Znanje ne prenese meja, modrost ne mara varčevanja

Poleg tega je Kitajska zelo dobro prepoznala, česa še ne ve, ko je leta 2015 pripravila razvojni program »Izdelano na Kitajskem leta 2025«. Z njim je sama sebi naročila, da mora razviti domače tehnologije za deset industrij, na katerih bo temeljilo naslednje razvojno obdobje. Na seznamu so informatika, robotika, letalska in vesoljska industrija, pomorska oprema in ladjedelništvo, sodobna železnica, vozila na novo energijo, oprema za prenos električne energije in nova električna generacija, poljedelski stroji, novi materiali ter farmacevtika in sodobne medicinske naprave.

Američanom in Evropejcem se zdijo kitajske naložbe in prevzemi podjetij, kakršni sta Kuka ali Lattice, politični projekti z daljnosežnimi posledicami.     

Za vzor ima Nemčijo in Japonsko ter zlasti nemški projekt »industrija 4.0«, ki temelji na prepričanju, da je mogoče proizvodnjo bistveno izboljšati z uporabo digitalne in informacijske tehnologije. Kitajska se tako ne namerava odpovedati proizvodnji, zaradi katere je zadnja desetletja postala druga gospodarska sila sveta. Namerava jo oplemenititi, izpopolniti in okrepiti z inovativno energijo, s katero bo lažje preskočila dobro znano »past srednje visokih dohodkov«. Ta namreč onemogoča nadaljnji razvoj, potem ko najprej začnejo rasti plače, zaradi česar se zmanjša konkurenčnost države na mednarodnem trgu, hkrati pa država prepočasi posodablja tehnologijo, ki jo nujno potrebuje, da bi uspešno tekmovala z razvitejšimi gospodarstvi. Zato začne država korakati na mestu, ko doseže približno od tisoč do 12.000 dolarjev na prebivalca.

Reuters

Izdelano na Kitajskem 2025

Vse odkar je Kitajska leta 2016 presegla prag 8000 dolarjev bruto nacionalnega dohodka na prebivalca, hkrati pa se je njena gospodarska rast še naprej upočasnjevala, je vse pogosteje slišati, da ji grozi prav takšna dolgotrajna stagnacija, veliko pa se govori tudi o tem, kako se izogniti pasti, v katero so se ujele številne na novo industrializirane države. Azijska sila je dobro preučila, zakaj so v takšno luknjo padla nekoč zelo obetavna gospodarstva, denimo Argentina, Brazilija, Južna Afrika, Tajska in Malezija, še pomembneje pa se ji je zdelo ugotoviti, kaj je pomagalo Izraelu, Južni Koreji, Japonski, Singapurju ali Tajvanu, da so se ji izognile in odšle naprej.

S programom »Izdelano na Kitajskem leta 2025« se je Peking pravzaprav odzval na to nevarnost. Azijska sila je določila cilj, da mora biti na omenjenih področjih do tega leta zmožna zadovoljevati 70 odstotkov svojih potreb brez uvoza iz tujine. Poleg tega namerava do takrat postati enakopravna ali celo prevladujoča članica mednarodne skupnosti ter vodilna tehnološka sila na svetu.

Če vse to vključimo v okvir Konfucijevega izreka, ugotovimo, da si Kitajska predvsem prizadeva spoznati, česa vse ne ve, in hkrati zbrati vire znanja in tehnologij, s katerimi bo dosedanji razvojni model, utemeljen na poceni delovni sili, spremenila v strateško modrost, usmerjeno v leto 2050, ko bi po partijskem načrtu in programu morala postati sodobna svetovna sila, ki vpliva na ves svet.

Prav s tem programom je pravzaprav povezan carinski obračun in morebitna trgovinska vojna, ki jo proti Kitajski začenja ameriški predsednik Donald Trump.

Trump trdi, da so predlagali carinske tarife za številne kitajske izdelke zaradi visokega primanjkljaja v blagovni menjavi z azijsko silo, toda še posebej ga skrbi to, čemur Kitajci namenjajo vse te stotine milijard dolarjev, ki jih zaslužijo s trgovanjem z Ameriko in drugimi zahodnimi državami. Odkar so pripravili program »Izdelano na Kitajskem leta 2025«, se sistematično povečujejo kitajske naložbe v tuja podjetja, specializirana za avtomatizacijo in digitalizacijo industrijske proizvodnje.

Reuters

Kitajski naskok na EU

V Nemčiji je Shanghai Electric leta 2016 kupil 19 odstotkov Manza, podjetja, specializiranega za proizvodnjo visokotehnoloških proizvodnih sistemov, in precejšnji lastniški delež v podjetju Broetje Automation, ki izdeluje naprave za letala in vesoljsko industrijo.

