Domov Mnenja 23. Februar 2018.

Brez udarcev pod pasom

Petra Kovič
© Voranc Vogel
Medtem ko mnogi bežijo v svet fantazij, ki nam ga vsak dan ponujajo turške melodrame z dih jemajočimi zapleti, romancami, življenjskimi dilemami in lepimi obrazi, se drugi borijo. Eni na enem bregu, drugi na drugem. A vsi z istim ciljem: dostojno živeti in uveljaviti svoj prav. Uvodnik sem pisala sredi največjega stavkovnega vala. Doma.

V manjšem otroškem kaosu, v katerem nihče ni povsem zadovoljen in nihče zares učinkovit. Vsi smo malo multitaskali in skušali naporno kombinacijo službenega in gospodinjskega dela opraviti čim bolje. A roko na srce: pripravljanje uravnoteženega obroka, brisanje otroških smrkljev, sestavljanje kock, poslušanje vriska in piska, odgovarjanje na 1001 »zakaj« ni najlažja stvar na svetu, če je pri tem treba biti še službeno polnokrvno operativen.

Zato sem, spoštovani bralci, v takšnih dneh, kot je bila sreda, še toliko bolj hvaležna, da imamo vzgojno-izobraževalne ustanove. Šole, vrtce ... no, predvsem ljudi, ki so zaposleni tam. Zaradi njihove predanosti naši otroci lahko del dneva preživijo varno, zdravo, koristno in prijetno, mi, starši, pa se lahko posvetimo delu in se – bodimo iskreni – tudi malo oddahnemo. Ali bo javni sektor, plačan iz državnega proračuna, ki nam na vsakem koraku ponuja roko pomoči, večen, pa je odvisno od celotne družbe, ki pa se – to je ključno – začne pri vsakem izmed nas. Pri posamezniku. Žal, saj se ta posameznik vse bolj predaja črno-belemu svetu, kjer vladata dve skupini, vsaka s svojo absolutno resnico. Ena stran svari pred dolgoročno nevarnostjo in škodljivostjo pretiranih apetitov v javnem sektorju in pred skorajšnjim koncem gospodarstva, druga opozarja na vse večje zahteve in napore na delovnem mestu ob povsem nevzdržni plačni politiki, ki je ostala enaka kot v najgloblji krizi in na tisoče zaposlenih potiska na prag preživetja. Vendar absolutne resnice ni. Resnica je vedno nekje vmes in vselej se lahko najde kompromis, konsenz. A za to je nujno spoznanje, da smo državljani odvisni drug od drugega in da je za udobno prihodnost vseh nas nujen most. Tega pa lahko zgradimo le, če obudimo empatijo, sočutje, razumevanje in strpen dialog, v katerem prostor ni namenjen le golim številkam, temveč številkam in občutkom skupaj. Ni težko. Vsaj včasih ni bilo. Takrat so se ljudje bolj spoštovali. A takrat so se v šolah, kot je na Radiu Slovenija spomnil frontman jugorock zasedbe Bjelo Dugme, Goran Bregović (marca bo nastopil v Ljubljani), v šolah učili boks: »Boks te nauči borbe in pravil, po katerih se je treba med bojem gledati v oči.« V dušo. Če bi to znali, bi bil boj (bolj) plemenit in brez udarcev pod pasom. Ti veljajo za zavržno dejanje ...

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.