Domov Podjetniške zvezde 27. Julij 2018.

Delove podjetniške zvezde: Nihče ne more delati zbrano osem ur

vasco
© Jože Suhadolnik
Delo v podjetju, ki izdeluje podporne sisteme za druga podjetja, za zaposlene ni ravno Disneyland. Še posebej ne za programerje. Kljub temu pa fluktuacije v Vascu skoraj nimajo. Dodana vrednost na zaposlenega je 142.000 evrov.

Ko je v srednji šoli na učiteljevo vprašanje, kdo je odkril Ameriko, odgovoril, da Vasco da Gama, si je poleg nekaj šal prislužil še svoj življenjski vzdevek. »Vsi me kličejo Vasco,« odgovori Tomaž Čebašek, ko ga vprašamo, od kod ime podjetja, ki že od devetdesetih letih drugim malim in srednjim slovenskim poslovnim subjektom zagotavljala enostavne računalniške programe za računovodstvo, finance, prodajo in kadrovske sisteme.

Če danes strankam ne bi mogli zagotoviti pomoči v najmanj eni uri, bi nas na internetu linčali.

Že kot študent računalništva je začel programirati. »Hitro sem več delal kot študiral, zato fakultete tudi nisem končal.«
Kot programer je v osemdesetih letih delal v računovodskem podjetju, a že zelo kmalu začel oblikovati lastni računovodski program. »V podjetju niso hoteli poslušati mojih nasvetov, zato sem odšel na svoje.«
Ko se je Slovenija osamosvojila, je odprl in registriral podjetje, ki ima še danes, tako kot ob odprtju, sedež v poslovni coni v Šenčurju. »Bili smo eno prvih podjetji tukaj,« pove. »Trg je bil takrat zelo lačen, zato ni bilo tako težko. V treh mesecih sem vrnil celotno posojilo.«
Začetki so bili veliko lažji, kot bi bili danes. »Karkoli si takrat ponudil, in če si bil vsaj približno pošten, si lahko prodal. Danes nekatera podjetja zagotavljajo 24-urno podporo svojim strankam, tudi ob največjih težavah boste dobili v največ eni uri nekoga, ki vam bo pomagal. Takrat se je na podporo podjetji čakalo po dva tedna ali več. Spomnim se, ko sem med osamosvojitveno vojno že delal s Komunalo Kranj in se jim je nepojasnjeno ustavil program za obračunavanje plač, jaz pa sem bil v vojski. Dejal sem jim, da jim ne morem pomagati, razen če me spravijo ven. Nekdo je poklical nekoga in uredili so mi dopust, za nekaj dni sem odšel iz vojske, uredil program in šel nazaj. Če danes strankam ne bi zagotovili pomoči v najmanj eni uri, bi nas na internetu linčali,« razlaga Čebašek.

vasco | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

 

Niti centa za oglaševanje

Po njegovem mnenju je najboljša reklama zadovoljna stranka. Tega ne izreče na način izrabljene in prevečkrat uporabljene podjetniške fraze, ampak zelo dobesedno, na svoj preprosti način.
»Prepričan sem, da je najboljša reklama zadovoljna stranka, zato za oglaševanje še nikoli nisem namenil niti centa.«
»Do sem smo prišli tako rekoč brez enega oglasa. Ne verjamem v agresivno trženje. Pošljemo ponudbo, če se vam zdimo zanimivi, nas boste poklicali, če ne, pa tudi prav. Jaz nimam želja, da bi zaslužil ne vem koliko milijonov. Vesel sem, da lahko svoje zaposlene dobro nagradim, obstoječe stranke pa so zadovoljne. S tem dobim tudi največ reklame. Stranke širijo naše sporočilo veliko učinkoviteje kot plačani oglasi.«

Neumno se mi zdi svojim strankam in poslovnim partnerjem podarjati koledarje, kemične svinčnike ali slabe dežnike. Denar za darila raje doniram in oni okoli novega leta z veseljem pričakujejo novico, kaj bomo podarili.

