© pivk mavrič
Je umetnostni zgodovinar, ki ga še posebej zanimajo tatvine umetnin. Ko je dobil otroka, se je odločil za selitev v Slovenijo.

Se bova pogovarjala v angleščini ali slovenščini? »Angleščina je vedno lažja. V slovenščini sem kot kladivo. Vsak stavek, ki ga izrečem, ima slovnično napako,« odvrne brez oklevanja v maternem jeziku Noah Charney, Američan, ki že sedem let živi v deželi pod Alpami.

Poheca se, da govori tekoče slovensko in da je bil pozitivno presenečen, ko ga je neka gospa vprašala, ali je z Dolenjskega. Slovenija je najlepša dežela na svetu, je prepričan. »Sem super entuziastičen o vsem. Preprosto ne opazim nič negativnega. Ko vozim in nekdo trobi, nikoli ne pomislim, da trobi meni.«

Je umetnostni zgodovinar, ki ga še posebej zanimajo tatvine umetnin. In pisatelj (strokovnih) knjig ter svetovne uspešnice, romana Tat umetnin. Pa predavatelj, pisec scenarijev, mož in oče. Bolj kot Bled ga navdušuje Bohinj, ljubi čevapčiče, prebranec in hamburgerje, ki bi jih lahko jedel vsak dan. Ko je živel v Mostah, je bil redni gost gostilne Dubočica. Je samooklicani promotor Slovenije. Za to ni plačan, a kljub temu povzdiguje našo državo na piedestal v tujih medijih, kot so New York Times, Guardian, Washington Post … Kako zanimiva je Slovenija za tuje medije? »Svet ima pozitivno sliko o Sloveniji, zato urednikov ni težko prepričati o objavi zgodbe, bodo pa to storili manj pogosto kot iz bolj turističnih držav,« odvrne. »Urednik Guardiana je rekel, da je že dlje časa hotel objavo o Sloveniji, a to pomeni, da naslednje ni pričakovati prej kot v letu in pol. Enako velja za Washington Post.«

Noah Charney | Author: pivk mavrič pivk mavrič


Zadnji članek, ki ga spisal za Washington Post, naj bi bil o 20 stvareh, ki se jih ZDA lahko naučijo od Slovenije, a mu je urednik rekel, da ima na voljo le 600 besed, tako da je 20 stvari postalo šest. »Naslova nikoli nisem mogel izbrati in so ga na koncu spremenili v 'Šest stvari iz Slovenije, ki nimajo zveze z Melanio', čeprav je sploh nisem omenil.« Pravi, da so se kratek čas, tik pred ameriškimi predsedniškimi volitvami in po njih, ameriški mediji zanimali za Slovenijo. Zdaj zanje naša država ni več zanimiva, tudi ker Melania ne promovira Slovenije, opomni. Res je tudi, da so si Slovenci zavoljo prve dame obetali večji obisk Američanov. A kot pravi Charney, je Melania povezana z napačno skupino Američanov: »Večina Američanov nima potnega lista, in ti so Trumpova volilna baza. Redko bodo zapustili državo, če že, bi šli v London ali Pariz, Slovenija pa je država za svetovljane, popotnike, ki so že obiskali najbolj oblegane kraje v Evropi in si želijo nekaj zanimivega. Večinoma so tudi liberalci.«
Zakaj se je zasidral v Sloveniji po tem, ko je živel v osmih državah, 40 mestih in so mu bila vsa všeč? »Z ženo Urško sva se odločila, da se bova za stalno preselila v Slovenijo, ko sva izvedela, da bova postala starša,« odvrne. Prepričan je, da je življenje v naši »pravljični« deželi boljše kot drugje, tudi zato, ker za davke, ki jih plačujemo, dobimo največ. »Izobraževalni sistem tukaj je odličen, tudi zdravstveni. Varno je in čisto, narava je povsod okoli. Te stvari so pomembne, ko imaš otroke. V večjih državah, ki so morda bogatejše, je kakovost življenja nižja oziroma bi za enak standard kot tukaj plačevali več. Na Nizozemskem, mi je povedal kolega, stane vrtec kar 1000 evrov na mesec, zato matere ostanejo doma.« Bi Slovenci morali pogosteje poskusiti srečo v tujini? »Ne vem, če bi morali, a če bi, bi bolj cenili, kar imajo,« razmišlja Charney, ki je Slovencem nastavil ogledalo tudi v knjigi Slovenologija.
Slišal je, da je pri nas težko najti službo, a mu na srečo nikoli ni bilo treba iskati konvencionalne službe. Občasno predava na Filozofski fakulteti, a večinoma piše – članke in knjige. Vpet je tudi v urejanje knjig v angleškem jeziku. »Tudi v najboljših prevodih se čuti, da je bilo delo prevedeno,« razlaga. Zainteresiranim pisateljem ponuja možnost pomoči pri iskanju agenta ali založnika na tujem trgu. »Najlažje uredim objavo strokovnega dela profesorjev, saj nimam licence za sodelovanje z največjimi založniškimi hišami. Objava fikcije in spominov je bolj zapletena,« pojasnjuje. Občasno vodi tudi konference ali televizijske oddaje, kot je bila lanska o Jožetu Plečniku. Kot umetnostnega zgodovinarja ga je naš veliki arhitekt zelo navdušil. Prepričan je, da je imel večji vpliv na Ljubljano kot Gaudí na Barcelono, »ko govorimo o pomembnih stavbah v središču mesta. Je edini slovenski umetnik, ki bi se moral pojavljati tudi v tuji literaturi skupaj z velikimi arhitekti, kot so Michelangelo, Borromini, Palladio, Le Corbusier.« Ima tudi brezplačne delavnice v kamniškem samostanu Mekinje, ki bo postal multikulturni center.
Charney je tako navdušen nad Slovenijo in Slovenci – vedno namreč išče zanimive zgodbe –, da jih v prostem času gosti tudi na pogovorih v knjižnicah Domžale in Kamnik. Med drugimi je gostil Tanjo Ribič in Branka Đurića - Đura, maja je v samostanu Mekinje gostil Manco Košir, jeseni se bo pogovarjal s Svetlano Makarovič. Sodeloval je s priznanimi slovenskimi kuharji, kot je Janez Bratovž (JB). Đuru, ki je stopil v stik z njim zaradi članka za filmsko revijo, pomaga pisati scenarije v angleščini: »Pravkar piševa scenarij za serijo za evropsko izpostavo televizijske hiše HBO. Serija bo v romunščini, midva piševa v angleščini, po svetu pa bo iz romunščine prevedena v različne jezike.«
Njegova posebna strast je kraja umetnin, za katero je strokovnjak. »Kraja je veliko večji posel, kot bi si kdo mislil,« pravi. »Trgovanje z umetninami na črnem trgu je tretje najbolj dobičkonosno početje, takoj za trgovanjem z drogami in orožjem.« Svet se s krajo umetnin pozorneje ukvarja od leta 2015, čeprav je Charney že leta 2006 ustanovil neprofitno organizacijo ARCA (Association for Research into Crimes against Art, Združenje za raziskavo tatvin umetnin). »To je skupina, ki raziskuje krajo umetnin, arheološko plenjenje, ponarejanje; v njej delujejo kriminalisti, pravniki, arheologi in muzeologi. V okviru organizacije dvakrat na leto izdamo akademsko revijo, objavljamo knjige,« razlaga Charney, ki je o tem predaval na fakulteti, še preden je doktoriral, saj se je edini ukvarjal s tem. Kdo kupuje ukradene umetnine? »Vsi,« odvrne brez obotavljanja. Ponudniki pridejo do kupcev z lažnim zagotovilom, da so umetnine legalne. In nihče ne pomisli, da so lahko ukradene. Tudi dotok ukradenih umetnin je neomejen. »V Egiptu so še vedno zakopane umetnine, saj smo po nekaterih ocenah izkopali le odstotek znanih nahajališč. Kar 70 odstotkov kriminala pri trgovanju z antikvitetama je nelegalnega, ker najdene umetnine nikoli niso bile vpisane v katalog umetnin,« razlaga. Doda, da je s slikami drugače, saj so te večinoma del kolekcije.