Lani je kitajska Midea kupila nemškega proizvajalca robotov Kuka in takrat so Evropejci postali pozorni na to, na kar je ameriška komisija za tuje naložbe (CFIUS) že zdavnaj začela odločno opozarjati in prav zato preprečila, da bi proizvajalca čipov Lattice Semiconductor prodali kitajskemu podjetju Canyon Bridge, prepovedala pa je še nekaj podobnih projektov.

Kitajska si predvsem prizadeva spoznati, česa vse ne ve, in hkrati zbrati vire znanja in tehnologij.

Vprašanje je namreč, zakaj Kitajska kupuje ameriško in evropsko znanje ter izkorišča finančno neskladje, v katerem se je znašel razviti Zahod, in kako bo znanje uporabila, potem ko bo postalo last kitajskih podjetij. Američanom in Evropejcem se zdi najbolj sumljivo, da pri prizadevanjih za tehnološko prevlado osrednjega cesarstva preveč tesno sodeluje država, zato se jim kitajske naložbe in prevzemi podjetij, kakršni sta Kuka ali Lattice, pravzaprav že zdijo politični projekti z daljnosežnimi posledicami. Voditelji v Pekingu sicer ponavljajo, da zagovarjajo formulo, ki zagotavlja, da imata obe strani koristi od tega, vendar je mogoče dovolj upravičeno domnevati, da se poskuša Kitajska pravzaprav znebiti zahodnih tekmecev in v finale velike igre ustvarjanja nove svetovne ureditve vstopiti kot nedotakljiv hegemon nadaljnjega tehnološkega razvoja.

Trump je naročil svojemu trgovinskemu predstavniku, naj na podlagi 301. člena trgovinskega zakona iz leta 1974 začne preiskovati, kako je Kitajska več desetletij na različne načine kradla intelektualno lastnino. Med drugim je pritiskala na ameriška podjetja, naj kitajskim partnerjem odstopijo tehnologijo v zameno za dovoljenje za vstop na veliki trg. V anketi, ki jo je lani opravil ameriško-kitajski poslovni svet, je 19 odstotkov vprašanih podjetij izjavilo, da so od njih neposredno zahtevali, naj jim odstopijo tehnologijo, 33 odstotkov od njih pa jih je potrdilo, da je to od njih zahteval eden od organov osrednje vlade. Od 25 odstotkov ameriških podjetij so to zahtevale lokalne vlade in povedale, da je to pogoj za dostop do kitajskih kupcev.

Reuters

Deklaracija 10. aprila

Podobne izkušnje so imeli tudi Evropejci. Gospodarska zbornica EU na Kitajskem je leta 2017 preverjala poslovno zaupanje in ugotovila, da je 17 odstotkov podjetij moralo odstopiti tehnologijo v zameno za dostop do trga. Med ameriškimi podjetji so najodločneje pritiskali na tista podjetja, ki so se ukvarjala z integriranim vezjem, med evropskimi podjetji, ki so jih Kitajci silili, naj jim odstopijo znanje, pa je bilo več kakor 20 odstotkov podjetij, ki so se ukvarjala z vesoljsko in letalsko industrijo, 23 odstotkov se jih je ukvarjalo s strojništvom, 21 odstotkov pa s proizvodnjo avtomobilov in z avtomobilskimi sestavnimi deli. Tudi kadar so bili kitajski partnerji zasebna podjetja, jih je vedno podpirala država s svojimi subvencijami ali z jasno usmerjenimi predpisi. Program »Izdelano na Kitajskem leta 2025« izrecno omenja državne investicijske sklade, eden najbolj ambicioznih med njimi je investicijski sklad za integrirana vezja, ki mora zbrati 95 milijard dolarjev, namenjenih za naložbe v tuja podjetja, ki izdelujejo in oblikujejo čipe.

Kitajska si še posebej odločno prizadeva postati vodilna na področju superračunalnikov in umetne inteligence. Če vemo, pred čem vsem stoji beseda »pameten«, bomo hitro razumeli, zakaj Kitajska to počne. »Pametno« zdravstvo, »pametni« avtomobili, »pametno« izobraževanje, »pametne« finance, »pametne« hiše, »pametna« varnost in nadzor ter še veliko »pametnih« stvari bo bistveno spremenilo način in kakovost vsakdanjega življenja. Določilo bo tudi novega globalnega vodjo 21. stoletja in prav zato je Kitajska med državami, ki največ vlagajo v umetno inteligenco in kvantne računalnike. Pravzaprav je takoj za Ameriko in praviloma daleč pred katero koli posamezno evropsko silo.

