Domov Mnenja 03. Junij 2018.

Katarina Kresal: Zakaj pa meni ni tega še nihče povedal?

Katarina Kresal
© Jože Suhadolnik
Zakaj pa meni tega ni še nihče povedal? je stavek, ki ga pogosto slišim od slovenskih menedžerjev, ko se pogovarjamo o prednostih reševanja sporov v alternativnih postopkih. Nemalokrat podoben komentar uide tudi pravnikom.

V anglosaksonskih državah (ZDA, VB) se pred sodišči reši zgolj približno en odstotek gospodarskih sporov, preostali se rešijo v različnih oblikah alternativnih postopkov. Pri nas je ta delež obrnjen – zgolj približno odstotek gospodarskih sporov se ne reši na sodiščih. Razloge za to sami pri sebi hitro pripišemo kverulantstvu kot našem nacionalnem športu, prav tako jih iščemo tudi v naši naravi, kulturi, zgodovini, pravnem sistemu in še marsikje. Resnica pa je mnogo bolj preprosta: dejstvo je namreč, da preprosto premalo vemo o alternativnih postopkih reševanja sporov, pri čemer se tistega, česar ne poznamo (dovolj), bojimo in se ga zato izogibamo v velikem loku.

V letu 2003 je obširna raziskava o gospodarskih sporih in njihovih učinkih na podjetja, ki so jo izvedli v angleški svetovalni družbi BDO Stoy Hayward (Commercial Disputes Survey, 2003), pokazala, da 87 odstotkov podjetij pri reševanju sporov prizadene ekstremna poraba časa, 70 odstotkov jih ima zaradi tega finančne izgube, 41 odstotkov pa jih ne doseže poslovnih ciljev. Vprašanje, kako reševati spore, je za podjetje torej pomembno poslovno vprašanje in nikakor ne bi smelo biti prepuščeno (zgolj) pravnikom.

Alternativno v primeru oznake postopka za reševanje spora, ki ni sodni postopek, seveda ne pomeni, da gre za kakšno eksotiko ali »alter sceno« na področju reševanja sporov. Ravno nasprotno, zunajsodne oblike reševanja sporov v svetu spadajo med najhitreje razvijajoče se panoge in v gospodarstvu nedvomno postajajo trend. Med alternativnimi postopki tako najdemo kar 16 različnih vrst postopkov, ki so na voljo strankam, pri tem pa sta pri nas še vedno poznani predvsem dve najbolj skrajni možnosti na premici – mediacija in arbitraža, ki imata tudi zelo dobro zakonsko podlago. V Sloveniji navedeno tematiko urejajo – namenoma jih bom navedla: (1) Zakon o arbitraži, (2) Zakon o mediaciji v civilnih in gospodarskih zadevah, (3) Zakon o alternativnem reševanju sodnih sporov, (4) Zakon o izvensodnem reševanju potrošniških sporov, (5) Zakon o delovnih razmerjih, (6) Družinski zakonik ter (7) Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Iz povedanega izhaja, da imamo regulativo na tem področju dobro in obsežno urejeno. Zato niti ni čudno, da je Slovenija med evropskimi državami v samem vrhu po učinkovitosti sistema sodišču pridružene mediacije, pa čeprav kot družba o njej še vedno vemo presenetljivo malo. Pri tem gre nepoznavanje lahko celo tako daleč, da še danes kdo misli, da gre pri mediaciji za meditacijo.

odvetnik sodišče sodba pravo | Author: Leon Vidic Leon Vidic

Kaj je torej mediacija? Mediacija je postopek, pri katerem tretja, za to posebej usposobljena nevtralna oseba strankama pomaga, da sami prideta do sporazumne rešitve spora. In če na sodišču zmaga ene stranke (praviloma) pomeni poraz druge, mediacija zagotavlja zadovoljstvo obeh, saj je sporazum vedno sprejemljiv za obe strani, sicer ne bi bil sklenjen. Zaradi svoje fleksibilnosti (iz nje lahko namreč vedno izstopiš), prijaznosti in strogega varovanja zaupnosti je mediacija na področju gospodarstva v svetu čedalje bolj priljubljen način reševanja sporov. Pri tem pa ima pomembno vlogo dejstvo, da je tudi izjemno učinkovita. Povprečen spor se bo v mediaciji namreč rešil v dveh do treh urah, možnost za sporazumno rešitev pa je lahko tudi do 75-odstotna, odvisno seveda od narave spora.

