Domov Mnenja 28. Februar 2018.

Več in več in več ...

Petra Kovič
© Voranc Vogel
New York je mesto, ki nikoli ne spi. Je kot morski pes, ki zaradi preživetja ne zapre oči. V tem mestu se nenehno nekaj dogaja in blešči, zato ni nič čudnega, da je to mesto (p)ostalo mesto navdiha, a obenem tudi mesto insomnie. Ljudje ne morejo spati.

Preveč so vznemirjeni in svoj notranji mir iščejo z uspavali, ki jih goltajo kot bonbone. A te kot mleček sladke »bonbone« smo začeli vse bolj redno in pogosto okušati tudi Slovenci. Če res drži, da »le lepo preživet dan prinaša vesel spanec«, kot je že davno tega dejal Leonardo da Vinci, potem očitno delamo nekaj hudo narobe. Najmanj, kar je narobe, je to, da si krademo čas; torej tisto, kar si po mnenju Williama Penna, britanskega podjetnika, filozofa in ustanovitelja države Pensilvanija, najbolj želimo, a ga najslabše uporabljamo. Naš kolumnist Boštjan J. Turk meni, da ga porabljamo za stvari, ki ne prinašajo zadovoljstva.

V resnici potrebujemo zelo malo.

Pravi, da smo Slovenci postali sužnji denarja. Postali smo požrešni hrčki, ki zbiramo nepotrebno kramo ter vse hitreje vrtimo kolo pohlepa in apetitov, s katerega – tudi če bi želeli – ne moremo izstopiti. Smo mar res pozabili, da denar oziroma kapital ni edino merilo uspeha? Ker pač res ni! To v časniku, ki smo ga poimenovali Svet kapitala, trdim zato, ker nas neprespanost in napačni cilji delajo otopele, neučinkovite in nemočne, da bi ustvarjali tisto, kar je nujno za nas in prihodnje generacije.

In ta nujnost se imenuje »dodana vrednost«. Države evropskega severa in Amerike to že razumejo, zato ustvarjajo na prvi pogled kar hecne nove poklice. Tam je pravi hit ali poklicna tržna niša »chief happiness officer – CHO«. Kolegica Simona Drevenšek je minuli teden na platformi linkedin naštela več kot 267 oglasov za delovno mesto CHO. Fundacija FoolProof je ta poklic uvrstila celo na peto mesto poklicev 21. stoletja. Česa nas bodo naučili ti guruji sreče, ne vem, sem pa vsak dan bolj prepričana, da za srečo in dobro delo, ki omogočata preživetje posameznikom in celotni družbi, v resnici potrebujemo zelo malo. Malo čofotanja po morju, kakšno dobro ribo in rožmarin, glasbo ter dobro misel. Vse našteto so, recimo, imeli Grki. No, dokler se jim niso na plaže zgrnile mase tujih turistov, ki so jim (dobrohotno) prišepnile, da je mogoče živeti še lepše in še boljše …

Grki so jim verjeli in so tako kmalu postali sužnji denarja, ki vsak dan slabše tudi spijo. Naša kolegica Pija Kapitanovič je bila tam. V središču Grčije, to je zibelke evropske civilizacije. Tam ni več svetišč hedonizma in »carpe diema«, ampak na vsakem koraku žalosten dokaz ljudi, ki so živeli čez svoje zmožnosti in ki so postali preveč zaspani, da bi bili zbujeni za velike načrte ...

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.