Zato je 24 članic EU 10. aprila podpisalo deklaracijo o pripravi »evropske pobude« za umetno inteligenco, s katero bi se lahko vključile v tekmo z Ameriko in Azijo ter zlasti s Kitajsko. Evropski ministri, pristojni za digitalni razvoj, so poudarili, da samo finančna sredstva zagotavljajo rezultate na tem področju, ter pozvali k previdnosti pri uvajanju zakonskih okvirov. Kajti ne glede na to, kako nujno potrebujemo zakonske okvire, je zelo pomembno, da ne dovolimo azijski sili, da bi vnaprej pridobila prednost na tem področju že samo zato, ker svojega razvoja ne bo omejevala s svetinjo zasebnosti ali z vztrajanjem pri moralnem pristopu k robotizaciji sveta.

Trumpov odnos do pospešenega kitajskega tehnološkega razvoja se od evropskega razlikuje samo po sredstvih in retoriki. Kajti Američani in Evropejci so zelo podobno nemočni, ko poskušajo zaustaviti Kitajsko, ki je prišla že dovolj daleč, da se ji ni več treba zanašati na industrijsko vohunjenje, krajo intelektualne lastnine ali neposredno posnemanje tujih tehnologij. Talenti nove generacije so zelo enakomerno razporejeni po različno velikih in različno razvitih državah, in čeprav bi ameriške carine občutno vplivale na uresničevanje načrta »Izdelano na Kitajskem leta 2025«, združena evropska prizadevanja pa bi upočasnila prodor kitajskega kapitala na najpomembnejše področje, ne smemo pozabiti, kaj je globalizacija do zdaj že dosegla: znanje ne prenese meja in že samo zaradi svoje narave samoumevno išče poti, po katerih se bo prelivalo čez zidove ali pod njimi.

Nič več »neumen denar«

Tako so se, denimo, med seboj idilično uskladila indijska zagonska podjetja in kitajski denar, ki se tamkajšnjim inovatorjem nič več ne zdi »neumen denar«, ki dolgoročno naredi več škode kot koristi. Zahodni kapital že mrzlično išče naslednji Facebook ali Google v rastočih gospodarstvih Južne in Jugovzhodne Azije, kitajski vlagatelji pa so se jim pridružili kot popolnoma enakopravni lovci na genialne ideje. Leta 2015 je samo osem indijskih zagonskih podjetij podpisalo sporazum s kitajskimi vlagatelji, lani jih je bilo že 23. In to je samo dodatek k obsežnim naložbam, ki so jih kitajski internetni magnati že namenili najdragocenejšim indijskim tehnološkim podjetjem, denimo podjetjem Flipkart (največji tekmec Amazona), Ola (indijska različica Uberja) ali Paytm (indijska digitalna denarnica).

Trgovinska vojna in carinski dvoboji so popolnoma nesmiselni. Kitajska je prelistala Konfucijeve spise in se odpravila proti tisti modrosti, ki se ji Zahod vse bolj odreka. In tako se začenja in končuje največja tekma 21. stoletja.

Toda največji adut v rokah Kitajske kot prihodnje tehnološke supersile so prav njeni študentje, ki se zdaj množično vračajo domov s študija na najboljših svetovnih univerzah. Več kakor 2,5 milijona se jih je zadnja leta vrnilo s tujimi diplomami in znanjem, od tega je bilo samo leta 2016 kar 432.500 tistih, ki so ugotovili, da jim domovina ponuja več možnosti za razvoj kakor država, v kateri so študirali. Osrednja vlada je namreč pred desetimi leti začela izvajati program »Tisoč talentov« in z njim ji je že uspelo privabiti več kakor 7000 najuspešnejših kitajskih znanstvenikov in inženirjev, letos pa namerava povratnikom ponuditi še več ugodnosti. Poleg raziskovalne štipendije, vredne dva milijona juanov (približno 320.000 dolarjev), in 500.000 juanov vredne »osebne nagrade«, ki jo prejmejo poleg rednih dohodkov, lahko znanstveniki in inženirji, ki se ukvarjajo z umetno inteligenco, zdaj že pričakujejo, da bo njihova letna plača znašala od 300.000 do 500.000 juanov (od 48.000 do 80.000 dolarjev). Če ima kdo med njimi tudi kaj podjetniškega duha, lahko izbira med več kakor 320 podjetniškimi parki, ki so jih odprli po vsej Kitajski in v katerih je več kakor 67.000 posameznikov ustanovilo svoje podjetje, v katero vlagajo dobre ideje, zanesljivo znanje, nekaj zahodnih izkušenj in neomejeno navdušenost.

Če upoštevamo vse to, se nam zazdijo trgovinska vojna in carinski dvoboji popolnoma nesmiselni. Kitajska je prelistala Konfucijeve spise in se odpravila proti tisti modrosti, ki se ji Zahod vse bolj odreka. In tako se začenja in končuje največja tekma 21. stoletja.