Domov Mnenja 01. December 2018.

Denar nikoli ne spi – apetit po njem še manj …

davčna oaza denar
© Pixabay

Ta teden smo dobili raziskavo družbe Deloitte o problematiki korupcije v Sloveniji, ki je razkrila, da večina najuspešnejših gospodarstvenikov meni, da so javni investicijski projekti zaradi korupcije dražji in da zanje ne pričakujejo sankcij, saj ne zaupajo ne pravosodju kot tudi ne organom pregona. Čudovito, mar ne?!

Ali to pomeni, da so pralni stroji, polni denarja, tudi pri nas?! To se je namreč prav ta teden zgodilo na Nizozemskem, kjer se je izraz »pranje denarja« izkazal za ustreznejšega kot kdajkoli prej. Nizozemska policija je namreč sredi Amsterdama med racijo v enem od stanovanj v bobnu pralnega stroja odkrila 350.000 evrov. Denar se pač pere. In denar nikoli ne spi. No, to ni bil le naslov filma kultnega režiserja Oliverja Stona, ampak tudi naslov okrogle mize družbe Deloitte.

Zgodb, kot je bila Madoffova Ponzijeva shema, si nihče ne upa oziroma ni upal kritizirati in postavljati pod drobnogled.

Razpravo je odprla z željo seznaniti slovensko javnost, da je nujno zavedanje, da nismo imuni za finančni kriminal. To je ena najdobičkonosnejših industrij na svetu, katere posledice so katastrofalne. Usodne. Premikajo geopolitične silnice v napačne smeri in ljudi s čolni čez Sredozemsko morje. Ta industrija ne ustvarja le imigrantske krize, ampak tudi ubija na kriznih žariščih sveta, na bostonskem maratonu, sredi Pariza ali nogometnih igriščih. Korupcija, pranje denarja, finančne goljufije nimajo ne meja in tudi usmiljenja ne. Ta industrija misli, čuti in uresničuje makiavelízem, pri čemer ima pred očmi samo eno: bogatenje. In v vojni, v kateri včasih zmagujejo tudi hitreje učeči se storilci kaznivih dejanj, smo vsi. In vsi izgubljamo. Čudno je, da temu svet ne naredi za vedno konec. Yuri Sidorovich, strokovnjak za preiskovanje prevar, je dejal, da so nekatere zgodbe »too big to fail«*: »Zgodb, kot je bila Madoffova Ponzijeva shema, si nihče ne upa oziroma ni upal kritizirati in postavljati pod drobnogled.« S tem je v bistvu nakazal vse večji problem elitizacije korupcije kot tudi značaj nečednih poslov, ki lahko premamijo in vase posrkajo vsakogar. Tudi predstavnike politike, posla, regulatorjev, navadnih ljudi in tako dalje. In to ne le v ZDA ali v filmih, ampak tudi pri nas.

Čeprav smo po oceni Deloitta manj korumpirana družba, kot so preostale v EU in imamo nizko tveganje, so se nam vseeno zgodile afere, kot so Teš, Merkur, Vegrad, Irangate in podobno. Problem, ki ga imamo, je odsotnost pravne podlage za etiko in zelo nizko zavedanje, ki postavlja razgovore o tveganjih na stranski tir. Zadnje je nevarno, pravi Sidorovich, saj odpira vrata nečednim poslom: »To je tako, kot če bi zdravnik rekel pacientu, da ima nizko tveganje za obolenja srca in ožilja, ter bo ta, misleč, da je popolnoma imun in varen, začel živeti popolnoma nezdravo in neodgovorno.« No, in to naj bo vodilo za vse. Namreč, medtem ko ste prebrali ta uvodnik, je bilo na svetu 60.000 nogometnih igrišč pognojenih z ilegalnimi in do zdravja škodljivimi gnojili; tri večje banke so bile žrtev hekerskega napada in 1,1 milijarde evrov je bilo opranih prek bančnega sistema.


*Prevod: prevelike za propad

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.