Domov Mnenja 21. Februar 2018.

Blefiranje (še) ni uspeh: največji problem niso lažne novice, ampak lažni ljudje

trump clinton fake news
© Reuters
Donald Trump potrebuje samo štiri ure spanja na noč. Je uspešen poslovnež in »najproduktivnejši« predsednik v zgodovini ZDA, ker lahko petstranski dopis o nacionalni varnosti prebere po diagonali v le 30 sekundah, nato pa podpiše ukaz. Ima velike dlani ter je »pravi moški« svoji ženi, kljub ločenima spalnicama in dvajsetletni razliki v letih.

Oseba »XY« je uspešna podjetnica, ki opravlja 70-urne delovnike. Je zgledna žena, najboljša mati. Svojim otrokom vsako leto za pusta sešije kostume. Trikrat na teden vstane ob 5. uri zjutraj za uro pilatesa, med katerim posluša podcast za učenje portugalščine, nato si naredi popolno frizuro, preden se zbudijo normalni smrtniki. Ko pride domov, svoji družini postreže doma pripravljene mislije in domači jogurt z lokalne kmetije z organskimi borovnicami. Za vikend preteče polmaraton ter vsako drugo sredo prostovoljno deli hrano brezdomcem v svoji lokalni skupnosti v decentnih Prada supergicah in kavbojkah za 450 evrov. Na koncu leta podari enak znesek za pomoč ducatu otrok v Afriki do zaključka srednje šole. Poleg vsega tega ima čas in voljo, da vse to deli s svetom na svojem instagramu: #superčlovek #uspeh #polnoživljenje.

Blefiraj, dokler ti ne uspe (ang. Fake it till you make it). Živimo v svetu, kjer je vse, razen popolnosti, neuspeh. Pritiski so veliki.

Priljubljena krilatica v ZDA se glasi: Blefiraj, dokler ti ne uspe (ang. fake it till you make it). Priznam, v angleščini se to sliši veliko bolj seksi. Mogoče so Američani zato »uspešnejši«? Živimo v svetu dima in ogledal, kjer je vse, razen popolnosti, neuspeh. Pritisk na mlade profesionalce, da pri svojih tridesetih gojijo podobo superuspešnih ljudi, ki se vzpenjajo na lestvicah, pa je velik. Sam sodim v to skupino. Mogoče zato sredi štiridesetih za večino nastopi kriza srednjih let in se jih več kot polovica loči. Se ne (pre)poznajo več?

Na vrhuncu ameriškega turbokapitalizma in neoklasičnih ekonomskih maksim v 80. in 90. letih prejšnjega stoletja, ko je bil poslovnež Donald J. Trump še car, se je razvil kult tako imenovanega superčloveka, soseda homo economicusa. Nekakšne arijske različice »über« poslovneža, ki zmore vse – in to z nasmeškom na obrazu, ki izraža njegovo notranje osebno zadovoljstvo. Zdaj živimo v času lažnih novic, toda te niso problem naše družbe. Problem so »lažni ljudje« (ang. fake people). Spet se sliši to veliko bolj seksi v angleščini.

Donald Trump potrebuje samo štiri ure spanja na noč. Petstranski dopis o nacionalni varnosti lahko prebere po diagonali v le 30 sekundah. Ima velike dlani ter je »pravi moški« svoji ženi. A on je simptom »neuspeha«.

Lisa Rosh in Lynn Offermann sta v svojem članku v Harvard Business Review (HBR) izpostavili paradoks avtentičnosti. Po eni strani je avtentičnost v sedanjem površinskem turbosvetu vse pomembnejša, je »vroča tema«. Kolegica Sonja Klopčič v svoji neverjetni knjigi o voditeljstvu predstavlja močne slovenske zgodbe neverjetnih avtentičnih vodij. V Sloveniji jih imamo kar nekaj. Toda Roshova in Offermannova izpostavljata avtentičnost kot dvorezen meč. Ta kolumna je mogoče dober primer. Lahko vzpostavi občutek intimnosti in zaupanja ter človeškosti, s katero se lahko poistovetimo. Lahko pa se zdi patetična, okrni vaš ugled, vam odtuji kolege, z dvomom in negativnimi občutki celo spodbudi nezaupanje. Strinjam se z avtoricama, ko pravita: V poslovnem svetu bodite to, kar ste, a premišljeno!

