Ali bomo govorili o svetu pred korono in po njej? Da in ne.

Problem bo globina sekundarne krize, ki bo vplivala na manevrski prostor za strukturne reforme.
Fotografija: Trenutni odziv javnih politik je, kakor da bi za nekaj časa zamrznili program na televiziji. Foto: Hannah Mckay/Reuters
Odpri galerijo
Trenutni odziv javnih politik je, kakor da bi za nekaj časa zamrznili program na televiziji. Foto: Hannah Mckay/Reuters

Virus – tako rekoč 11. september globalnega zdravja – je zunanji šok, ki ne spreminja sistemskih značilnosti. Hkrati pa bo okrepil posamezne obstoječe težnje v mednarodnem sistemu, ki so že dosegle kritične ravni.

Začnimo z globalno politiko. Ključne značilnosti obdobja po koncu hladne vojne so slabitev vloge ZDA in vzpon novih držav, kot je Kitajska, ter bolj agresivna politika preostalih sil, kot je Rusija. Na območjih, kjer se stikajo interesne sfere teh držav – denimo na Bližnjem vzhodu –, se nestabilnost krepi. Politika Donalda Trumpa je simptom ameriškega zatona: obrat od internacionalizma k neposrednim bilateralnim pogajanjem, v katerih lahko zaradi relativne moči iztrži večji izplen.



Pogosto v škodo mednarodnih institucij. Trump je virus najprej poimenoval »kitajski«, nato pa zanj okrivil Svetovno zdravstveno organizacijo. Po drugi strani se je pokazalo, da je Kitajska daleč od globalnega voditelja. S pomočjo v boju proti virusu krepi svoj vpliv, toda partijski centralizem in posegi v človekove pravice na zahodu zbujajo mešane občutke. Vsi občudujejo kitajsko odločnost, toda nihče se ne želi zbuditi v kitajski provinci.


Kaj pa globalno gospodarstvo?

O učinkih se še vedno govori kot o simetričnih, čeprav opaz­ne postajajo obstoječe asimetrije. V razvitih državah kot najbolj globaliziranem delu, kjer se je virus razširil skoraj simultano, sta se nenujna poraba in proizvodnja ustavili. Zaradi strahu pred sekundarnimi izbruhi bo sproščanje omejitev potekalo postopoma, dolgoročno bodo prizadete nekatere storitvene dejavnosti, kot je turizem.

Trenutni odziv javnih politik je, kakor da bi za nekaj časa zamrznili program na televiziji. Toda ukrepi večinoma temeljijo na zadolževanju. Javni dolg je v številnih razvitih državah visok, monetarna politika pa ob nizkih obrestnih merah ne ponuja več veliko manevrskega prostora. ZDA, ki imajo majhen obseg mehanizmov socialne države, hkrati pa velik delež domače porabe v BDP, posegajo po ukrepih, kot je helikopterski denar.

Za številne razvijajoče se države ključni problem ne bo virus – v povprečju imajo mlado prebivalstvo, ljudje pa pogosto umirajo zaradi ozdravljivih bolezni in pomanjkanja –, temveč njegove gospodarske posledice. Gre za urbanizirane države, države, odvisne od emigracij sezonskih delavcev in imigracij turistov, pa tudi trgovine s surovinami in pokvarljivim blagom. Upad kratkoročnih bo povečal pritiske trajnih migracij.



Evropa se spet deli

V Evropski uniji je kriza okrepila obstoječe delitve. Posamezne države juga z visoko zadolženostjo še iz krize v evroobmočju so pod večjim pritiskom, bolj pa jih bo prizadel tudi sekundarni učinek na sektorje, kot je turizem. Posamezne države severa nočejo prevzemati odgovornosti za njihovo zadolževanje oziroma to pogojujejo s strukturnimi reformami. Zneski evropske »pomoči«, merjeni v deležu BDP, niso tako visoki, meje vzdržnega zadolževanja so blizu.

V Sloveniji denimo bo samo prvi paket vladne pomoči stal toliko, kot znaša 7 odstotkov BDP. Tu so potem še javni krizni nakupi, povečani socialni transferji, upad na dohodkovni strani in upad BDP, ki poveča delež dolga. Okrepile so se tudi delitve med zahodom in vzhodom EU, kjer posamezni voditelji trenutno dogajanje izkoriščajo za krepitev oblasti.

Kriza bi lahko za strateške cilje EU – digitalizacijo, pa tudi okoljsko agendo (prek zavedanja o pomenu kratkih verig in tega, kako je v mestih dihati čist zrak) – naredila več kot same politike Unije. Vodilna evropska sila, Nemčija, se sicer sooča s krizo voditeljstva. Povečal se bo pritisk za prestrukturiranje industrij, kot je avtomobilska, ki ima v tej državi pomembno vlogo.

Slovenija je trenutno še vedno gospodarsko zelo vezana na nemški prostor. Po drugi strani se politično vedno bolj oziramo po državah vzhoda Evrope. FOTO: Reuters
Slovenija je trenutno še vedno gospodarsko zelo vezana na nemški prostor. Po drugi strani se politično vedno bolj oziramo po državah vzhoda Evrope. FOTO: Reuters


Slovenija je trenutno še vedno gospodarsko zelo vezana na nemški prostor. Po drugi strani se politično vedno bolj oziramo po državah vzhoda Evrope. Trenutna raven dolga v Sloveniji lahko absorbira zadolžitve za izredne ukrepe. Tudi v primeru bolj prizadetih sektorjev, kot je turizem, lahko domače povpraševanje vsaj v posameznih segmentih celo dvigne cene. Kriza na področju nepremičnin za kratkoročno oddajo je priložnost za izboljšanje stanovanjske politike z dolgoročnim najemom in nakupi stanovanjskega sklada. Priložnosti so tudi v digitalizaciji postopkov in poslovanja, razvoju domačih kratkih verig v kmetijsko-živilskem sektorju. Tudi pri trajnostni mobilnosti: v Sloveniji rast izpustov iz prometa presega rast BDP. Kriza je priložnost za krepitev emisijskih dajatev in odpravo potnih stroškov.

Problem pa bo globina sekundarne krize, ki bo vplivala na manevrski prostor za strukturne reforme. Sekundarna kriza kot posledica asimetrij in neustreznega odziva EU je lahko, kakor je pokazala evrokriza, hujša od primarne, z močnimi amplitudami v majhnih in odprtih gospodarstvih, kot je slovensko. Vlado, ki jo sestavlja proorbanovska SDS, medtem ko so druge stranke ujetnice koalicije, bo to potisnilo v objem evropskemu »vzhodnemu bloku«.

*dr. Marko Lovec, Fakulteta za družbene vede


 

Več iz rubrike