Oaza »normalnosti«

Na mednarodno mreženje z daljnosežnimi učinki vsekakor upa Slovenija, ki je sredi Pjongčanga, ki ga Južni Korejci promovirajo kot mesto navdiha, postavila Slovensko hišo. Z njo namerava razbiti predsodek o svoji nekonkurenčnosti, se izkazati kot inovativna dežela, ki na eni strani krepi domače gospodarstvo in na drugi na široko odpira vrata tujim investicijam, ter z vsemi dejavnostmi v času OI v mednarodni srenji vzbuditi vsaj malo apetitov po naši mali, a ljubki domovini. Verjamem, da bo večjemu delu (gospodarske) slovenske družbe to tudi uspelo, a kaj, ko njeno prepričljivost kdaj pa kdaj zamaje slovenska politika. Zgovoren je primer s področja kulture. Simon Kardum, direktor Centra urbane kulture Kino Šiška, ki smo ga zaradi kulturnega praznika povabili na intervju, je dejal, da tako nazadnjaške kulturne politike, ki nas vrača v 19. stoletje, v Sloveniji še nismo imeli.

No, vsaj od 19. stoletja do danes ne, pri čemer se je treba zavedati, da kreativna industrija, kamor kultura pač sodi, generira milijardo evrov in pol bruto prometa na letni ravni. In to ni osamljen primer političnega zaviranja. Drugi primer političnega jemanja zraka napredku je misel ministrice za zdravje, da na področje zdravstva (kjer so splošne in zasebne klinike že dolgo dano dejstvo) nikakor ne sodi »konkurenčnost«. Halo?! In kako naj bomo potem sploh konkurenčni in kako naj, recimo, gostitelje OI prepričamo, da smo spodbudno okolje za njihove investicije? To je tiste Južne Korejce, ki so v razvoju tehnologije že tako napredni, da so, recimo, pomen »šampiona« tako spremenili, da tega ne razumejo več kot klasičnega športnika, ki je natreniran in ki preliva litre znoja za dosego svojega športnega cilja, temveč kot fante, ki tekmujejo v videoigricah. Ali pa: kako naj tekmujemo z ZDA, od koder prihaja Hanson robotics, tj, podjetje, ki je izdelalo humanoidnega robota Sofijo. Ja, tisto Sofijo, ki je danes saudska državljanka in s katero novinarji že čisto zares opravljajo intervjuje?!

No, morda pa je v slovenski različici napredka nekaj smisla. Ki ga bomo razumeli šele čez čas. Morda pa bomo z zadržanostjo do konkurenčnosti postali oaza »normalnosti«, mirnosti in prijaznosti do človeškega bitja. Kajti, kot je zapisala pravnica Veronika Cukrov: »Človeštvo določene robote moralno že obsoja. Izkušnja imitirane človečnosti ne bi smela nikoli tako zaslepiti, da bi pozabili na lastno izjemnost.«