Domov Inovacije 10. Julij 2018.

Kako pravljičen je zares svet programerjev?

slava zvezda slaven varnostnik
© Shutterstock
Kljub temu da jih podjetja vse bolj obravnavajo kot rock zvezde, se programerska skupnost spopada z visokimi odstotki izgorelosti in depresije.

Steve Wozniak, soustanovitelj Appla, John Romero, avtor računalniških igric Doom in Quake, Mate Rimac, ustanovitelj in izvršni direktor Rimac Automobile, najhitrejših električnih avtomobilov na svetu, Joseph Siros, podpredsednik oddelka za umetno inteligenco pri Microsoftu, Angie Jones, inženirka pri Twitterju, ter preostalih skoraj osem tisoč programerjev in drugih ljudi iz tehnološkega sveta programske opreme se je srečalo na letni konferenci We are developers na Dunaju. Ustvarjalci prihodnosti, kot si pravijo. Le kdo si ne bi želel biti v njihovi družbi?

S programerji delamo enako kot z glasbeniki, le da pri glasbenikih vodja turneje pošlje seznam želja, pri programerjih pa moramo to ugotoviti sami.

Na svetu je veliko več stvari, ki bi jih bilo treba razviti, kot je programerjev. V marsikaterem podjetju jih zaradi strahu, da bi odšli drugam, obravnavajo kot rock zvezdnike. Za ta namen zaposlujejo ljudi, kot je Kristen Gastaldo, ki je pred delom v programerskem podjetju delovala v glasbeni industriji. »Moja naloga je, da jim zagotovim odlično izkušnjo na delovnem mestu. Nudim jim vse potrebne vire, orodja, računalnike, programe, dostop do skupnosti, kjer lahko vprašajo, česar ne znajo, skrbim pa tudi, da gredo k maserju ali pa jim uredim karte za koncerte, če jih želijo. Običajno jih ne,« v smehu pristavi. »Pravzaprav delam z njimi skoraj enako kot z glasbeniki, le da pri glasbenikih vodja turneje pošlje seznam želja, pri programerjih pa moram to ugotoviti sama.«

heker računalnik tehnologija I.T. | Author: Pixabay Pixabay

Kdo si ne bi želel znati programirati?

»Pokažite mi danes enega srednješolca, ki si ne bi želel biti programer,« je zbrane v glavni konferenčni dvorani nagovoril Christian Heilmann, višji razvojni programer pri Microsoftu. »Mlade posiljujemo s programiranjem, ker je to edini še rastoči sektor. Danes je morda programerjev veliko manj, kot je potreb po njih, toda ali se zavedamo, da bo večino programiranja, ki ga danes opravljamo ljudje, že čez pet let avtomatiziranega? Mi pa se leta 2018 še vedno navdušujemo nad tem, ko dekle pri enajstih letih v tekmovanju programiranja piše enostavne programske kode, ki jih zna spisati že računalnik.«
Ustvarjamo s tem novo kasto brezposelnih? »Ne le srednješolci, tudi ljudje v zaporih se učijo programiranja, po zadnji finančni krizi se brezposelni bančniki učijo programiranja, vsi se učijo programiranja. V knjigarnah imate izpostavljene knjige, kako se pripraviti na razgovor za programerja,« je vidno razburjen in razočaran poudaril Heilmann, tudi avtor številnih knjig o programskih jezikih.


Po letu 1985 se število žensk v računalništvu zmanjša za polovico


Fizični delavci brez socialnega življenja

»Ljudje so prepričani, da če se bodo naučili programiranja, bodo dobili sanjske službe v Facebooku in Googlu z brezplačnimi malicami in fitnesom. Popolnoma napačna percepcija, ki jo sprožate tudi mediji,« pravi Heilmann in dodaja: »Večina programerjev je navadnih fizičnih delavcev, ki med seboj tekmujejo, kdo bo programiral več ur brez prestanka, imajo težave s telesno težo, nezdravo prehrano in pomanjkanjem socialnega življenja.«
Svet programerjev je po besedah sogovornika daleč od idealiziranega. Glede na število predavanj na konferenci, posvečeni psihičnem zdravju in neverjetnemu zanimanju zanje, bo to verjetno držalo.
Dennis Traub, programer, ki je po izgorelosti z zdravniško pomočjo ugotovil, da trpi za depresijo, je razložil, kako ga je strah pred izgubo službe pripeljal do tega, da se je popolnoma izčrpal. »Če ne bom imel službe, me bo zapustila žena in ostal bom brez družine,« je bil svoj čas prepričan.