Za avtentičnost sta pogosto pomembna čas in energija. Jennifer Porter v svojem članku HBR opozarja, kako pomembna je »samota« za človeka. Tisti čas, ko smo sami s seboj, da uredimo svoje misli, razmišljamo, si postavljamo vprašanja, delamo refleksijo. A v sedanjem turbosvetu ni časa za samoto. Koliko od nas jih že med vožnjo z dvigalom čas izkoristi za pregled elektronske pošte ali družbenih omrežij na svojem telefonu? Vsi smo tako zasedeni, tako uspešni. Študija Di Stefanove s kolegi v Veliki Britaniji je, na primer, pokazala, da so bili zaposleni, ki so si vsak dan vzeli vsaj 15 minut za »samoto« in refleksijo (na primer med vožnjo z avtobusom), 23 odstotkov produktivnejši od drugih. Tudi sam temu lahko pritrdim. Odkar nimam osebnega avtomobila in se vozim z javnim prevozom, imam več časa zase, za razmišljanje in refleksijo.

Že večkrat sem poudaril, da obstaja razlika med »trdim« opravljanjem dela in pametnim opravljanjem dela (ang. working smart, not hard). To potrjujeta tudi Tony Schwartz in Catherine McCarthy, ki poudarjata, da se »profesionalci«, predvsem menedžerji, preveč osredotočajo na (časovno) komponentno dela, ne na upravljanje svoje energije. V svojem članku za HBR sta zapisala, da »je problem to, da je čas omejen vir, medtem ko je energija druga zgodba«. In prav tu lahko vodje, pametna organiziranost, organizacijska kultura in ozračje ter naša miselnost delajo čudeže. Refleksija in samozavedanje sta ključni za to.

Koliko mask nosimo vsak dan in zakaj? Zakaj je tako pomembno projicirati uspeh? Navsezadnje, brexit, Trump, svetovna ureditev – vse to so simptomi »neuspeha«. Živijo v svetu paradoksov.

Ko boste naslednjič imeli občutek, da morate vzdrževati podobo popolnega človeka, si recite: »K vragu!«, in bodite raje ljudje. Naj začnem kar sam: vsaj enkrat na teden imam slab dan, ko bi raje ostal v postelji in se skril pred svetom. A si nadenem največji nasmešek na obraz, ker nočem biti »zguba«. Zelo me je strah spoznavanja novih ljudi in težko vzpostavljam nove odnose. Strah me je očesnega kontakta, vzbudi mi neprijeten občutek, da bo nekdo videl preveč. Toda v realnosti je to videti ravno nasprotno. Nadkompenziram s šarmom, humorjem, kakim kozarčkom vina več na zabavi, da se malo sprostim. Drugi mi pravijo, da imam odlične medkulturne kompetence in občutek za ljudi. Kakšna ironija. Menda sem dober pri delu s tujci, v mreženju, da znam navduševati ljudi s svojo energijo, karizmo in strastjo do stvari.

Toda pogosto mi to požre ogromno energije, ki je nimam. In ko se na kakšnem dogodku pogovarjam, zaradi pomanjkanja energije (!) težko sledim pogovoru in si sam pri sebi mislim: »Pazi, da tega ne ugotovijo, samo kimaj in se smehljaj.« Ne vem ogromno stvari in to me zelo živcira, ker sem perfekcionist. Čeprav si zjutraj naredim zdrav smoothie, včasih zvečer napadem čokolado. Imam dobre, normalne in slabe dni. Včasih se mi zdi, da ne vem, kaj počnem v življenju, da veliko tistega, kar delam, ni dovolj dobro ali, še huje, da sploh nima smisla. Gledam druge in si mislim, da so precej boljši, srečnejši, pametnejši. Na potovanjih po svetu sem se naučil ogromno, a sem včasih zaradi tega še bolj zmeden. Kdo sem? Kaj sem? Kaj delam? Kaj je moj smisel?

Veselim se in strah me je preseliti se na drugi konec sveta, na Novo Zelandijo, 18.000 kilometrov stran od vsega in vseh, ki jih poznam. Kak dan se mi to zdi dobra ideja, kak dan pa si mislim, kaj mi je bilo tega zaboga treba. Sem pač človek, ne super človek: #jbg.


*Dr. Matevž Rašković je predavatelj na Šoli za trženje in mednarodno poslovanje na Univerzi Viktorija 
v Wellingtonu na Novi Zelandiji.

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.