Domov Ikonomija 10. Januar 2019.

Ženske v znanosti – zakaj jih je (pre)malo

© Igor Zaplatil
Na fakultetah izstopajo odlične študentke. Zakaj jih med znanstvenicami najdemo tako malo?

Letošnjo Nobelovo nagrado za fiziko so si razdelili Američan Arthur Ashkin, Francoz Gérard Mourou in Kanadčanka Donna Strickland. Slednja je prekinila več kot pol stoletja dolgo obdobje, ko so bili nagrajenci za fiziko izključno moški. Zadnja ženska dobitnica pred njo je bila nemška fizičarka Maria Goeppert-Mayer, ki je prejela Nobelovo nagrado daljnega leta 1963. Še pred njo je bila ženska s to nagrado Marie Curie, pionirka na področju raziskovanja sevanja, ki si je za svoje delo prislužila nagrado (skupaj z možem!) leta 1903.

Je res tako malo odličnih raziskovalk, ki bi si zaslužile nagrado? Odgovora seveda ne morem ponuditi, a že bežen pogled na širšo statistično sliko o ženskah v znanosti daje slutiti, da jim preboj na vrh onemogoča vrsta »steklenih stropov« in da bi bila spodbuda za več žensk v znanosti koristna za vse.

V času šolanja ni razlik

Če je še pred štirimi desetletji petina žensk v Sloveniji presegla osnovnošolsko izobrazbo, le dobrima dvema odstotkoma žensk pa je uspelo doseči višjo izobrazbo od srednješolske, lahko trenutno stanje pozdravimo kot velik napredek; do diplome se v Evropi v zadnjih letih prebije celo več deklet kot fantov. Raziskovalka dr. Urša Opara Krašovec s Fakultete za elektrotehniko pravi, da se včasih ustvarja vtis, da še danes ni tako: »Za področje Stem (znanost, tehnologija, inženirstvo in matematika) velja, da je to bolj moško področje, v katerem so ženske v manjšini. Pa to za vsa področja znotraj Stema ne drži. O kemiji lahko rečem, da je bil že v mojih časih veliko večji delež študentk kot študentov in danes je razmerje še vedno v prid ženskam. Še bolj to velja za humanistiko, družboslovje. Ženske na številnih fakultetah niso manjšina,« je dejala in dodala: »Smo pa vedno manjšina na vrhu; programski vodje so v večini moški, najmanj tri četrtine jih je.«

Po doktoratu se vse spremeni

Do doktorata ni opaziti pomanjkanja žensk – v letošnjem študijskem letu je na 21 doktorskih programih Univerze v Ljubljani vpisanih več žensk kot moških (979 žensk in 778 moških). (Ob tem lahko spomnimo, da je prvi doktorat Univerze v Ljubljani prejela ženska, dr. Ana Mayer Kansky leta 1920 a področju kemije). A po končani izobrazbi nastanejo velike razlike in višje po hierarhiji, ko se vzpenjamo, manj zastopane so ženske. Psihologinja dr. Mirjana Ule je iz lastnih izkušenj povedala, da se je »stekleni strop«, ki ženskam onemogoča karierno pot navzgor, dvignil, a še vedno ostaja močan. »Če so bili v času moje mladosti 'stekleni stropi' zelo nizki – že vstop na univerzitetni študij je bil prebitje teh stropov –, se danes ustavijo pri napredovanjih v akademski karieri.

Raziskava z univerze Yale je pokazala, da so bili identični življenjepisi precej bolje ocenjeni, če so bili podpisani z moškim imenom kot z ženskim.

Ženske pridejo do začetnih raziskovalnih pozicij (asistentke, mlade raziskovalke, docentke, potem pa …), težko pa napredujejo in pridejo do vodstvenih položajev, torej do pozicij moči in oblasti.« Dodala je, da statistične analize kariernega napredovanja v znanosti po spolu kažejo precejšnjo horizontalno (podreprezentiranost žensk v določenih vedah in poklicnih kategorijah ter koncentracijo žensk v drugih) in vertikalno spolno segregacijo (podreprezentiranost žensk v najvišjih znanstvenih položajih, bolje plačanih, na vodilnih in vodstvenih položajih, v stabilnih karierah). Statistični podatki kažejo, da imajo zato, ker nimajo plačanih dodatnih funkcij in funkcijskih dodatkov, približno 8 odstotkov nižjo plačo na istih delovnih mestih kot moški.

Mirjana Ule v vertikalni segregaciji vidi tudi oviro, ki ženskam onemogoča, da bi prišle na najvišje vodstvene položaje, torej na odločevalne položaje. Majhen delež žensk na položajih moči in odločanja ter prevladovanje moških na teh položajih vodita v pristranskost pri odločanju in vodenju znanstvene politike, izboru raziskovalnih subjektov ter ustvarjanju pravil in meril (napredovanja itd.). Mlade ženske v akademski sferi nimajo vzornic, s katerimi bi se lahko identificirale ali jih podpirale v kariernem napredovanju. Podreprezentiranost žensk na najvišjih položajih v znanstveni sferi je tako ovira za vstop žensk v znanstveno kariero.

Ob tem ženske na enakem delovnem mestu v znanosti bolj zasujejo z administrativnim delom kot moške. Na svetu je med znanstveniki zgolj 28 odstotkov žensk. V Evropi je to razmerje bolj uravnoteženo, saj te predstavljajo 40 odstotkov skupine (v Sloveniji pa štiri odstotne točke manj).

O težji karierni poti ženske Mirjana Ule govori tudi iz osebne izkušnje. Pravi, da je bila sama deležna vrste ovir: »Najprej sem si morala že v primarnem družinskem in socialnem okolju izboriti pravico do študija in nadaljevanja študija, potem sem morala v akademskem okolju neprestano dokazovati, da sem, kljub temu da sem ženska, mlada, mama, lahko uspešna v znanstvenoraziskovalnem delu. Bila sem bolj pod drobnogledom kot moji moški vrstniki in mislim, da sem zato prej doktorirala ...«

Preberite nadaljevanje članka TU (So ženske pač manj sposobne?)

Komentarji
Komentirajte

Za komentiranje se je potrebno prijaviti. Če še nimate uporabniškega računa, se lahko hitro in enostavno registrirate. Po registraciji se lahko vključite v razpravo.