Če se stranki v gospodarskem sporu nikakor ne moreta dogovoriti, da bi sedli za isto mizo in s pomočjo mediatorja spor rešili sami, lahko to nalogo poverita nekomu tretjemu, pri čemer sploh ni nujno, da je to sodišče. Tako se lahko stranki odločita za postopek arbitraže, ki sicer po svoji formi še najbolj spominja na sojenje, vendar pa strankama v postopku omogoča precej več fleksibilnosti in nadzora. Arbitraža je v Sloveniji prisotna precej dlje kot mediacija in jo gospodarstveniki vsaj načeloma poznajo, vendar pa v pogodbah med slovenskimi podjetji, kljub temu da v Sloveniji obstajajo zaupanja vredni institucionalni ponudniki arbitražnih postopkov, zelo redko najdemo arbitražno klavzulo. Drugače je, kadar je ena od pogodbenih strank tuje podjetje; v tem primeru skoraj praviloma v pogodbi v primeru spora ne bo določena pristojnost sodišča, temveč bo določena pristojnost arbitraže.

Zato tudi ni čudno, da je marčna odločitev Sodišča EU v zadevi Slovaška proti Achmea BV (Case C-284/16), v kateri je sodišče odločilo, da arbitražna klavzula v bilateralni investicijski pogodbi ni v skladu s Pogodbo o delovanju Evropske unije, ker ne omogoča polne učinkovitosti prava EU, zelo razburkala evropsko strokovno javnost. Sodba namreč ustavlja investicijske arbitraže v sporih znotraj EU. In kljub temu da gre za zelo pomembno odločitev, v Sloveniji tej temi nismo namenili večje pozornosti, saj je arbitraža kot postopek za širšo slovensko javnost žal zanimiva le v primeru reševanja mejnega spora s Hrvaško.

Za podjetja je v sporih, kjer vse temelji na listinah, še posebej zanimiva pospešena arbitraža, kjer postopek poteka pisno, vodi ga en sam arbiter, celoten postopek pa traja bistveno krajši čas od »klasičnega«. V Sloveniji sta tako rekoč nepoznani tudi dve obliki arbitraže, ki strankam omogočata, da obdržita precej nadzora nad izidom postopka: prva je arbitraža znotraj denarnih omejitev, pri kateri stranki opredelita minimalno in maksimalno vsoto, ki jo lahko prisodi arbitražni senat, druga pa arbitraža na podlagi zadnje ponudbe, pri kateri stranki arbitre obvestita o svoji zadnji denarni ponudbi, ki sta jo pripravljeni sprejeti oziroma plačati, arbiter pa izbere tisto, o kateri glede na okoliščine spora presodi, da je razumnejša.

V tujini klavzulam, ki jih stranke navedejo na koncu pogodbe (od tega, v koliko izvodih je pogodba sestavljena, pa do tega, pred katerim sodiščem se bo reševal morebitni spor), radi rečejo polnočne klavzule (midnight clauses, op. a.), saj je to zadnja stvar, ki jo pravniki še naredijo po tem, ko so že vsi pomembni parametri posla dogovorjeni. Takšen pristop k pripravi pogodb ima lahko za podjetje sila neprijetne posledice, saj je odločitev o tem, kako se bodo reševali morebitni spori med strankami, eden izmed bistvenih elementov dogovorjenega poslovnega razmerja.

Zato bi veljalo razmisliti, ali ne bi prihodnjič pogodbeniki v pogodbo raje zapisali, da bosta pogodbena partnerja spor najprej poskusila rešiti z mediacijo, in če ta v določenem roku ne bo uspešna, bo o njem odločil izbrani arbiter na podlagi pisne dokumentacije, ki mu jo bodo predložile stranke. Kombinacija mediacije in arbitraže namreč po raziskavi, ki je bila narejena za področje EU (The cost of non ADR – Surveying and showing the actual cost of intra-community commercial litigation, ADR Center, Italija, funded by the EU), v primerjavi s sodnim postopkom podjetjem v povprečju omogoča kar 13.000 evrov prihranka v denarju in 500 dni prihranka v času.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.