Domov Mnenja 02. Avgust 2018.

Boštjan J. Turk: Čas je valuta

Organizacija pod stresom
© Reuters
Čas je najvrednejši kovanec v vašem življenju. Le vi in samo vi boste odločali, kako ga boste potrošili. A pazite, da ne prepustite komu drugemu, da ga potroši namesto vas. Izjava Carla Sandburga, ameriško-švedskega pisatelja in pesnika, trikratnega Pulitzerjev nagrajenca.

Spomnim se, da sem bil še zelo nezrel mulc, ko mi je oče ob nekem pogovoru omenil, da je filozofija kraljica vseh znanosti. Ta njegov poduk se me je že takrat prijel. In res je imenitno, če se človek rodi z nekaj filozofskega talenta. Super privilegij. Le tako namreč v vsaki situaciji vidi širšo sliko, prepozna jedro problema, vidi gozd namesto posameznih dreves, zaveda se, kako smešno in neumno se je prepirati o malenkostih.
Upravljanje časa je izvrstna filozofska tema, saj se te teme agresivno in zavajajoče lotevajo številne druge znanosti, ki v času vidijo bodisi denar, bodisi delavsko pravico, bodisi zdravje – denimo ekonomija, pravo in medicina. Mnenje ekonomista o upravljanju časa je popoln antipod mnenju zdravnika, da o filozofu sploh ne govorim.

Ko sem sam prvič slišal za izraz izgorelost, me je popadel tak iskren čistokrvni smeh.


Zato bi morali o času ves čas vrhunsko filozofirati, se učiti od filozofskih velemojstrov, kot so Parmenid, Platon, Sokrat in Aristotel. A Slovenci kot narod smo slabi filozofi. Žal smo bolj kot to izvrševalci nalog in tehnokrati, kar nas z zornega kota narodov, ki so filozofski težkokategorniki (denimo Grki, Francozi, Kitajci), dela precej smešne.
Posledica tega je, da slabo upravljamo čas, ker do njega ne gojimo zdravorazumskega, inteligentnega odnosa. Dokazov za to je nešteto. Da omenim le tako imenovano izgorelost, v divjem kapitalizmu izjemno popularno diagnozo psihofizičnega nokavta, o kateri zdravniki neskončno razpravljajo, razni farmacevti in prodajalci megle v obliki svetovalcev za zdrav življenjski slog pa zaradi nje kujejo lepe dobičke.
Slovenci seveda nismo edini na svetu, ki se spopadamo z izgorelostjo, je pa ta pri nas očitno resen problem. Iz ene izmed raziskav, ki je bila opravljena pri nas in ki je zajela okrog 1500 testirancev, je bilo moč razbrati, da je v Sloveniji »izgorelih« že več kot 50 odstotkov zaposlenih, od tega pa je skoraj deset odstotkov takšnih, ki so že »skrajno izgoreli«. Se torej še komaj držijo nad vodo. Med poklici prednjačijo menedžerji, računalniški strokovnjaki, ter – zdaj se pa pripravite: zdravniki in psihiatri, torej tisti, ki bi morali izgorelost zdraviti. No in tako pridemo do tega, da izgoreli zdravniki in psihiatri zdravijo izgorele menedžerje in strokovnjake. Bolniki torej zdravijo bolnike.


Vsi izgoreli. Norost par excellence.
Ko sem sam prvič slišal za izraz izgorelost, me je – pa naj mi vsi, ki zaradi te motnje tako ali drugače trpijo, oprostijo – popadel tak iskren čistokrvni smeh. Že izraz izgorelost se mi je namreč zdel tragikomičen. Predstavljal sem si namreč slovensko posebnost – tiste mazohistične kolesarje, ki se vsi zaripli, z obrazi roza barve, s koščenimi postavami pri plus 40 opoldne mučijo s kolesarjenjem po hrvaških otokih, namesto da bi v prijetni senčki pod palmo žulili bevando in okušali svežo orado.
Pomislil sem namreč, pa kaj za vraga ljudje počnete s svojimi telesi, da ste na samem robu svojih zmogljivosti? Ali res tako ekstremno potrebujete denarce, da ste se pripravljeni ure in ure, dan na dan mazohistično poniževati pred vašimi šefi in sodelavci, da uničujete svoje zdravje? Ali pa vse to počnete zaradi plebejskih tekmovalnih igric s sosedi – torej za nov avto, za novo ograjo, za novo fasado?