»No,« se popravi. »Darujem pa denar in izdelke v dobrodelne namene in tudi to je reklama.«
»Res ne zaradi tega, da bi si delal reklamo, ampak zato, ker je to prav. Običajno namenim sredstva za krajevno skupnost, ko na primer zbirajo denar za športna društva ali gasilsko opremo.«
Poleg tega vsako leto ob koncu leta namesto daril za poslovne partnerje kupi opremo za bolnišnice. Včasih jih je podarjal pediatrični kliniki, kjer se je kot otrok tudi sam zdravil, zadnja leta jih namenja kliniki na Golniku. »Neumno se mi zdi svojim strankam in poslovnim partnerjem podarjati koledarje, kemične svinčnike ali slabe dežnike. To ni nobena pozornost, pa še okolje obremenjuje. O svoji odločitvi in donaciji pa jih vseeno obvestim. Mojo odločitev podpirajo in okoli novega leta z veseljem pričakujejo novico, kaj bomo podarili.«
V teh primerih nikoli ne podari denarja, ampak specifičen produkt, recimo štiriindvajseturni merilec tlaka, mizo za ultrazvok, infuzijsko črpalko … »Zanimivo je bilo, ko sem bil nekoč dogovorjen s pediatrično kliniko za prevzem donacije na določen dan, a so me klicali nekaj dni prej, ker so nujno potrebovali infuzijsko črpalko. Seveda sem privolil in na dan uradne predaje videl otroka, ki je bil že priključen nanjo, kar mi je bilo v še večje zadovoljstvo.«
Prepričan je, da bi morali vsi lastniki podjetij vračati nazaj družbi, ampak ne le v takšni višini, da si z njo še znižajo davčno osnovo, ampak malo več.
V lanskem letu so ustvarili 1,7 milijona dobička in imeli 4,5 milijona prihodkov. Vasco je eden izmed desetih nominiranih podjetij, med katerimi bomo izbrali letošnjo Delovo podjetniško zvezdo.

vasco | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

 

Nobenih četrtletnih ali letnih ciljev

»Kaj bo prinesla prihodnost, nihče ne more vedeti. Lahko pride tuja konkurenca, zaradi katere lahko ne dobimo več nobenega novega naročnika. Kljub temu pa bo Vasco, tudi če ne dobi ene nove stranke več, z obstoječimi preživel. O tem sem prepričan,« pove Čebašek, ki ima za vodenje podjetja izoblikovano lastno filozofijo. »Nobenih ciljev, planov in podobnih zadev.«
Kljub temu je bila rast vsakoletna, čeprav počasna. »Promet ni nikoli upadal, vedno smo rasli, a zelo, zelo počasi.«
V njegovem načinu vodenja ni prostora za nobene kvartalne plane. »Cilj mi nikoli niso bile številke, še manj denar. Moj edini cilj je in ostaja zadovoljna stranka. Čemu bi delal plane? Strošek za plane, analize in napovedi ni zanemarljiv. Potem pa je treba nenehno pritiskati na ljudi, da jih uresničujejo, to je samo negativno. V mojem podjetju se tega ne gremo.«
Tudi nimajo nobenih rokov. Edini roki so tisti, ki so določeni z zakonom. Recimo nedavna uredba GDPR, ki je začela veljati 25. maja. »A tudi tukaj je moja naloga kot direktorja, da poskrbim, da je zadeva pravočasno opravljena, in kadrovsko okrepim ekipo, tako da nihče od sodelavcev ne izgoreva.«
Fluktuacije med zaposlenimi skoraj nima. »Tisti, ki ostanejo prvi dve leti, ostanejo za zmeraj. Še vedno imam vse štiri programerje, ki so bili prvi zaposleni pri meni.«
Zaveda se, da je to včasih negativno, da so mlajši programerji lahko vredni zlata, bolj inovativni, angažirani in imajo več novejšega znanja. »Nikoli ne bi odpustil človeka, ki je bil ob meni skoraj trideset let, ker njegovo znanje ni več najbolj moderno. Dokler sem jaz direktor, nihče ne bo ob službo.«

