Ego je moj in tvoj sovražnik

Od teh dežel pričakujemo in zahtevamo »nekaj več«. Hočemo zgodbo! Hočemo, kot je dejal sogovornik Kaje Kovič v članku Vrnitev za štedilnik predstavlja sodoben prestiž, sami nabirati sestavine z okoliških polj, hribov in rek, si umazati roke, poprijeti za nož in kuhalnico ter med kuhanjem s kuharjem, ki je kot rockovska zvezda, poslušati male skrivnosti velikih receptov. Smo res postali tako razvajeni in naveličane vsega?

No, del odgovora tiči v tem, da smo se ljudje vedno radi predajali zgodbam, del pa v naši prepričanosti, da si zaslužimo ne le dobro, ampak najboljše. To je sicer spodbudno, saj je gonilo razvoja, a le dokler nas o tem ne prepričuje pretirana samozavest, večvrednostni kompleks, ki meji na aroganco in katerega moč podpihuje naš ego. »Zame to ne velja,« si mislite. A dejstvo je, da se pri ljudeh z velikanskimi ambicijami, talentom, elanom in potencialom ego kaj hitro prikrade zraven. Ryan Holiday v knjigi z naslovom Ego je naš največji sovražnik zapiše, da je ego nezdravo prepričanje o lastni pomembnosti in veličini, je kot trmasti otrok, ki zahteva, da mora biti vse po njegovo ne glede na vse druge in vse drugo. To je občutek superiornosti, ki sega onkraj talenta in sposobnosti.« S tega zornega kota je ego škodljiv sovražnik, ki nas vodi v pogubo. Navsezadnje je prav ta človeška začimba botrovala tragični nesreči Titanika, nepotopljive gigantske ladje, in navsezadnje lahko prav ta škodljivec v še tako mirni in zvezdnati noči privede do bankrota kateregakoli podjetja. Tudi vašega.

Navsezadnje, spomnite se le Nokie, ki je nizala uspeh za uspehom in na koncu propadla. Še veste, zakaj? Pretirano zaverovana sama vase ni opazila konkurence, ki ji je počasi, a premišljeno nastavljala past. Pametne telefone.

Zatorej, da bi se izognili efektu Nokie, se vsak dan zazrite v ogledalo, kot je to počel John D. Rockefeller, in se resno vprašajte: »Ali boš cepec? Boš dovolil, da te denar omami? Boš res za vedno boljši in hitrejši od vseh drugih v panogi?« Rockefeller je poznal pravi odgovor, predvsem pa se je presneto dobro zavedal, da zaradi slave in denarja lahko kaj hitro izgubi tla pod nogami.
p.s. Tudi Julij Cezar je imel ves čas ob sebi vdanega sužnja, ki ga je moral po »službeni dolžnosti« opominjati z besedami: »Tudi ti si samo človek.«