Ko zaradi dolgotrajnega stresa zmanjka elektrike | Author: Pexels Pexels


Odgovor, zakaj vsa ta nora početja, pa je vendarle bolj preprost. Vsi ti »bolniki« bi morali predvsem krepko resetirati svoje možgane, kar pa seveda ni lahka naloga. Zaradi dolge tradicije cenene materialistične vzgoje, ki so je (bili) deležni doma, in zaradi pomanjkanja samozavesti gre namreč za posameznike z zelo šibko hrbtenico, ki so nadpovprečno dovzetni za čredno razmišljanje in si ne upajo razmišljati s svojo glavo, ker jih je strah, da jih bo čreda izločila. Bojijo se socialne smrti.
Posledica tega je, da znajo o času razmišljati samo tako, kot so jih naučili njihovi zviti kapitalistični mentorji – torej ekonomistično. V smislu čas je denar. Ti jih spretno speljejo v začarani krog pretirane denarne odvisnosti. Več preživetega časa na delu pomeni višjo plačo in višjo pokojnino. Več preživetega časa na delu vam zagotavlja kreditno sposobnost. Kreditna sposobnost vam zagotavlja kredit. Kredit vam zagotavlja stanovanje. Stanovanje vam zagotavlja dostojno družinsko življenje.
Tu pa se njihova »globoka modrost« o času tudi konča.
Nič pa jim seveda ne povedo o mnogo pomembnejših stvareh, ki na koncu koncev edine štejejo – o času, ki človeku zagotovi svobodo. O času, ki človeku zagotovi ustvarjalnost. O času, ki človeku omogoča uživati lepote življenja. O času, ki je nujen pogoj za graditev dobrih medčloveških odnosov. O času, ki zagotavlja družinsko toplino. O času, ki človeku omogoča fizično in duševno regeneracijo. O času, ki človeku omogoča boljše zdravje. O času, ki človeku omogoča živeti človeka vredno življenje.
In tu spoznamo vrhunski kapitalistični nateg. Čredno razmišljajočega delavca prepričati, da mu edino in samo trdo, čezmerno in izčrpavajoče delo omogoča njegovo celostno eksistenco. In ga kar se le da dolgo držati v strahu, da jo lahko vsak čas tudi izgubi. Perfekten recept za ustvarjanje popolnih podložnikov.
Naj se ob koncu spet vrnem k upravljanju časa. V kultnem filmu Wall Street 2 je tajkun vseh tajkunov Gordon Gekko, ki ga je velemojstrsko uprizoril Michael Douglas, v enem izmed prizorov, v katerem je s svojim zetom debatiral o različnih finančnih igricah, na njegovo presenečenje omenil, da denar pri vsem skupaj sploh ni bistven, ampak da je ključ v času, ki ga še ima pred seboj. Da je tisto, kar res šteje, obnovitev odnosa s svojo odtujeno hčerko, preživljanje kar se da veliko prostega časa s svojimi vnuki, kvalitetno preživljanje časa.
Sam bog pohlepa, laži in prevar, guru financ, poosebljenje vsega slabega, kar civiliziran in moder človek prezira, übermaterialist Gekko je torej priznal, da šteje samo in edino tisto, o čemer so učili že veliki grški filozofi, torej odnosi ter kvalitetno preživljanje in dobro upravljanje časa.
Tudi zato, a ne samo zato, je treba o času kvalitetno filozofirati.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.