Noah Charney | Author: pivk mavrič pivk mavrič


Charney prihaja iz New Havna, ki je sedež univerze Yale pa tudi rojstni kraj burgerja. Louis Lunch je bila prva gostilnica, ki je postregla s hamburgerjem, pove ponosno. Pri nas se je burgermanija začela pred nekaj leti. Kje so najboljši, najbolj podobni ameriškim? »Moj najljubši je v Tokio Picnicu. Najboljši je v Pop's Placeu, a je na žalost predrag – premajhen je in brez krompirčka. Odličen je tudi Fat Boy Slim v Hoodburgerju, Črni gad v Lars & Svenu in Steak Burger pri 7 Burgerju v Kamniku. Dober je tudi v Bazi v Trzinu.« Najraje pa ima Projekt Burger v Kranju. V Sloveniji bi, ocenjuje Charney, hamburger moral stati od štiri do šest evrov, a slednje le, če bi ga postregli s krompirčkom.
Ima še kakšnega aduta v rokavu za zgodbe iz Slovenije? »Seveda. Ukvarjam se z 'mojstrologijo' oziroma ali lahko Američan postane slovenski vajenec.« Ne bo šel po sledeh predsednika Boruta Pahorja, ki je dnevno menjaval poklice. »Z vsako osebo bi preživel dva dni, morda bi to lahko bila tudi televizijska serija in pozneje knjiga.« Česa bi se rad naučil? »Čebelarstva. V angleških medijih je treba zgodbo o neki temi podati skozi zgodbo človeka.« Zato danes išče zanimivega, čudnega čebelarja, s pomočjo katerega bi povedal slovensko zgodbo o čebelarstvu. Rad bi se seznanil tudi s sirarstvom, keramičarstvom, čevljarstvom in lovstvom. »Veliko ljudi tukaj je lovcev in za razliko od ZDA nimajo negativnega predznaka, saj so bolj gozdni redarji kot neusmiljeni ubijalci.« Rad bi spekel potico, igral harmoniko ...


JB
Miklošičeva cesta 19, 
Ljubljana
•••••••

Pethodni ribji meni:
#1 pozdrav iz kuhinje
#2 tuna s kremo z algo, ingverjem, mlado čebulo in tempuro
#3 sveži jadranski škamp na kremi iz mandljev in s peno iz limonske trave
#4 file bele ribe z morsko omako in paradižnikovo lazanjo
#5 sladica: sladka skuta s kremo, listnato testo, vaniljev sladoled, med, karamelizirani lešniki in bučno olje

Znesek za plačilo: 2x45,00 evrov; torej 90,00 evrov


TOP 5:

Glasba: Rancid in Dropkick Murphys
Knjiga: John le Carré - Ruska hiša. Menim, da je to najbolj perfektno napisana knjiga. V njej je vse, kar želim izvedeti o pisanju fikcije in nefikcije. In tudi John Vaillant - The Tiger, na podlagi katere učim, kako pisati leposlovno delo.
Film: Airplane! (komedija)
Mesto: Rim 
Sovražnik: čas; čeprav ga imam verjetno več kot drugi

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.