računalnik I.T. tehnologija heker | Author: Pexels Pexels

Nihče ni dovolj dober

Imel je občutek, da so vsi okoli njega bolj uspešni. »Pri dvajsetih so kriptomilijonarji, jaz pa pri petinštiridesetih še vedno najemam hišo.« Kljub temu da je imel dobro kariero, bil zaposlen pri uglednem podjetju in bil srečno poročen ter imel otroke, se je počutil neuspešnega in nesrečnega. »Spremljal me je občutek, da nisem naredil dovolj, da bom vse izgubil, če se ne bom še bolj dokazoval.« Bolj ko je poslušal glas, ki mu je govoril 'ni dovolj', bolj ga je bilo strah. »V takšnem stanju se ne moreš osredotočiti na delo in reševanje izzivov,« je opisal obdobje, ki ga je pripeljalo k zdravniku.

Častimo programerje, ki so več dni zaprti v svojih sobah in nimajo nobenega zasebnega življenja. Ogledujemo si tekmovanja v tem, kdo bo kaj sprogramiral hitreje in zaradi tega uriniral v stekleničko ob računalniku.

»Kot programer imam včasih po koncu tedna občutek, da se nisem premaknil naprej, ampak nazaj, v kodi je še več napak, kot jih je bilo v ponedeljek. Počutim se popolnoma nesposobnega. V resnici pa s tem ni nič narobe. Ne moremo vsega vedeti in znati ves čas,« pravi Traub.
Občutek, da nisi dovolj dober, je po njegovem mnenju prisoten pri večini normalnih ljudi. »Jodie Foster je ob prejemu oskarja dejala, da si ga ne zasluži in da je komisija verjetno naredila napako, lastnik Starbucksa je dejal, da sploh ne zna voditi posla, da ima vsak dan občutek, da bo podjetje razpadlo, 58 odstotkov članov organizacije Mensa (tistih z izredno visokim inteligenčnim količnikom) je medtem prepričanih, da so bili v organizacijo sprejeti, ker so imeli pač srečo pri vprašanjih. »Bolj ko iščemo izgovore, da nismo dovolj dobri, bolj nas je strah, kaj bo, manj se lahko osredotočamo na svoje delo. Ker ne dosegamo želenih rezultatov, se brez učinka izčrpamo do onemoglosti,« je začaran krog opisal Traub.
Velik delež izgorelosti in depresije med programerji je tudi posledica njihovih nenavadnih vrednot. »Častimo programerje, ki so več dni zaprti v svojih sobah in nimajo nobenega zasebnega življenja. Ogledujemo si tekmovanja o tem, kdo bo kaj sprogramiral hitreje in zaradi tega uriniral v stekleničko ob računalniku,« je opisal Heilmann, čigar mnenje je, da bi se programerska skupnost morala ukvarjati z vzpostavitvijo sindikatov, ki bi jih zaščitili pred nadpovprečnim številom opravljenih nadur. »Vprašajte se, ali programirate ves svoj prosti čas zato, ker tako uživate v tem. Glede na pogostost depresije in izgorelosti, mislim, da ne,« je zbranim v razmislek dejal Heilmann.

računalnik I.T. tehnologija heker | Author: Pexels Pexels

Komu mar učinek

Težava programerjev je po njegovem mnenju tudi to, da svoje delo opravljajo zaradi programskih kod samih, ne pa zaradi učinkov, ki jih te prinašajo. »Nikogar ne zanima, kako ustvarjati pametne rešitve, ki jih bo mogoče čez čas nadgraditi, kako popraviti napake, ne da bi podrli celotno kodo, ali kako rešitve sprogramirati varno za uporabnika. Skrajni čas je, da se od programerjev premaknemo k inženirjem ali kot pravi znani rek iz Zveznih stez: Morda bojevniki dobijo slavo, ampak inženirji gradijo družbo. Ljudje se zanašajo na naše kode pri svojem delu, v šolstvu, v zdravstvu in mi jih moramo zaščititi,« je dejal govorec. Ključno je, nadaljuje, da enajstletnica ob pogledu na programerje vidi zadovoljne in srečne ljudi, ki se v svojem prostem času ukvarjajo z družino, ne pa da ob pogledu nanje izjavi: »Neverjeten je, programira lahko dvajset ur!«

 

Žensk v računalništvo vse manj ...

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.