Nadure niso zaželene

Zadnjih deset let nihče od zaposlenih ni odšel h konkurenci. »Ne, ker ne bi smeli, ker konkurenčne klavzule nimamo, ampak ker so zvesti. Sami mi povedo, ko jih kontaktirajo kakšni lovci na kadre. Trudim se, ne s prisilo, ampak z okoljem, da nam je prijetno. Obenem se zavedam, da za programerje delo za Vasca ni najbolj zanimivo, včasih je zelo monotono, zato se še bolj trudim.«
Zaposleni imajo neomejeno število dopusta, brez težav zjutraj po mobilnem telefonu sporočijo, da jih ne bo, in jim ni treba izpolnjevati nobenih papirjev. »Imamo zabave, športne dneve. Za novo leto gremo za dva dni v hribe.«
Dvakrat na leto nagradi svoje zaposlene s štirimesečno številko. »Zgolj denar ni stimulacija. Lahko jim nudim bajno plačo, a če imam z njim slabe odnose, bi vsak sposoben šel. Nuditi jim moraš kaj več kot dobro plačo, predvsem dobro klimo. Če so odnosi dobri, ljudje naredijo več. Zagotovo pa naredijo manj pod pritiskom, pod grožnjami z roki in cilji,« je prepričan sogovornik.
Ob 16. uri pri njih na parkirišču ni nobenega avtomobila. Nadure niso zaželene in zaradi njih boste pri njih prej deležni graje kot pohvale. »Nismo zapečkarji, ampak zaposleni se morajo popoldne odpočiti, se posvetiti družinam in hobijem. Tudi med delom jim dajem vso svobodo. Nihče ne more delati sedem ur in pol s polno močjo. Nihče ni tak stroj. Prepričan sem, da se na kavi pogovarjajo tudi o službenih zadevah, zato v tem vidim zgolj prednosti.«

vasco | Author: Jože Suhadolnik Jože Suhadolnik

 

Znanje namesto kravate

Strankam poleg sistemskih programov nudijo tudi podporo. »Stranke so pametne, zahtevne, vedo, kaj hočejo. Vse spremembe, popravke in novosti oblikujemo z njimi, poslušamo jih in jih upoštevamo.«

Nimam želja, da bi zaslužil ne vem koliko milijonov. Vesel sem, da lahko svoje zaposlene dobro nagradim, obstoječe stranke pa izražajo zadovoljstvo. S tem dobim tudi največ reklame.

Konkurenca je trenutno slovenska, saj je za tujo konkurenco slovenski trg na srečo ali na žalost, odvisno kako gledamo, premajhen. »Mi smo preveč ustrežljivi do individualnih zahtev naših strank. Tudi podjetja v Sloveniji so majhna, zanimata jih cena in kakovost. Ni prostora za blazne menedžerje. Če bi okoli naših strank hodili v oblekah in kravatah, nas nihče ne bi maral. To so preprosti ljudje. Ko jim virus izbriše podatke, se obrnejo na nas in vedo, da bodo dobili sočutje in vse naše znanje.«
Prodor na tuje trge ga ne zanima. »Če se odločim, da gremo v tujino, koga naj pošljem tja? Svojim najboljšim kadrom sem obljubil urejene delovne razmere, brez pritiskov. Sam pa tudi nisem več rosno mlad, da bi hodil v tujino. Da bi za tujino iskal nove vodje, pa tudi ni moj način. V Sloveniji je dovolj dela in dovolj ljudi, ki cenijo naš način. Če bo to pomenilo naš propad, se bomo pa združili z drugimi. Ampak vsaj dokler sem jaz direktor, ne bomo odpirali novih trgov.«

Na dopustu pogreša stres

In direktor bo še vsaj sedem let. Kljub temu da pravi, da je strašno nesrečen, ko ne dela, si novih izzivov za čas pokoja ne postavlja. »Človek, kot sem jaz, je lahko zares dober le v eni stvari. Nisem kot tisti, ki jih vržeš kamorkoli in se naučijo plavati.«
Na dopustu se mu je nekoč zgodilo, da je bil deset dni brez računalnika in telefona. »Tri dni pred koncem dopusta, kjer sem bil popolnoma odklopljen, se mi je tako močno spremenil krvni tlak, da so me z reševalnim vozilom odpeljali v bolnišnico. Malo stresa v mojem življenju očitno mora nujno biti,« v šali pristavi in doda: »Kljub temu pa mislim, da treh tednov popolnega odklopa ne bi preživel. Ne vem, kako bo, ko bom odšel v pokoj.«

delove podjetniške zvezde DPZ | Author:

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.